kršitev temeljnih pravic delavcev - ponarejanje listin - obrazloženost sodne odločbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - kolektivno kaznivo dejanje - res iudicata - ne bis in idem - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - enotna kriminalna dejavnost - izvedenec grafološke stroke - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - odmera kazenske sankcije - sprememba kazenske sankcije - sprememba sodbe - pogojna obsodba s posebnim pogojem - odločitev, da se pogojna obsodba ne prekliče - stranska denarna kazen - obvezen izrek denarne kazni - razširjena pogojna obsodba
Ob takšnih razlogih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in ugotovitvi, da ravnanje obdolženca ni bilo usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki mu pripadajo skladno s predpisi, se je strinjati z zagovornico, da na podlagi dejstva različnih gospodarskih družb in različnih oškodovancev ni mogoče ustvarjati samostojnega kaznivega dejanja za vsako od gospodarskih družb, ampak je mogoče govoriti le o enem kolektivnem kaznivem dejanju. Pri tem je potrebno upoštevati, da je novela KZ-1E izrecno določila, da gre za eno kaznivo dejanje, če je z izvršitvenim ravnanjem prikrajšan za pravico en sam delavec (ali mu je pravica omejena), kot tudi v primeru, če je oškodovanih delavcev več. To dejstvo je pravno pomembno glede presoje že razsojene stvari in prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari.
URS člen 14. ZKP člen 402,402/3. Odvetniška tarifa (2015) člen 1, 19, 19/2.
stroški pooblaščenega zagovornika
Pritožbeno sklicevanje na primerjavo plačila dela odvetnikov in izvedencev ni utemeljeno, saj iz 1. člena OT izhaja, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve. Pritožba tako povsem prezre, da storitve izvedencev bazirajo na drug(ačn)i pravni podlagi, in sicer na Zakonu o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih ter Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Različen pravni temelj je torej razlog, čemu opravljanja in posledično vrednotenja odvetniških in izvedenskih storitev ni mogoče primerjati na način, za katerega se skozi pritožbena izvajanja zavzema zagovornica.
Na bistvo pritožbene graje je sodišče prve stopnje odgovorilo s prepričljivimi argumenti, zakaj prepoznanega obstoja preslepitvenega namena v zvezi s prevzetim poslom dejstvo, da je obdolženi najel ter tudi plačal gradbeni oder, ne more omajati in posledično tudi ne razbremeniti očitka storitve kaznivega dejanja. Poudariti je namreč, da je preslepitev sicer abstrakten, pomensko odprt pojem, ki je v danem primeru vsebinsko podprt z ugotovljenimi konkretnimi ravnanji obdolženca, ki jasno in nedvoumno obeležujejo preslepitev.
Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive, sprejemljive in tehtne razloge, ko je obdolženega A. A. in obdolženo pravno osebo D. z.o.o. oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP. Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sodbe navedlo tudi razloge po 3. točki 358. člena ZKP (torej, da ni dokazov, da je obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje, obdolžena pravna oseba D. z.o.o. pa kazensko odgovorna za obravnavano kaznivo dejanje). Takšno komuliranje razlogov sicer ni na mestu, vendar na pravilnost odločitve v konkretni zadevi ne vpliva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča namreč dejanje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni kaznivo dejanje. Pri tem okoliščina, da iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o oprostitvi oprlo na 3. točko 358. člena ZKP, čeprav je nato navedlo pravilne razloge po 1. točki 358. člena ZKP, pa v skladu z ustaljeno sodno prakso na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva.
Pritožbeno sodišče vsled sprejete odločitve prvostopenjskega sodišča o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe pogreša izsledke poizvedb pri zemljiškoknjižnem sodišču in na upravni enoti o morebitnem lastništvu nepremičnega in vrednejšega premičnega premoženja, podatke finančnega urada o obdavčljivih dohodkih vse od dne 9. 2. 2018 pravnomočne sodbe, natančne podatke o morebitnem imetništvu poslovnih deležev v gospodarskih družbah in sploh celostno sliko obsojenčevega premoženjskega stanja, ki je za sprejetje odločitve v obravnavani zadevi bistvena.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068519
ZKP člen 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/8.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - specialna prevencija - generalna prevencija - presoja vseh okoliščin - namen kaznovanja
Pritožnik v izpostavljanju obljube vzdržnosti od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj nekritično prezre, da se z izvršitvijo prostostne kazni zasleduje tudi širši namen, da se ne le obsojenega, marveč tudi druge, odvrne od pravno nevzdržnih ravnanj, kar pomeni, da mora biti način izvršitve kazenske sankcije koristen tako za kaznovano osebo kot za družbo oziroma širšo bivanjsko okolico.
