Enoten psihični odnos obdolženca se izkazuje v zakonskem znaku koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Dejstvo, da je obdolženec v obdobju približno dveh mesecev v okviru štirih različnih dogodkov odtujil več predmetov, jasno izkazuje njegov koristoljubni nagib in s tem tudi njegovo odločitev kontinuirano izvrševati ista kazniva dejanja. Za presojo obdolženčeve koristoljubnosti in s tem njegovega enotnega psihičnega odnosa ni bistven njegov vsakokratni motiv, ki ga je vodil v protipravno pridobivanje premoženjske koristi.
V okviru presoje časovne povezanosti je treba upoštevati tudi pogostnost izvršitev. V obdobju približno dveh mesecev je obdolženec izvršil kar štiri dejanja. Upoštevaje še okoliščino, da je izvrševanju teh dejanj botroval njegov socialni status, ni mogoče trditi, da je šlo za tako dolgo obdobje, ki bi predstavljalo časovno diskontinuiteto.
Glede na to, da so bila vsa štiri dejanja izvršena v B., je krajevna povezava podana. Dejanja so sicer bila izvršena na dveh različnih krajih, vendar se oba kraja nahajata v istem naselju, zato ni mogoče trditi, da gre za popolnoma drugi lokaciji. Prav tako so bila vsa dejanja izvršena v samopostrežnih trgovinah. Podrobnosti v okviru posameznih izvršitev za to presojo niso tehtnega pomena.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00068289
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1-1. ZPrCP člen 105. ZP-1 člen 22.
kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - nevarna vožnja v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - začasni odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - nevaren voznik - osebnost obdolženca - prejšnje življenje obdolženca - predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja
Količina alkohola v organizmu je eden najpomembnejših argumentov za izrek tega ukrepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pri obdolžencu za izredno visoko stopnjo alkoholiziranosti, zaradi katere je bil obdolženi popolnoma nesposoben varne udeležbe v prometu, njegova odločitev, da se vseeno vključi v promet, pa že sama po sebi kaže na pomanjkljivosti pri ustrezni presoji, ki terja začasno omejitev obdolženca v cestnem prometu. Obdolženi je imel dve uri po nesreči (ko je bil torej že v eliminacijski fazi) še vedno najmanj 1,96 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa kar 3,16 g/kg, ravno alkoholiziranost pa je eden najpogostejših in tudi najnevarnejših povzročiteljev prometnih nesreč s tragičnimi posledicami.
Logično je torej, da lahko sodišče obdolžencu v kazenskem postopku, ko zoper njega vodi postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, zaradi takšne stopnje alkoholiziranosti, ki v prekrškovnem postopku pomeni avtomatičen odvzem vozniškega dovoljenja, začasno odvzame vozniško dovoljenje.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZKP člen 83, 83/2, 285e, 285e/1, 285e/2.
ekskluzija dokazov - zahteva za izločitev nedovoljenih dokazov - videonadzor na lastni nepremičnini - videonadzor javnih površin - pravica do zasebnosti - test razumnega pričakovanja zasebnosti - namen videonadzora - obvestilo o izvajanju videonadzora - kolizija ustavnih pravic
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za normalno uporabo video nadzornih kamer - bile so postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, tj. zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, posnetek pa ni prekomerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti, saj so kamere snemale ulice (oziroma javne ceste), dvorišča oziroma bližnjo okolico gospodarskih objektov ter območje pred bankomatom. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bil videonadzor v vseh primerih namenjen pridobivanju posnetkov o vseh osebah, ki so se takrat gibale na teh območjih, na katerih osebe ne morejo pričakovati zasebnosti, vse pa z namenom zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja.
