umor iz koristoljubnosti - umor na zahrbten način - umor na grozovit način - zaporna kazen
Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi. Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.
Kdaj in kam je prvostopenjsko sodišče poslalo sodno pisanje, torej na kateri naslov, zagovornik obdolženega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pogreša po nepotrebnem, saj so ti podatki razvidni iz kazenskega spisa.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - ugotovitveni sklep - spremenjene okoliščine - obrazložitev sklepa
Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, ki je izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene (odločilne), sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum
Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep.
Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - utemeljen sum - begosumnost
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženca storila očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi natančno obrazložilo.
URS člen 22, 29, 29-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 193, 193/5, 193/6, 307, 307/3, 371, 371/2, 442, 442/1.
tatvina - skrajšani postopek - pravica do obrambe - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do sojenja v navzočnosti - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - neopravičena odsotnost z naroka - predhodno zaslišanje obdolženca - molk - obdolženčeva pravica do molka - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagotovitev navzočnosti - dolžnost sodišča - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - obrazložitev izpolnjenosti pogojev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki pa se narokov glavne obravnave niti enkrat ni udeležil, pri čemer razen za dne 10. 11. 2023 (zagovornik in obdolženi sta soglašala, da se opravi brez njegove navzočnosti), sodišče prve stopnje tudi njegove odsotnosti ni štelo za opravičljive.
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - begosumnost - utemeljen sum - plačilo varščine - nekaznovanost - sorazmernost pripora
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - nedovoljeno gojenje konoplje - namen prodaje
Po presoji pritožbenega sodišča gojenja šestih rastlin konoplje v vrtu in petih rastlin konoplje v cvetličnih lončkih, ob odsotnosti drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, pri kateri se ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obtoženkini lastni uporabi, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot proizvodnje droge v smislu prvega odstavka 186. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080928
ZKP člen 129a, 129a/4. KZ-1 člen 86, 86/9.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dejstvo, da obsojenčevega predloga ni zavrglo kot prepoznega, nedovoljenega ali očitno neutemeljenega, odrediti, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog. Na slednje navsezadnje napotuje tudi določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, ki daje vsebinske kriterije za presojo primernosti dela v splošno korist in pri tem primeroma našteva okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju. Sodišče prve stopnje bi pred vsebinsko odločitvijo moralo pridobiti tudi druge podatke s strani pristojne probacijske enote, CSD in ZKPK, v katerem obsojeni trenutno prestaja zaporno kazen po drugi sodbi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o vedenju obsojenca v času odločanja (kar izrecno izpostavlja obsojeni v pritožbi), o njegovi sposobnosti za opravljanje primernega dela (ki jo zatrjuje obsojeni v predlogu) ter o njegovih osebnih in družinskih razmerah med predvidenim izvrševanjem kazni (na katere se prav tako sklicuje obsojenec v predlogu).
URS člen 29. ZKP člen 240a, 240a/1, 240a/4, 240a/4-1. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.
kaznivo dejanje nasilništva - teža kaznivega dejanja - postopek proti mladoletnikom - mladoletni storilec - zaščitni ukrepi - zaščita priče - resna nevarnost za življenje ali telo priče - sorazmernost ukrepa - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - obstoj milejšega ukrepa - zaslišanje preko videokonference - odstranitev obdolženca iz sodne dvorane - procesno vodstvo glavne obravnave
V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen.
Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlogov, v čem naj bi bila nevarnost za življenje in telo oškodovanca, sploh upoštevaje, da se z obdolženim pred kritičnim dogodkom nista poznala in tudi po njem nista imela nikakršnih stikov. Ponudil je zgolj posplošene in neobrazložene navedbe, da je "oškodovanca utemeljeno strah, da bo zaradi morebitnega pričanja zoper osumljenca ogrožen, saj je v napadu utrpel hude telesne poškodbe". Višje sodišče poudarja, da mora biti predlog obrazložen in substanciran. Pritožnik pa v sumarnem predlogu zgolj na ravni špekulacije domneva, da bo prišlo do povračilnih ukrepov v primeru oškodovančevega zaslišanja proti mladoletniku, česar ne podkrepi z ničemer, razen z okoliščinami dejanja (neizzvan napad mladoletnika na oškodovanca, ki se pred tem nista poznala) in telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, vendar pa to ne nakazuje (kaj šele izkazuje) na obstoj nevarnosti v zadostni meri za izrek zaščitnih ukrepov.
Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v kazenskem postopku še ni razkrita. Če so podatki osebe že razvidni iz drugih podatkov spisa, ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti, saj izgubijo svoj pomen. V konkretnem primeru se je imel mladoletnik možnost seznaniti z identiteto oškodovanca, ko mu je bila preko zakonite zastopnice vročena zahteva ODT za uvedbo pripravljalnega postopka. Zato se izkaže ocena prvostopenjskega sodišča, ki je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu oškodovanca, za utemeljeno.
Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 18, 18/2. URS člen 37.
zahteva za izločitev dokazov - pravica do zasebnosti - pričakovana zasebnost - razumno pričakovanje zasebnosti - izvajanje videonadzora - obvestilo o izvajanju videonadzora
Dejstvo, da na podlagi spisovnih podatkov v resnici ni mogoče ugotoviti, da bi bili v času snemanja obtoženima na razpolago jasni podatki o obstoju videonadzora, nazivu izvajalca videonadzora, telefonska številka v zvezi z izvajanjem videonadzora ter podatki o kraju in času shranjevanja posnetkov iz videonadzornega sistema, v ničemer ne izpodbije pravilnosti prvostopenjskega zaključka, da obtožena, glede na konkretne okoliščine, v katerih sta bila posneta, nista mogla pričakovati, da do posega v njuno zasebnost na izpostavljeni način ne bo prišlo.
