Pripor je odrejen glede na okoliščine, ki obstajajo v trenutku odločanja, zato je podajanje napovedi, zakaj naj bi bil nadaljnji poseg časovno sorazmeren tudi za naprej, ne le nepotrebno, temveč tudi nemogoče. Upoštevanje morebitnih novih relevantnih okoliščin (vključno z dodatnim potekom časa) je v domeni nadaljnjega odločanja, ko lahko sodišče (tudi na podlagi vloženega predloga za odpravo pripora) ob spoznanju, da priporni razlogi niso več podani, pripor odpravi.
Glede na skladne navedbe prič ne more biti pomislekov, da je mladoletnik dal B. B. v uživanje substanco, ki vsebuje MDMA, ki je razglašena za prepovedano drogo.
Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga.
Posamezna subjektivna zatrjevanja zakonitega zastopnika oškodovane gospodarske družbe o lastni prisotnosti in pritožbeno zatrjevani odsotnosti ter telefonski nedosegljivosti sodnega kurirja nad objektivnimi podatki kazenskega spisa ne morejo prevladati.
Zoženi podvoz pod železniško progo ne predstavlja prehoda ceste čez železniško progo. Namen navedene določbe je, da se tudi z grožnjo izvršitve kaznivega dejanja varuje točno določena mesta, ki predstavljajo povečano tveganje za udeležence prometa in ne vsak prehod. V konkretnem primeru je šlo za zožen podvoz pod železniško progo, kar pomeni, da se cestni in železniški promet ne križata na istem nivoju, kar bi terjalo prilagoditev hitrosti, kršitev katere bi nato rezultirala v kaznivem dejanju.
Besedna zveza "pred prehodih" pod katero je državno tožilstvo kategoriziralo zoženi podvoz pod železniško progo se mora nanašati na eno izmed navedenih kategorij prehodov, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za prehod ceste čez železniško progo, v opisu kaznivega dejanja pa umanjka konkretizacija morebitnih drugih znakov kaznivega dejanja iz iste ali kakšne druge alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1.
Zagovornica zatrjuje kršitev kazenskega zakona z navajanji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine zaradi višine škode, povzročene z očitanim dejanjem (60 EUR in poškodba aparata), s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Drži, da je višina odtujenega denarja majhna in da je povzročena majhna premoženjska škoda, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se skozi ta pritožbena izvajanja zavzema za milejšo pravno opredelitev. Prezre, da so obdolženci očitano kaznivo dejanje izvršili z vlomom v drug zaprt prostor, kar je zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pri katerem pa vrednost ukradene stvari ni relevantna, kot tudi ni relevantna višina povzročene premoženjske škode. Relevantno je zgolj to, da so obdolženci kot sostorilci s premagovanjem večjih ovir oziroma z vlomom prišli v drug zaprt prostor, saj so s silo odprli vrata avtomata za tople napitke. Vrednost ukradene stvari je relevantna le pri kaznivem dejanju tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 (t.i. mala tatvina), ki je podano le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) vrednost ukradene stvari je majhna (objektivni pogoj); in (2) storilec si je hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj).
Pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bilo obdolžencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjeno v času trajanja družinske skupnosti, drugo, ki je bilo storjeno po njenem razpadu, pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, čeprav gre za ravnanje, ki je časovno enovito, izvrševano v neprekinjenem obdobju od aprila 2021 do 2. 11. 2022, izvrševano z istim obdolženčevim motivom in odnosom do podrejene oškodovanke, ki ga razmejuje le njena odselitev z otroki iz skupnega doma. Obdolžencu zato ne gre očitati izvršitve dveh kaznivih dejanj, temveč njegovo ravnanje predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini, storjeno v temeljni obliki po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Takšna pravna kvalifikacija pa pri odmeri kazenske sankcije zahteva upoštevanje dejstva, da v določenem času obdolženec kaznivega dejanja nasilja v družini ni izvrševal več v družinski skupnosti, temveč po njenem razpadu, za kar je v zakonu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 predpisana nižja kazen kot za kaznivo dejanje po prvem odstavku tega člena.
Glede na pritožbene navedbe obsojenega, da nima sredstev za plačilo denarne kazni, je pojasniti, da je pravnomočno sodbo treba izvršiti in da njegove navedbe le dodatno potrjujejo prvostopenjsko ugotovitev, da denarne kazni ni mogoče niti prisilno izterjati. V takih okoliščinah pa je sodišče bilo po določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1 dolžno denarno kazen izvršiti z določitvijo zapora. Nobene podlage namreč ni, da bi v takih okoliščinah sodišče še čakalo na morebitno, v negotovo prihodnost odloženo plačilo denarne kazni.
Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.
Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.
Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP.
Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.
Kot to izhaja iz pravilnih razlogov v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, register stalnega prebivalstva Republike Slovenije glede na določbo 9. točke 2. člena Zakona o prijavi stalnega prebivališča predstavlja centralizirano elektronsko vodeno zbirko podatkov o prebivališčih, ki jo, kot to izhaja iz določbe 29. člena ZPPreb-1, upravlja ministrstvo v centralnem informacijskem sistemu, vodijo pa upravne enote in ministrstvo. Register stalnega prebivalstva Republike Slovenije tako tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja evidenco, ki ne spada med javne knjige (zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine tudi javna knjiga), saj je dostop do njenih podatkov omejen z namenom obdelave in določitvijo kroga uporabnikov podatkov, navedenih v 34. členu ZPPreb-1, kar pomeni, da je dostop do podatkov iz tega registra omogočen le določenim osebam in za določene namene.
Ker do sedaj edinkrat obsojeni A. A. . sedaj (v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) v svojem bivanjskem okolju živi zgledno in odgovorno, pritožbeno sodišče ne zaznava nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti ter ocenjuje, da mu gre (zaenkrat) vendarle zaupati, da nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil. Takšen drugostopenjski zaključek narekujejo zlasti dejstvo dosedanje nekaznovanosti za delo zmožnega in sposobnega obsojenca, njegova osebnostna urejenost ter način življenja, ki se kaže v socializiranosti in integriranosti v okolico, kritično in odgovorno sprejemanje posledic pravnomočne obsodbe ter prizadevanje za izvršitev prostostno omejitvene kazni z neodplačnim delom na alternativni, splošno koristen način. Ob navedenem pa ne gre zanemariti niti dejstva, na katerega razumno opozarja tudi zagovornik, da je za prvo obsodbo A. A. celo okrožni državni tožilec kot primerno predlagal izrek pogojne obsodbe, torej (zgolj) kazensko sankcijo opominjevalne narave, kar samo še dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča o smiselnosti in primernosti obsojenčevega opravljanja dela v splošno korist.
ZKP namreč možnosti pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne predvideva. V odsotnosti zakonske ureditve, ki bi urejala možnost pritožbe zoper drugostopenjski sklep, je zatorej postopanje sodišča prve stopnje na temelju drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. in 429. členom ZKP navkljub drugačnemu mnenju oškodovanca in posplošenemu pritožbenemu sklicevanju na ustavne in konvencijske pravice pravilno in zakonito ter brez pričakovanega vpliva na zanesljive prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.
V opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke.
Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.