Zato lahko vsak, ki se nahaja v bližini takšnih območij, pričakuje, da bo njegovo ravnanje podvrženo videonadzoru oziroma snemanju. Zato morebitni manjko obvestila o izvajanju videonadzora (kar ves čas izpostavlja pritožnica) ni takšne teže in narave, da bi to lahko pri osebah, ki se nahajajo v bližini industrijskih con, gospodarskih družb, na javnih cestah, v bližini bankomatov, razumno povzročilo drugačno dojemanje javnega prostora (tj. pričakovanje, da bo njegovo nahajanje ali vožnja tam ostala znana le tam nahajajočim posameznikom v istem času, ne pa tudi, da bo njegovo ravnanje posneto).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069102
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 65, 65/3, 331, 331/5, 331/6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
zaslišanje mladoletne osebe - posebna oblika zaščite - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zaslišanje obremenilne priče
Novela ZKP-O, ki se uporablja od 13. 5. 2021, je res spremenila režim zaslišanja oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile oškodovanci kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, drugih mladoletnih oškodovancev in oškodovancev s posebnimi potrebami po zaščiti. Vendar pri tem ni zožila manevrskega prostora sodišča pri zaslišanju tovrstnih oškodovancev, temveč je vodila v širitev procesnih rešitev, s katerimi sodišče lažje uravnoteži položaj oškodovanca in položaj obdolženca. S spremembo petega in šestega odstavka 331. člena ZKP je namreč novela ZKP-O odpravila popolno prepoved neposrednega zaslišanja teh oseb na glavni obravnavi, prav tako pa je odpravila zapoved - ne pa tudi možnost - njihovega posrednega zaslišanja s pomočjo preiskovalnega sodnika. V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo sodišča, kadar opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Obdolženčeva pedofilska nagnjenja v obravnavani zadevi namreč niso bila zatrjevana, šlo pa je za enkratni spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, tako da morebitnih pedofilskih nagnjenj, ker ta niso bistvenega pomena, ni bilo treba razčiščevati. Četudi bi bila obdolženčeva pedofilska nagnjenja ovržena, to ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. Kot možni storilec navedenega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ni le učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik in zdravnik, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Gre torej za odprt katalog primeroma naštetih poklicev, kamor je z uporabo analogije intra legem mogoče uvrstiti tudi zdravilca oziroma terapevta, kateremu je bila v konkretnem primeru desetletna oškodovanka v prostorih Ž. d.o.o. zaupana v zdravljenje - izvajanje terapije zaradi težav z želodcem. Bistvo zlorabe se v konkretnem primeru kaže v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, saj je obdolženec svojo vlogo zdravilca oziroma terapevta, ki mu je prinašala določeno avtoriteto in zaupanje oškodovanke, izkoristil za to, da se je lahko intimno približal desetletni oškodovanki, ki mu je bila s strani njenih staršev zaupana v zdravljenje, ter to svojo vlogo med izvajanjem terapije izrabil za izvrševanje kaznivega dejanja na njeno škodo.
KZ člen 211, 211/1, 228, 228/1. Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 371, 371/1, 371/1-11.
goljufija - poslovna goljufija - dokončanje kaznivega dejanja - goljufiv namen ob sklenitvi posla - čas nastanka škode - očitna pisna pomota - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - odločilna dejstva - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih, preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 pa je mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, kar je bilo v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe. Glede na povedano ni dvoma, da izpostavljenega stališča Vrhovnega sodišča RS ni možno uporabiti v obravnavanem primeru, saj se obdolžencu očita kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in ne kaznivo dejanje poslovne goljufije storjeno med izvajanjem posla. V prid takšnemu stališču govori tudi zgoraj pojasnjeno dejstvo, da pri kaznivem dejanju goljufije v primerih, ko bi škoda nastajala dalj časa, velja, da je dejanje dokončano že v trenutku, ko nastane prvo oškodovanje.
