V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost.
Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - obstoj utemeljenega suma - utemeljen sum - anonimna izjava
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je dokazno gradivo, ki je priloženo vloženemu obtožnemu predlogu, treba presojati ne po načelu proste presoje dokazov, pač pa le v okviru vprašanja, ali zadostuje za sklepanje na takšno stopnjo verjetnosti, ki omogoča nadaljnji postopek. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upravičeno opozorilo na šibkejšo dokazno vrednost izjav anonimnih oseb, je napačno ugotovilo, da te v predmetni zadevi predstavljajo ključno obremenilno gradivo, katerega zaradi njegove očitne nezanesljivosti pri dokazni presoji sploh ni mogoče upoštevati. Pri materialnem preizkusu vloženega obtožnega predloga je sodišče prve stopnje dolžno vzeti v obzir vse podatke, ki se v spisu nahajajo, in jih oceniti v smislu, ali skupaj kažejo na konkretnega storilca določenega kaznivega dejanja ali pač ne, pri čemer ne sme zanemariti niti podatkov, katere so v predkazenskem postopku policiji domnevno dale anonimne osebe.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - grdo ravnanje - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo kazenski zakon in kvalifikatorno obliko izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja, to je grdega ravnanja, pravilno opredelilo kot ravnanje, ki pomeni fizični napad zoper drugega in po svojih posledicah (prizadetost telesne ali psihične celovitosti) presega realno razžalitev (injurijo) in hkrati ne dosega lahke telesne poškodbe; v tako definicijo pa upravičeno umestilo obdolženčev udarec, usmerjen v obraz oškodovanca, s posledico nastanka površinske poškodbe skalpa in otekline.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086343
ZKP člen 60, 60/2, 169, 169/7, 186, 186/2.
nestrinjanje preiskovalnega sodnika - oškodovanec kot tožilec - utemeljen sum - dokazni standard - zahteva za uvedbo preiskave - zavrnitev zahteve za preiskavo - pravica do izjave v postopku - pravica do obrambe - pravica do izvajanja dokazov - pravica do kontradiktornosti - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo
Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.
vzgojni ukrep - sprememba ukrepa - oddaja v prevzgojni dom
Namen primarno izrečenega blažjega vzgojnega ukrepa pri mladoletnici namreč ni bil dosežen in ga tudi nima smisla nadaljevati, saj mladoletnica po lastni volji ni izkoristila ponujene ji možnosti, da v odprtem okolju pod strokovnim nadzorom ustrezno oblikuje svojo osebnostno strukturo. V tej posledici je sodišče prve stopnje na podlagi celostno ugotovljenih okoliščin utemeljeno in razumno presodilo, da so mladoletnici takoj potrebni drugačni, učinkovitejši prevzgojni ukrepi, kar v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena KZ, navkljub nasprotnemu prepričanju pritožnice, utemeljuje izrek (naj)strožjega vzgojnega ukrepa.
Trenutno je to edini ukrep, ki lahko mladoletnici nudi ustrezno strukturirano okolje, podporno obravnavo in nadzor, ki bi lahko omogočili pozitiven razvoj njene osebnosti in preprečitev nadaljnje kriminalitete.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - sekundarna viktimizacija - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - preizkusna doba - objekt kazenskopravnega varstva
Sekundarna viktimizacija je škoda, ki je ne povzroči neposredno storilec kaznivega dejanja, ampak nastane zaradi dejanj tožilcev, organov pregona ali pravosodnih organov in vpliva na žrtev. Objekt kazenskopravnega varstva pri inkriminaciji virtualne otroške pornografije (tretji odstavek 176. člena KZ-1) je zaščita otrok pred zlorabo in ni vezana na zlorabo konkretnega otroka, na kar nazorno kaže tudi prepoved upodabljanja in razširjanja realističnih (virtualnih) pornografskih podob otrok. Ker glede predmetnega gradiva otroci niso bili identificirani, do t. i. sekundarne viktimizacije sploh ne more priti, ta se tipično veže na obstoj primarne viktimizacije, torej konkretne spolne zlorabe konkretnega otroka.