Enoten psihični odnos obdolženca se izkazuje v zakonskem znaku koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Dejstvo, da je obdolženec v obdobju približno dveh mesecev v okviru štirih različnih dogodkov odtujil več predmetov, jasno izkazuje njegov koristoljubni nagib in s tem tudi njegovo odločitev kontinuirano izvrševati ista kazniva dejanja. Za presojo obdolženčeve koristoljubnosti in s tem njegovega enotnega psihičnega odnosa ni bistven njegov vsakokratni motiv, ki ga je vodil v protipravno pridobivanje premoženjske koristi.
V okviru presoje časovne povezanosti je treba upoštevati tudi pogostnost izvršitev. V obdobju približno dveh mesecev je obdolženec izvršil kar štiri dejanja. Upoštevaje še okoliščino, da je izvrševanju teh dejanj botroval njegov socialni status, ni mogoče trditi, da je šlo za tako dolgo obdobje, ki bi predstavljalo časovno diskontinuiteto.
Glede na to, da so bila vsa štiri dejanja izvršena v B., je krajevna povezava podana. Dejanja so sicer bila izvršena na dveh različnih krajih, vendar se oba kraja nahajata v istem naselju, zato ni mogoče trditi, da gre za popolnoma drugi lokaciji. Prav tako so bila vsa dejanja izvršena v samopostrežnih trgovinah. Podrobnosti v okviru posameznih izvršitev za to presojo niso tehtnega pomena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00068773
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 12, 12/2, 18, 18/2, 67, 67/2, 70, 70/2, 371, 371/2, 371/11. KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pravica do formalne obrambe - pravica do poštenega sojenja - zaslišanje obremenilne priče - prisotnost zagovornika - izločitev dokazov
Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazni predlog državne tožilke, da bi prebralo zapisnike o zaslišanju treh tujcev, ki so bili zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih opravil pred dežurno preiskovalno sodnico, saj obdolženi v tistem času še ni imel zagovornika. Sodišče prve stopnje tako sodbe ni oprlo na izpovedbe navedenih prič, saj gre za obremenilne priče, ki so bile na sodišču zaslišane brez prisotnosti obtoženčevega zagovornika. Ker sodišče na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 12. člena, drugim odstavkom 67. člena in drugim odstavkom 70. člena ZKP.
Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi, da bi moralo sodišče iz spisa izločiti zapisnike o izjavah tujcev, ker so bili le-ti zaslišani brez navzočnosti zagovornika. Ti zapisniki ne predstaljajo nezakonitih dokazov v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, saj niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin niti ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Ker pa ob zaslišanju tujcev obtožencu ni bilo omogočeno zaslišanje tedaj obremenilnih prič s pomočjo zagovornika, je bila odločitev prvostopnega sodišča, da na njihove izpovedbe ni oprlo sodne odločbe, pravilna in zakonita.
kaznivo dejanje zalezovanja - procesna sposobnost obdolženca - psihiatrični pregled obdolženca - nedosegljivost obdolženega - neopravičen izostanek - zagotovitev navzočnosti obdolženca pri psihiatričnem pregledu - privedba obdolženca k izvedencu - načelo sorazmernosti - načelo subsidiarnosti - zavrženje obtožnega predloga - okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon
Za izvedbo psihiatričnega pregleda pri izvedenki so sodišču na voljo različni ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti (XVII. poglavje ZKP). Če se da isti cilj doseči z več ukrepi, mora sodišče skladno z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti izbrati tistega, ki je za obdolženca najmilejši. Če se obdolženec ne odzove povabilu izvedenca za psihiatrični pregled, mora izvedenec o tem obvestiti sodišče. Sodišče sme nato odrediti privedbo k izvedencu (194. člen ZKP), če se obdolženec ne odzove vabilu sodišča, v katerem je bil opozorjen, da bo v primeru neopravičenega izostanka k izvedencu priveden.
