Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072840
URS člen 22, 29. KZ-1 člen 49, 49/2, 220, 220/1. SPZ člen 8, 54, 266/1. ZKP člen 19, 19/3, 23, 65, 144, 306, 306/3, 354, 354/1, 355, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 372.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - zakonski znak kaznivega dejanja - višina škode - opis kaznivega dejanja - navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - oškodovanec kot tožilec - premoženjska pravica - lastninska pravica - dokazna ocena izpovedbe prič
Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071128
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-3, 293, 293/3, 357, 357-3, 372, 372-3, 402, 402/3, 429. KZ-1 člen 122, 122/1, 158, 158/1. URS člen 31.
razžalitev - lahka telesna poškodba - ustavitev kazenskega postopka - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - res iudicata - procesna ovira za meritorno odločanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - navidezni idealni stek - protispisnost
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.
poškodovanje tuje stvari - oškodovanec - lastnik stvari
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari. Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (t.j. spornem objektu, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti), imel, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da slednji v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - skrajna sila - odmera kazni
Ker ni bilo nevarnosti, ki bi jo bilo z ravnanjem obdolžene treba tempore criminis odvračati, se sleherno nadaljnje pritožbeno polemiziranje v zatrjevanju upravičljive skrajne sile pokaže kot odvečno in brez teže. Skozi pritožbeno izvajanje zaobide bistvo instituta skrajne sile, ki vendarle upraviči ravnanje tistega, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno, neposredno pretečo nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z ravnanjem, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja, ki pa pomeni manjše zlo, kot bi bilo povzročeno, če storilec ne bi naredil ničesar oziroma ne bi ravnal v nasprotju s pravom. Pri tem je ključnega pomena upoštevati, da mora biti grozeča nevarnost tako neposredna, da lahko v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna. Zgolj okoliščina dolžne pozornosti na otrokovo zdravje namreč avtomatično ne pomeni že tudi obstoja neposredne nevarnosti za njegovo življenje.
Če sodišče ob spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 122. člena KZ-1 v drugi odstavek 135. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v opis dejanja doda konstitutivni subjektivni zakonski znak namena ustrahovanja in vznemirjanja, ki ga opis dejanja v tenorju obtožbe ne vsebuje, prekorači obtožbo in zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka.
prekršek in kaznivo dejanje - razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - prekršek nasilnega in drznega vedenja
Ob primerjavi zakonskih dispozicij kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 (kdor koga razžali) in prekrška nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (kdor se med drugim vede na žaljiv način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za popolno prekrivanje zakonskih znakov obeh kaznivih ravnanj oziroma njunih dispozicij.
Za razliko od kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 mora biti pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, podan tudi dodaten pogoj (torej kumulativno), da storilec s takšnim vedenjem - med drugim vedenjem na žaljiv način, pri drugem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej nastanek posledice, medtem ko razžalitev pri kaznivem dejanju mora biti objektivno podana, ni pa treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega (v večini primerov se oškodovanec pri kaznivem dejanju razžalitve dejansko tudi subjektivno počuti razžaljenega), kar pa je, kot je predhodno navedeno, dodaten pogoj pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člen ZJRM-1. To pomeni, da zgolj dejstvo, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega, še ne pomeni, da bo šlo za kaznivo dejanje razžalitve (lahko pa bo šlo za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1), saj mora biti razžalitev tudi objektivno podana. To pomeni, da gre v obravnavanem razmerju med kaznivim dejanjem razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in prekrškom nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 le za delno prekrivanje zakonskih znakov kaznivega dejanja in prekrška. Dispozicija kaznivega dejanja razžalitve pa ima poleg zakonskih znakov prekrška še dodaten element oziroma presežek - objektivna podanost razžalitve, zaradi katerega je tako ravnanje družbi bolj nevarno, tako, da preraste v drugo kvaliteto v kaznivo dejanje. S tem je v obravnavanem primeru zadoščeno načelu določnosti pravnega pravila.
IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00083621
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 223, 223/2, 223/3. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 52, 52/1, 105, 105/2, 236, 236/1, 236/1-5, 240, 240/2, 329, 329/3, 331, 331/2, 339, 339/2, 371, 371/2. OZ člen 336, 336/1, 356, 365, 369, 369/1, 369/3. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 92.
oškodovanje tujih pravic - predlog oškodovanca za pregon - pooblaščenec oškodovanca - rok za vložitev predloga za pregon - začetek teka roka za vložitev predloga - pravočasnost predloga za pregon - dokazni postopek - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - načelo proste presoje dokazov - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza - zaslišanje pooblaščenca - navzočnost pri sprejemanju dokazov - navzočnost priče pri izvajanju dokazov - dokazna vrednost izpovedbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaralni rok pri pretrganju - plačilo odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe - izvršilni postopek - izvršba za izterjavo denarne terjatve na premičnine - prodaja predmeta izvršbe - odtujitev stvari - prodaja motornega vozila - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - dejanski lastnik vozila - zavest o protipravnosti - direkten naklep - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje adhezijskega zahtevka v kazenskem postopku - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovor
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec.
S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo opraviti takoj za obdolženko (procesni položaj pooblaščenca je primerljiv s procesnim položajem oškodovanca samega) in pred tem ne bi smel biti navzoč pri sprejemanju dokazov, ne zadostuje.
Dejstvo, da je obdolženka vedela, da zoper njo teče izvršilni postopek za poplačilo zapadle, a neporavnane oškodovančeve terjatve, med drugim tudi izvršba na obdolženkine premičnine, torej tudi na osebni avtomobil, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, kar sprejemajo tudi pritožniki, ob upoštevanju obdolženkine izobrazbe - ekonomistka, s končano ekonomsko fakulteto, tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v razumen zaključek, da je obdolženka vedela, da je dolžna in da bi moral biti prodani avtomobil oziroma izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku.
Glede pritožbene navedbe, da je imel oškodovanec v trenutku odločanja sodišča o njegovem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočen izvršilni naslov, posledično pa bi ga moralo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, se je s pravilnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je terjatev, ki jo oškodovanec uveljavljal v kazenskem - adhezijskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek posredno sicer povezana s terjatvijo, ki je predmet izvršilnega postopka, kar pa pomeni, da bo obdolženka v primeru, da bo oškodovancu plačala njegov prisojeni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljala tako imenovani opozicijski ugovor v izvršilnem postopku iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00070804
KZ-1 člen 258. ZKP člen 167, 167/1, 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 434, 434/1, 437, 437/1.
nevestno delo v službi - utemeljen sum - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - odločitev sodnika - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zavrženje obtožnega predloga
Nestrinjanje z odločitvami sodišč brez vsakršnih drugih dokazov ne more izkazovati utemeljenega suma očitno nevestnega ravnanja v postopku udeleženih sodnikov.
Nastanek večje premoženjske škode ali hujši kršitev pravic drugega mora biti v opisu kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 zadovoljivo konkretizirano.
Zaradi zagotovitve obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva zoper obsodilno sodbo je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena, in so za nedvomno ugotovitev ali je bila sodba dejansko vročena obdolžencu (osebno ali z veljavno nadomestno vročitvijo v skladu z določbami ZKP) potrebne dodatne poizvedbe.
začasno zavarovanje - prevod dokaznih listin - pravica do uporabe svojega jezika - pravica do obrambe - pravica do poštenega postopka - vročitev - fikcija vročitve - zloraba procesnih pravic - podaljšanje začasnega zavarovanja - vročitev s pritrditvijo na sodno desko
V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca.
Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku.
Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).
izvedensko mnenje kot nedovoljen dokaz - zavrnitev zahteve - izločitev nedovoljenih dokazov - izvedensko mnenje kot dokaz
V prvem odstavku 251. člena ZKP je izrecno določeno, v katerem primeru se sodba ne sme opirati na izvid in mnenje izvedenca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev izvedenskega mnenja kot neutemeljeno, ker ne obstajajo nobena znana dejstva, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost izvedenca in izvedeniškega mnenja. Samo dejstvo, da se obramba ne strinja z vsebino izvedenskega mnenja, pa ni razlog za izločitev.