Specifično obdobje ukrepov zaradi pandemije ne more predstavljati olajševalne okoliščine kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
izločitev izvedenskega mnenja iz spisa - izločitev sodnega izvedenca - nepopoln dokazni predlog - postavitev novega izvedenca - odprava pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju - razlogi za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev
S smrtjo izvedenke je v predmetnem kazenskem postopku res nastala specifična situacija, saj tako po ugotovitvah obrambe kot tudi sodišča prve stopnje, njenega izvedenskega mnenja ne bo mogoče dopolniti in jo zaslišati, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zaradi tega njeno opravljeno izvedensko delo nezakonito.
Nepopolnost oziroma nezmožnost dopolnitve že izdelanega izvedenskega mnenja po določilih ZKP ni razlog za izločitev izvedenskega mnenja iz kazenskega spisa.
Sodišče prve stopnje bo pri postavitvi novega izvedenca moralo poskrbeti, da na interpretacijo novega izvedenca ne vplivajo drugi dejavniki in informacije iz spisa, ki bi njegovo objektivno presojo zameglili in morebiti vplivali na izvedenčevo pristransko mnenje. V tej luči je tako pomembno, da se novi izvedenec pred izdelavo svojega mnenja ne seznani z mnenji drugih izvedencev v isti zadevi (in morebiti tudi mnenji strokovnjakov, angažiranih s strani obrambe), saj bi to lahko (nezavedno) vplivalo na njegovo razlago zastavljenih vprašanj. Novo postavljeni sodni izvedenec pa se lahko z mnenji predhodnih izvedencev in strokovnjakov seznani, ko svoje mnenje že izdela in ga predloži sodišču.
KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9, 86/10, 240, 240/1, 240/2. ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - generalna prevencija - retribucija - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - opravljanje poklica - družinsko življenje
Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.
Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383.
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.
S tem, ko je umanjkala obrazložitev glede (dvotretjinskega dela) odločitve v izreku izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sklep kazenskega sodišča je namreč sprejemljiv le, kadar je v dejanskem pogledu pravilen, s stališča uporabe prava pa zakonit, ko torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in na takšni dokazni podlagi pravilno uporabi določila procesnega in materialnega zakona.
zavrnitev zahteve za izločitev - dokazi, pridobljeni v tujini - ustavna procesna jamstva
Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.
Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.
Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.
pritožba zoper sklep višjega sodišča - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Ker je torej pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo obsojenega utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085691
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1. ZKP člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - neprištevnost storilca - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pravna dobrota - izvedba dokazov - družinska skupnost - kazenska ovadba
Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.
Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.
Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00089398
KZ člen 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 45a, 86, 86/8, 86/9. ZKP člen 129a. ZGD-1 člen 255, 255/2, 515, 515/6
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - izvrševanje kazenskih sankcij - izvršitev kazni zapora - način izvršitve kazni zapora - alternativni način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - namen kaznovanja - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - narava in teža kaznivega dejanja - dosežena velika premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - ponovitvena nevarnost - poslovodja - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni.
Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.
ZKP člen 407, 407/1, 407/1-1, 407/2, 517c, 517c/5. ZSKZDČEU-1 člen 2, 2/3, 139, 139/3, 140, 141, 145, 145/4.
združitev kazni zapora - neprava obnova kazenskega postopka - priznanje tuje sodne odločbe - izvršitev tuje sodne odločbe - medsebojno priznavanje in izvrševanje kazenskih sodb med članicami EU
Tretji odstavek 139. člena ZSKZDČEU-I predpisuje za primer, če se prevzame izvršitev tuje sodbe, domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih, ki so določeni v 140. in 141. členu istega zakona.
Upravičena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodbo tujega sodišča; po določbi drugega odstavka člena 407 ZKP namreč v tem primeru sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen, kar bi bilo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka člena 139 ZSKZDČEU-1, ki tako ravnanje sodišča izključuje.
ZKP se v postopku priznavanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporablja le subsidiarno glede na določbo tretjega odstavka člena 2 ZSKZDČEU-1, vendar pa je tudi iz določbe petega odstavka 517.c člena ZKP razvidno, da se domači predpisi v zvezi s kaznimi, ki jih izrekajo tuja sodišča, uporabljajo le za izvrševanje, pogojni odpust ter pravico do pomilostitve oziroma amnestije, pa tudi ZSKZDČEU-1 kot primarni predpis v določbi četrtega odstavka člena 145 določa, da je za odločitev o obnovi postopka v zvezi s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena s sodbo tujega sodišča, pristojna samo država, ki je originalno odločbo izdala.