Zgolj enkratna neuspešna realizacija odredbe za privedbo z obrazložitvijo, da gre za brezdomca, po prepričanju pritožbenega senata ne zadošča za odstop prvostopenjskega sodišča od nadaljnjih prizadevanj za zagotovitev navzočnosti obdolženca pri psihiatričnem pregledu.
Na ravni zahtevanega dokaznega standarda je tudi izkazano, da naj bi obdolženi tujce prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, ki ni namenjen prevozu potnikov, kjer ni bilo sedežev, varnostnih pasov ali primerne opore, pri čemer naj bi tujci sedeli na tleh tovornega dela, tesno drug ob drugem, ko naj bi bil tovorni del vozila zaprt in opremljen le z manjšim zračnikom brez ventilatorja na vratih in odprtino na dnu, namenjeno opravljanju fizioloških potreb. Tako so izkazane okoliščine, ki zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pot potekala zlasti po avtocestah, kjer so hitrosti višje, izkazujejo visoko intenziteto nevarnosti za življenje in zdravje ljudi.
KZ-1 člen 314, 314/2. ZKP člen 358, 358-1, 383, 383/1, 383/1-2.
povzročitev splošne nevarnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ogrozitveno kaznivo dejanje - kvalificirana oblika - abstraktna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov - namen zastraševanja - ogrožanje varnosti ljudi - oprostilna sodba
Zakonski znak glede posebnega namena storilca, ki je navsezadnje razlog, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za obstoj katerega zadostuje že abstraktna nevarnost, mora biti v opisu dejanja tudi primerno konkretiziran.
Kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1 se uvršča v skupino ogrozitvenih kaznivih dejanj. S tem kaznivim dejanjem je varovan značilno splošno dostopen prostor, javen prostor in s tem varnost splošne javnosti in ne zgolj posameznega konkretnega abstraktno ogroženega oziroma konkretno ogroženega človeka ali več ljudi. To torej pomeni, da mora biti ogrožena varnost individualno nedoločenega števila oseb oziroma posamezne, vendar individualno nedoločene osebe, ali pa individualno določenega, toda neomejenega kroga oseb.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZKP člen 83, 83/2, 285e, 285e/1, 285e/2.
ekskluzija dokazov - zahteva za izločitev nedovoljenih dokazov - videonadzor na lastni nepremičnini - videonadzor javnih površin - pravica do zasebnosti - test razumnega pričakovanja zasebnosti - namen videonadzora - obvestilo o izvajanju videonadzora - kolizija ustavnih pravic
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za normalno uporabo video nadzornih kamer - bile so postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, posnetek pa ni prekomerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti, saj so kamere snemale ulice (oziroma javne ceste), dvorišča oziroma bližnjo okolico gospodarskih objektov ter območje pred bankomatom. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil videonadzor v vseh primerih namenjen pridobivanju posnetkov o vseh osebah, ki so se takrat gibale na teh območjih, na katerih osebe ne morejo pričakovati zasebnosti, vse pa z namenom zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja.
Zato lahko vsak, ki se nahaja v bližini takšnih območij, pričakuje, da bo njegovo ravnanje podvrženo videonadzoru oziroma snemanju. Zato morebitni manjko obvestila o izvajanju videonadzora (kar ves čas izpostavlja pritožnica) ni takšne teže in narave, da bi to lahko pri osebah, ki se nahajajo v bližini industrijskih con, gospodarskih družb, na javnih cestah, v bližini bankomatov, razumno povzročilo drugačno dojemanje javnega prostora (tj. pričakovanje, da bo njegovo nahajanje ali vožnja tam ostala znana le tam nahajajočim posameznikom v istem času, ne pa tudi, da bo njegovo ravnanje posneto).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069102
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 65, 65/3, 331, 331/5, 331/6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
zaslišanje mladoletne osebe - posebna oblika zaščite - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zaslišanje obremenilne priče