Obrazložitev, zakaj izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu ne bi imel enakega preventivnega učinka kot izrečena kazen zapora, zagovornik obdolženega pogreša neutemeljeno. O zgolj želji po pogojni obsodbi se namreč prvostopenjsko sodišče ni dolžno opredeljevati.
nasilje v družini - lahka telesna poškodba - poškodovanje tuje stvari - razveljavitev kazenske sodbe - nerazumljiv izrek - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - materialna resnica - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Takšna nejasna in nekonkretizirana opredelitev v izreku opisane telesne poškodbe pa obdolženemu A. A. onemogoča učinkovito obrambo. Vrsta telesne poškodbe (udarnina, zvin ali izpah) sicer res ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomembna zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka.
podaljšanje pripora po razglasitvi sodbe - ponovitvena nevarnost - način storitve kaznivega dejanja
Obtoženi je v zgolj 45 minutah vožnje storil kar 17 kršitev cestnega prometa ter pri tem ogrožal druge voznike in potnike, udeležene v cestnem prometu, med njimi tudi oziroma predvsem policiste ter da hujše posledice njegovih dejanj izostale samo zato, ker so policisti uspeli pravilno in prisebno reagirati z umikanjem obtožencu, zato se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da sodišče prve stopnje v okviru objektivnih okoliščin ne bi smelo upoštevati agresivnega načina storitve teh kaznivih dejanj.
ZKP člen 410, 413. CZ člen 171. KZ člen 254. ZP-1 člen 136. ZP člen 167.
obnova postopka - davčna zatajitev - prekršek in kaznivo dejanje - ustavitev postopka o prekršku - identično dejansko stanje - ne bis in idem - poskus kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje
V zvezi s presojo objektivne identitete med prekrškom po 171. členu Carinskega zakona (CZ) in kaznivim dejanjem po 254. členu Kazenskega zakonika (KZ) je potrebno poudariti, da je iz samega naslova 171. člena CZ razvidno, da je ta urejal odgovornost nedobrovernih posestnikov oziroma imetnikov predmetov prekrškov. Bistvo tega prekrška je bilo razpolaganje z blagom, za katerega je storilec vedel ali pa bi po okoliščinah primera moral vedeti, da je bil z njim storjen prekršek iz 168. do 170. člena tega zakona. Za razliko od tega prekrška pa kaznivo dejanje davčne zatajitve poleg samega prevzema blaga s katerim je storjen carinski prekršek, v posest, obsega tudi druga izvršitvena ravnanja, in sicer sklepanje dogovora, pridobitev prevoznika, urejanje računa, tranzitnih listin in potrjevanje le-teh ter na koncu pridobitev večje premoženjske koristi, kar je bistven razlikovalni element med prekrškom in kaznivim dejanjem.
Zaključek sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja obsega ravnanja, ki presegajo zgolj posest blaga v tranzitu in da gre za ravnanja, ki so lastna le kaznivemu dejanju davčne zatajitve in prekrškovni postopek zanj ni bil voden in nato ustavljen, je glede na pojasnjeno pravilen, pritožbene navedbe, v katerih zagovornik nasprotuje takemu zaključku pa neutemeljeno.
Dejanje, za katero je začet postopek o prekršku, ni prekršek, če v opisu dejanja v obdolžilnem predlogu manjka kateri od zakonskih znakov prekrška, kakor tudi če znaki prekrška v opisu prekrška niso konkretizirani.