Zagovornikovo vztrajanje pri navedenem stališču v ničemer konkretno ne šibi ključne prvostopenjske ugotovitve, temelječe na dejstvu, da sta bila obtožena posneta ob običajni rabi videonadzora, na javni cesti, v naselju ter v neposredni bližini domnevno storjenega kaznivega dejanja in v času, ko so škodljive posledice tega dejanja še trajale.
kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj - sostorilstvo
V primerih kot je ta, ko več storilcev hkrati z medsebojnim sodelovanjem pri izvršitvi uporablja fizično silo zoper oškodovanca, ni odločilno, kateri od obtožencev je s svojim ravnanjem povzročil katero konkretno poškodbo. Oškodovankine poškodbe so bile plod tedanjih skupnih nasilnih in agresivnih ravnanj obtoženega in A. A. Šlo je torej za skupni učinek ravnanj obeh, zato za obtožbo ni bistveno kdo od (so)storilcev je dejansko izvedel kakšno ravnanje, ki je oškodovanki povzročilo točno določeno posamično poškodbo. Zato je povsem na mestu ugotovitev sodišča prve stopnje, da je možno in verjetno, da izvršitvenih ravnanj obtoženi in A. A. nista ves čas izvrševala istočasno ali enako intenzivno, a je pri tem pomembno, da sta zasledovala isti cilj, to je podrediti si oškodovanko.
Zmotno je pritožnikovo navajanje, da v obravnavanem primeru obtoženemu ni dokazano, da sta (skupaj z A. A.) oškodovanko spravljala v podrejen položaj. Sicer pritožnik pravilno citira stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Ips 166/2000 z dne 17. 3. 2011), ki je ni prezrlo tudi sodišče prve stopnje, vendar v nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obtoženemu dokazano, da sta z A. A. z oškodovano grdo ravnala, jo pretepala in jo z nasilnim ravnanjem spravljala v podrejen položaj. Oškodovanka pa se glede na fizično in številčno premoč in tudi svojo osebnost, nasilju ni mogla izogniti in tudi ne upreti, zato je postala objekt nasilja in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zaradi ravnanja obeh, ki sta nanjo v vinjenem stanju pogostokrat vpila, jo žalila in poniževala, jo pretepala, ji grozila, da jo bosta že našla in da bo dobila svoje, spravljena v podrejen položaj.
grožnja - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni dejanski stan
Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo).
zavrženje obtožnice - vložitev nove obtožnice - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - oškodovanec kot tožilec - rok za vložitev obtožnice
Glede na to, da je Okrožno sodišče v Kopru, ki je vlogo oškodovanke kot tožilke, s katero je zahtevala kazenski pregon sodnikov v zvezi z odločitvami, ki so jih sprejeli v zadevah, ki so jih obravnavali, kot nepopolno zavrglo že s sklepom, opr. št. II Ks 31225/2017 z dne 25. 7. 2019, ki ga je po njeni pritožbi potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom, opr. št. II Kp 31225/2017 z dne 15. 10. 2019, pritožnica ne more doseči nadaljevanja postopka z vložitvijo obtožnice, ki se nanaša na isto dejansko stanje in isti historični dogodek, saj je za opravo takšnega dejanja že zamudila rok. Imela je namreč možnost ustrezno dopolniti prvotno nepopolno obtožnico, česar v prekluzivnem roku ni ustrezno storila.
izločitev dokazov - zahteva - začetek glavne obravnave - posebna pritožba - nedovoljenost pritožbe - načelo neposrednosti - načelo učinkovitosti - načelo ekonomičnosti - predlog
Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081486
KZ-1 člen 86, 86/4. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
zapor ob koncu tedna - pogoji za ugoditev predlogu - zaposlitev
Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.
Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00086156
KZ-1 člen 314, 314/1, 314/3.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - ne bis in idem - opis dejanja - zakonski znaki - prepovedana posledica
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne očita, da je bila plovba pod vplivom alkohola vzrok za nastanek prepovedane posledice (povzročitev konkretne nevarnosti); slednja je nastala predvsem zato, ker je obdolženec ob vklopljenem avtopilotu opustil nadzor nad čolnom. Zato pritožbeni očitek, da gre v obravnavani zadevi za ponovno sojenje o istem ravnanju, za katero je bil obdolženec že pravnomočno sankcioniran za prekršek (upravljanje plovila pod vplivom alkohola), ni utemeljen.
Celota obdolžencu očitanih ravnanj, ko je vklopil avtopilota in opustil nadzor nad plovbo čolna, pomeni splošno nevarno dejanje in opustitev dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.
V obravnavani situaciji je bilo nedvomno ogroženo življenje oškodovanca A. A., saj je v njegovo plovilo trčilo obdolženčevo plovilo in če oškodovanec ne bi pravi čas skočil v morje, bi lahko umrl. Ogroženo pa je bilo tudi življenje oseb, ki so se nahajale na plovilu B. B. To plovilo je bilo namreč zasidrano v smeri plovbe obdolženčevega plovila, za oškodovančevim plovilom.
Za presojo obravnavane zadeve ni pomembno, da nihče od udeležencev ni bil poškodovan, saj nastanek telesne poškodbe ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.
Obdolženčevo ravnanje po objektivni in subjektivni plati ni bilo usmerjeno proti štirim individualno določenim osebam, ampak proti vsem osebam, ki bi se v morju ali na plovilih znašle pred obdolženčevim plovilom. Osebe, poimensko navedene v izreku obtožnega akta, v razmerju do ravnanja obdolženca predstavljajo nedoločen in neomejen krog oseb. Zato je podana prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi kot logična posledica obravnavane plovbe obdolženčevega plovila.