Novela ZKP-O, ki se uporablja od 13. 5. 2021, je res spremenila režim zaslišanja oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, drugih mladoletnih oškodovancev in oškodovancev s posebnimi potrebami po zaščiti. Vendar pri tem ni zožila manevrskega prostora sodišča pri zaslišanju tovrstnih oškodovancev, temveč je vodila v širitev procesnih rešitev, s katerimi sodišče lažje uravnoteži položaj oškodovanca in položaj obdolženca. S spremembo petega in šestega odstavka 331. člena ZKP je namreč novela ZKP-O odpravila popolno prepoved neposrednega zaslišanja teh oseb na glavni obravnavi, prav tako pa je odpravila zapoved - ne pa tudi možnost - njihovega posrednega zaslišanja s pomočjo preiskovalnega sodnika. V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Obdolženčeva pedofilska nagnjenja v obravnavani zadevi namreč niso bila zatrjevana, šlo pa je za enkratni spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, tako da morebitnih pedofilskih nagnjenj, ker ta niso bistvenega pomena, ni bilo treba razčiščevati. Četudi bi bila obdolženčeva pedofilska nagnjenja ovržena, to ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Kot možni storilec navedenega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ni le učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik in zdravnik, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Gre torej za odprt katalog primeroma naštetih poklicev, kamor je z uporabo analogije intra legem mogoče uvrstiti tudi zdravilca oziroma terapevta, kateremu je bila v konkretnem primeru desetletna oškodovanka v prostorih Ž. d.o.o. zaupana v zdravljenje - izvajanje terapije zaradi težav z želodcem. Bistvo zlorabe se v konkretnem primeru kaže v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, saj je obdolženec svojo vlogo zdravilca oziroma terapevta, ki mu je prinašala določeno avtoriteto in zaupanje oškodovanke, izkoristil za to, da se je lahko intimno približal desetletni oškodovanki, ki mu je bila s strani njenih staršev zaupana v zdravljenje, ter to svojo vlogo med izvajanjem terapije izrabil za izvrševanje kaznivega dejanja na njeno škodo.
KZ člen 211, 211/1, 228, 228/1. Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 371, 371/1, 371/1-11.
goljufija - poslovna goljufija - dokončanje kaznivega dejanja - goljufiv namen ob sklenitvi posla - čas nastanka škode - očitna pisna pomota - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - odločilna dejstva - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih, preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 pa je mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, kar je bilo v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe. Glede na povedano ni dvoma, da izpostavljenega stališča Vrhovnega sodišča RS ni možno uporabiti v obravnavanem primeru, saj se obdolžencu očita kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in ne kaznivo dejanje poslovne goljufije storjeno med izvajanjem posla. V prid takšnemu stališču govori tudi zgoraj pojasnjeno dejstvo, da pri kaznivem dejanju goljufije v primerih, ko bi škoda nastajala dalj časa, velja, da je dejanje dokončano že v trenutku, ko nastane prvo oškodovanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00068289
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1-1. ZPrCP člen 105. ZP-1 člen 22.
kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - nevarna vožnja v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - začasni odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - nevaren voznik - osebnost obdolženca - prejšnje življenje obdolženca - predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja
Količina alkohola v organizmu je eden najpomembnejših argumentov za izrek tega ukrepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pri obdolžencu za izredno visoko stopnjo alkoholiziranosti, zaradi katere je bil obdolženi popolnoma nesposoben varne udeležbe v prometu, njegova odločitev, da se vseeno vključi v promet, pa že sama po sebi kaže na pomanjkljivosti pri ustrezni presoji, ki terja začasno omejitev obdolženca v cestnem prometu. Obdolženi je imel dve uri po nesreči (ko je bil torej že v eliminacijski fazi) še vedno najmanj 1,96 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa kar 3,16 g/kg, ravno alkoholiziranost pa je eden najpogostejših in tudi najnevarnejših povzročiteljev prometnih nesreč s tragičnimi posledicami.
Logično je torej, da lahko sodišče obdolžencu v kazenskem postopku, ko zoper njega vodi postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, zaradi takšne stopnje alkoholiziranosti, ki v prekrškovnem postopku pomeni avtomatičen odvzem vozniškega dovoljenja, začasno odvzame vozniško dovoljenje.
ZKP člen 148, 148/2, 148/4, 215, 215/6, 245, 276, 276/4.