V sodbi I Ips 364/2007 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da kaznivo dejanje davčne zatajitve, ko gre za odmero davka na podlagi odločbe davčnega organa, ni dokončano že z vložitvijo davčne prijave, ampak šele, ko davčni organ izda odmerno odločbo na podlagi prijavljenih lažnih podatkov, saj se šele v takem primeru storilec davčnim obveznostim izogne. Ta zapis je potrebno brati skupaj z obrazložitvijo te sodbe. V predmetni zadevi iz izreka pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišče I Ips 323/2003 izhaja, da se je A. A. z ravnanji in na način, opisan v izreku obsodilne sodbe, izognil plačilu 2.318.116 SIT carine in prometnega davka na škodo Ministrstva za finance Republike Slovenije, kar pomeni, da je pravnomočno ugotovljeno, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano in je vsako polemiziranje glede tega odveč. Da bi v konkretnih okoliščinah primera šlo le za poskus kaznivega dejanja, bi moralo biti izkazano, da je davčni organ izdal odločbo o odmeri davka in da se zaradi tega obsojenec naposled ni izognil plačilu davčnih obveznosti, ker jih je poravnal.
ZKP člen 148, 148/4, 214, 215, 216, 216/3, 218, 218/1, 218/2, 218/4. KZ-1 člen 186, 186/1. ZNPPol člen 7. ZODPol člen 43, 43/1. ZP-1 člen 67, 67/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov - hišna preiskava - začetek hišne preiskave - ukrepi za zagotavljanje varnosti - taktični preudarek - pregled prostorov - zaščitni pregled (protective sweep) - verjetnost obstoja nevarnosti - dokazni standard suma - nevarnost za življenje in zdravje - neposredna zaznava policistov - izločitev dokazov - navzočnost prič - neprisotnost prič - solemnitetna funkcija - pravni pouk o pravicah osumljenca - pridržanje - osebna preiskava brez odredbe sodišča - razveljavitev sodbe
Pregled prostora zaradi lastne zaščite (zaščitni pregled, protective sweep) se lahko izvede le, če obstajajo izrazljiva dejstva, na podlagi katerih bi razumno preudaren policist z razumnim sklepanjem zaključil, da obstaja verjetnost, da se na območju, ki ga je treba pregledati, nahaja oseba, ki predstavlja nevarnost zanj oziroma za ljudi na kraju dogodka. Analogno z opravo osebne preiskave po četrtem odstavku 218. člena ZKP gre za dokazni standard suma. Zgolj potencialna, teoretična nevarnost za varnost policistov, ki opravljajo hišno preiskavo, pa ne zadošča. Pregled mora biti omejen na površen pregled tistih prostorov, v katerih bi se lahko nahajala taka oseba in ne sme trajati dlje, kot je potrebno za odpravo utemeljenega suma nevarnosti. V okviru zaščitnega pregleda policist osebo, ki odpre vrata stanovanja, lahko pospremi v notranjost stanovanja, če se ta oseba iz nekega razloga (npr. zaradi identifikacije, kot v obravnavni zadevi) vrne v notranjost, da tako zagotovi nadzor nad njo.
Brezdomstvo ni upravičen razlog za izvrševanje kaznivih dejanj, glede na pogostost uporabe vzetih plačilnih kartic in dvige oziroma poskuse dvigov gotovine, ki so presegali dnevni limit, pa očitno tudi ni šlo le za lastno preživljanje, kar bi lahko bila olajševalna okoliščina.
kazenska sankcija - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - glavna in stranska sankcija - varnostni ukrep
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da opisane okoliščine na strani obdolžencev in okoliščine načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja dajejo utemeljeno podlago za objektivno bojazen, da bi bili zaseženi vozili lahko ponovno uporabljeni za izvrševanje kaznivih dejanj v zvezi s prevozom ilegalnih prebežnikov.
V konkretni zadevi je izrazito izkazana ponovitvena nevarnost obdolženca že s tem, ko je po izvršitvi kaznivega dejanja umora, pri izvrševanju kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo C. C., tudi slednjemu grozil z ubojem njega in njegovih družinskih članov. Že to so same po sebi zadosti posebne okoliščine, ki kažejo na konkretno in realno verjetnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje umora tudi ponovil, saj je iz načina izvršitve kaznivega dejanja umora mogoče utemeljeno sklepati, da ne zmore dovolj lastne kritičnosti in samokontrole, ki bi ga odvrnila od izvršitve kaznivega dejanja umora.