Obrazložitev zasebne tožbe ne more biti del njenega izreka, niti ga nadomestiti, iz izreka mora biti jasno in brez vsakega dvoma navedeno, na koga se vsebina poslanih SMS-ov nanaša, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
Izrek najstrožjega ukrepa je v izpodbijanem sklepu utemeljen na teži obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, stopnji ogrožanja pravno zavarovanje dobrine, ki jo izvrševanje, višini predpisane kazni in subjektivnih okoliščinah obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnih je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069048
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 359, 359/3. ZIKS-1 člen 80, 81.
prestajanje zaporne kazni - predlog za prestajanje kazni v polodprtem oddelku - nalog za izvršitev zaporne kazni - premestitev obsojenca
Pred uveljavitvijo novele ZKP-N ni obstajala procesna pravna podlaga, da bi lahko sodišče odločilo o tem, v katerem oddelku bo obsojenec prestajal zaporno kazen, temveč je o tem v skladu z določbami ZIKS-1 lahko šele po začetku izvrševanja zaporne kazni odločal direktor zavoda oziroma generalni direktor. V skladu z določbo tretjega odstavka 359. člena ZKP-N pa lahko sodišče odloči o tem, v kakšnem oddelku ali zavodu bo obsojenec prestal zaporno kazen le v sodbi, ne pa tudi s posebnim sklepom.
Obsojenec predlog za prestajanje kazni zapora v polodprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni lahko poda po prejemu naloga za izvršitev kazni zapora po sodbi. O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda in iz oddelka s strožjim režimom v oddelek s svobodnejšim režimom odloča direktor zavoda, o premestitvi iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda pa generalni direktor (80. in 81. člen ZIKS-1).
ZKP člen 148, 148/2, 148/4, 215, 215/6, 245, 276, 276/4.
izločitev dokazov - izročitev predmetov - zaseg predmeta - privilegij zoper samoobtožbo - preiskava vozila - pregled vozila - ogled vozila - skriti prostori prevoznih sredstev
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se dejanski stan obravnavane zadeve razlikuje od zadeve, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje in o kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020. V judicirani zadevi je osumljenec, preden mu je bil dan pravni pouk iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, na poziv policije sam izročil zanj obremenilne predmete, medtem ko v obravnavani zadevi predmeti niso bili pridobljeni prostovoljno z izročitvijo osumljenca, temveč sta jih policista odkrila in zasegla med izvajanjem pregleda prevoznega sredstva in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi obrazložilo, da je akt izročitve predmeta podoben podajanju izjav ter se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi nanj. Kadar obdolženec voljno sodeluje in izroči predmet prostovoljno, mora biti pred tem ustrezno poučen, da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da v obravnavani zadevi zaseg predmetov ni bil posledica obdolženčeve volje ali ravnanja, zato policista, ki obdolžencu pred zasegom predmetov nista dala pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, nista kršila določbe kazenskega postopka niti ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Pravilno je tudi stališče pritožnice, da predal naslona za roko (sprednjih ali zadnjih sedežev) ne predstavlja skritega prostora, za katerega bi policisti potrebovali odredbo za hišno preiskavo v skladu s šestim odstavkom 215. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je z razmejitvijo med preiskavo vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, pregledom vozila po drugem odstavku 148. člena ZKP in ogledom vozila po 245. členu ZKP, že ukvarjalo. Povzeti je, da se pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotovijo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija v okviru svojih pooblastil, opraviti pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon (šesti odstavek 215. člena ZKP).
poseg v pravico do zasebnosti - informacijska zasebnost - pričakovanje zasebnosti - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - tehtanje pravic - izvajanje videonadzora - video posnetek kot dokaz
Da je v primerih, ko je dokaz pridobljen s strani zasebnika treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama je ustaljena sodna praksa, kot izhaja iz judikatov tako v sodbi VSRS I Ips 18266/2010 iz leta 2014, kot novejših npr. I Ips 26906/2014 z 22. 7. 2021 in tudi iz sodbe I Ips 44415/2010 s 26. 11. 2021.
Kamere so na takšnem mestu, da so vsakomur dobro zaznavne, brez kakršnegakoli truda. Glede na njihovo lokacijo in število ter kraj (vsakomur javno dostopen prostor) je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je vsakdo že z metodo logičnega razmišljanja lahko zaključil, da je površina pod videonadzorom. Ali je na ta način možen tudi sklep, da je pod videonadzorom celotna površina je nepomembno, saj je odločilno, da je tak sklep razumen glede mesta, ki je na posnetkih in fotografijah v spisu.