izločitev dokazov - izročitev predmetov - zaseg predmeta - privilegij zoper samoobtožbo - preiskava vozila - pregled vozila - ogled vozila - skriti prostori prevoznih sredstev
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se dejanski stan obravnavane zadeve razlikuje od zadeve, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje in o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. V judicirani zadevi je osumljenec, preden mu je bil dan pravni pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, na poziv policije sam izročil zanj obremenilne predmete, medtem ko v obravnavani zadevi predmeti niso bili pridobljeni prostovoljno z izročitvijo osumljenca, temveč sta jih policista odkrila in zasegla med izvajanjem pregleda prevoznega sredstva in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi obrazložilo, da je akt izročitve predmeta podoben podajanju izjav ter se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi nanj. Kadar obdolženec voljno sodeluje in izroči predmet prostovoljno, mora biti pred tem ustrezno poučen, da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v obravnavani zadevi zaseg predmetov ni bil posledica obdolženčeve volje ali ravnanja, zato policista, ki obdolžencu pred zasegom predmetov nista dala pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, nista kršila določbe kazenskega postopka niti ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Pravilno je tudi stališče pritožnice, da predal naslona za roko (sprednjih ali zadnjih sedežev) ne predstavlja skritega prostora, za katerega bi policisti potrebovali odredbo za hišno preiskavo v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je z razmejitvijo med preiskavo vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, pregledom vozila po drugem odstavku 148. člena ZKP in ogledom vozila po 245. členu ZKP, že ukvarjalo. Povzeti je, da se pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotovijo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija v okviru svojih pooblastil, opraviti pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon (šesti odstavek 215. člena ZKP).
Obrazložitev zasebne tožbe ne more biti del njenega izreka, niti ga nadomestiti, iz izreka mora biti jasno in brez vsakega dvoma navedeno, na koga se vsebina poslanih SMS-ov nanaša, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
poseg v pravico do zasebnosti - informacijska zasebnost - pričakovanje zasebnosti - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - tehtanje pravic - izvajanje videonadzora - video posnetek kot dokaz
Da je v primerih, ko je dokaz pridobljen s strani zasebnika treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je ustaljena sodna praksa, kot izhaja iz judikatov tako v sodbi VSRS I Ips 18266/2010 iz leta 2014, kot novejših npr. I Ips 26906/2014 z 22. 7. 2021 in tudi iz sodbe I Ips 44415/2010 s 26. 11. 2021.
Kamere so na takšnem mestu, da so vsakomur dobro zaznavne, brez kakršnegakoli truda. Glede na njihovo lokacijo in število ter kraj (vsakomur javno dostopen prostor) je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je vsakdo že z metodo logičnega razmišljanja lahko zaključil, da je površina pod videonadzorom. Ali je na ta način možen tudi sklep, da je pod videonadzorom celotna površina je nepomembno, saj je odločilno, da je tak sklep razumen glede mesta, ki je na posnetkih in fotografijah v spisu.
Pritožniki uveljavljajo tudi kršitev 76. člena ZVOP-1, pri čemer spregledajo, da se ta nanaša na videonadzor v večstanovanjski stavbi. Da je zakonodajalec ta primer posebej uredil je razumljivo, saj videonadzor znotraj večstanovanjske zgradbe posega v ožji krog splošne osebnostne pravice in hkrati pravice do zasebnosti, kot če se izvaja na javnem prostoru. Prav zato je ureditev različna glede snemanja vhodov v posamezna stanovanja (strožja) in vhodov v celotno stavbo (blažja). Ureditev je v skladu s pravilom, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.
Izrek najstrožjega ukrepa je v izpodbijanem sklepu utemeljen na teži obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, stopnji ogrožanja pravno zavarovanje dobrine, ki jo izvrševanje, višini predpisane kazni in subjektivnih okoliščinah obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069048
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 359, 359/3. ZIKS-1 člen 80, 81.
prestajanje zaporne kazni - predlog za prestajanje kazni v polodprtem oddelku - nalog za izvršitev zaporne kazni - premestitev obsojenca
Pred uveljavitvijo novele ZKP-N ni obstajala procesna pravna podlaga, da bi lahko sodišče odločilo o tem, v katerem oddelku bo obsojenec prestajal zaporno kazen, temveč je o tem v skladu z določbami ZIKS-1 lahko šele po začetku izvrševanja zaporne kazni odločal direktor zavoda oziroma generalni direktor. V skladu z določbo tretjega odstavka 359. člena ZKP-N pa lahko sodišče odloči o tem, v kakšnem oddelku ali zavodu bo obsojenec prestal zaporno kazen le v sodbi, ne pa tudi s posebnim sklepom.
Obsojenec predlog za prestajanje kazni zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni lahko poda po prejemu naloga za izvršitev kazni zapora po sodbi. O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda in iz oddelka s strožjim režimom v oddelek s svobodnejšim režimom odloča direktor zavoda, o premestitvi iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda pa generalni direktor (80. in 81. člen ZIKS-1).