Pritožniki uveljavljajo tudi kršitev 76. člena ZVOP-1, pri čemer spregledajo, da se ta nanaša na videonadzor v večstanovanjski stavbi. Da je zakonodajalec ta primer posebej uredil je razumljivo, saj videonadzor znotraj večstanovanjske zgradbe posega v ožji krog splošne osebnostne pravice in hkrati pravice do zasebnosti, kot če se izvaja na javnem prostoru. Prav zato je ureditev različna glede snemanja vhodov v posamezna stanovanja (strožja) in vhodov v celotno stavbo (blažja). Ureditev je v skladu s pravilom, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.
uboj - umor - poskus - zloraba zaupanja - umor na zahrbten način - pravna opredelitev
Za ugotovitev o storičevi zlorabi zaupanja oškodovanca kot večmesečnega sostanovalca ni treba vzpostaviti dodatnega, v vzpostavitev odnosa zaupanja in varnosti posebej in nadaljnjo usmerjanega zvijačnega ali pretkanega ravnanja storilca. Poleg objektivnega elementa zahrbtnosti, ki se kaže v zabadnju spečega oškodovaca, je subjektivni element izkazan z naklepno zlorabo zaupanja oškodovanca, ki izhaja iz življenjske skupnosti med njima.
Pritožnik namreč pri ponujanju lastnih zaključkov popolnoma spregleda vsebino in dokazno vrednost ostalih dokazov, ki so za obdolženca glede obravnavanih kaznivih dejanj obremenilni in utemeljen sum potrjujejo.
ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2, 39/2-2, 83, 83/1, 128, 128/9, 148, 148/4. URS člen 23.
izločitev dokazov - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - psihološka okužba - pravica do nepristranskega sojenja - kopije listin
Neizločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, iz procesnega gradiva, lahko pomeni obid namena prvega odstavka 83. člena ZKP in vodi v t.i. psihološko okužbo člana razpravljajočega senata.
Pri odločanju o odmeri višine enotne kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo dejstvo, da mora biti izrečena zaporna kazen večja od vsake posamezne kazni in manjša od njihovega seštevka ter je s tem ravnalo v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. Pri odmeri kazni pa je pravilno upoštevalo tudi okoliščine po določilu 49. člena KZ-1 glede na skupen pomen vseh dejanj, upoštevajoč pravno vrednoto, ki je bila napadena s kaznivimi dejanji obsojenca iz pravnomočnih sodb. Pri tem je tudi pravilno izpostavilo, da je obsojenec izvrševal zlasti kazniva dejanja zoper premoženje in izrecno navedlo, da je upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so tudi že bile upoštevane v sodbah, ki so predmet te neprave obnove kazenskega postopka.
odvzem zaseženih predmetov - odvzem predmetov zaradi koristi splošne varnosti ali razloga morale - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba
Prvi pogoj za odvzem predmetov je, da gre za predmete, kot jih opredeljuje prvi odstavek 73. člena KZ-1, torej da gre za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so z njim nastali.
nov dokaz v pritožbenem postopku - nedovoljene pritožbene novote - pritožbene novote - kaznivo dejanje nasilja v družini
Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej, čemur pa obramba v obravnavani pritožbi ni zadostila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069033
KZ-1 člen 3, 77a, 186, 186/1. ZKP člen 501, 502, 502/1, 502b, 502c.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - pridobitev premoženjske koristi - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - hudodelska združba - opis kaznivega dejanja - odmera premoženjske koristi - višina premoženjske koristi - prosti preudarek - nevarnost razpolaganja s premoženjem - test sorazmernosti
V skladu z abstraktnim dejanskim stanom tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pridobitev premoženjske koristi ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, da pa je po naravi stvari ključni pogoj obstoja obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova preprodaje prepovedane droge, enako ključno pa, glede na pomembno vlogo obtoženca, brata vodje združbe, prejemanje zaslužka za izpolnjene naloge zato, da vztraja kot njen član.
Z opozarjanjem na opis delovanja hudodelske združbe in izvršitvena ravnanja, očitana obtožencu, v aktualni fazi postopka, logičnostjo presoje, da je bistvo obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova prometa z mamili, ključni motiv njenih članov pa iz te premoženjske koristi pridobiti določen zaslužek za opravljene naloge, ob čemer se, v nasprotju z zagovornikovim stališčem, utemeljeno sklicuje na določbo člena 77.a KZ-1 kot dopolnitev drugih določb o odvzemu premoženjske koristi, ter poudarkom, da je očitek obtožencu glede njegovega sodelovanja v hudodelski združbi izkazan na stopnji utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje zadostilo kriteriju obrazložene sodne odločbe v skladu z zahtevami Ustave Republike Slovenije.
Ključna je ugotovitev, da za ukrep odvzema premoženjske koristi, zato pa tudi ne za ukrep začasnega zavarovanja tega odvzema, ni potrebno razpolagati s podatkom o dejanski višini pridobljene premoženjske koristi na strani obtoženca: sodišče prve stopnje je v primerih, ko bi bilo ugotavljanje premoženjske koristi zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, pooblaščeno odmeriti znesek po prostem preudarku (člen 501 ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068417
ZKP člen 314, 314/3, 358, 358-3, 364, 364/7, 364/8, 364/9, 364/10, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 191, 191/1.
nasprotja v razlogih sodbe - pravno odločilna dejstva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kaznivo dejanje nasilja v družini - vodenje glavne obravnave - dokaz z zaslišanjem prič
Takšni razlogi, ko torej sodišče prve stopnje na eni strani izpoved oškodovane predstavi kot osamljeno obremenjevanje obdolženega, brez dokazne podprtosti zatrjevanih pravno nevzdržnih ravnanj, a v nadaljevanju obrazložitve vendarle taksativno izpostavi priče, ki so navedbe oškodovane "v delu potrdile", prav tako pa ne ovrže v razmerju do obdolženega obremenilne listinske dokumentacije, pa so v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. Glede na to, da se ti nasprotujoči razlogi nanašajo na odločilna, pravno relevantna dejstva, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068028
KZ člen 183, 183/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - opis kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - jezikovna razlaga - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe
Besedna zveza "do meseca" lahko namreč pomeni zgolj do prvega dne v mesecu, ne pa tudi še v kasnejših dneh ali morda do konca tega meseca, če to ni izrecno in določno navedeno v opisu kaznivega dejanja. Ker torej sodišče prve stopnje v razlogih sodbe konkretizirano ugotavlja in zaključuje, da je obdolžencu dokazano izvrševanje kaznivega dejanja tudi v mesecu septembru, takšna utemeljitev pa je v nasprotju z očitkom v izreku, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil zgolj v mesecu avgustu in torej ta očitek presega, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068560
KZ-1 člen 186, 186/1, 211, 211/1, 243, 243/1. ZKP člen 17, 358, 358-1, 371, 371/1, 371/1-11.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - prepovedana droga - konoplja - kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - goljufiv namen - upniško dolžniško razmerje - ni kaznivo dejanje - kaznivo dejanje ponarejanja denarja - namen spraviti denar v obtok - ni razlogov o pravno pomembnem dejstvu - načelo iskanja resnice
Izvršitvena oblika očitanega kaznivega dejanja "proizvodnja" vključuje izdelovanje in gojenje prepovedane droge v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo, saj pomeni produciranje večje količine določene snovi. Vendar je zakonski znak "proizvodnja" izpolnjen celo v primeru, ko se obtožencu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, če se ugotovi tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da predelava konoplje ni bila namenjena samo obtoženčevi lastni uporabi. Mora biti takšno, da se pri njem ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi. Enako velja glede izvršitvene oblike "zaradi prodaje hranil".
Negotovost glede končnega rezultata v zvezi z zakonskim znakom "proizvajal" ne vpliva na njegovo izpolnjenost, saj je inkriminirana sama proizvodnja, torej že postopek pridobivanja prepovedane droge.