procesna predpostavka - predlog za pregon - predlog oškodovanca - pravna oseba kot oškodovanec - pooblastilo za vložitev predloga - omejitev zastopanja - zakoniti zastopnik pravne osebe
Na podlagi prvega odstavka 52. člena ZKP je potrebno predlog podati v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Na podlagi 136. člena ZKP državni tožilec ne more vložiti obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je podan potreben predlog.
Kadar je oškodovanec pravna oseba, lahko voljo za pregon storilca z vložitvijo predloga za pregon izjavijo njeni zakoniti zastopniki oziroma pooblaščenci, zaposleni pa lahko poda predlog za pregon le na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je navedena procesna predpostavka podana, sicer se kazenski postopek ne more začeti, vendar sodišče samo predloga ne pribavlja. To mora storiti državni tožilec, preden začne kazenski pregon. Če se tekom postopka ugotovi, da procesna predpostavka, tj. predlog za pregon, ni podana, ali če je predlog za pregon naknadno umaknjen, se more postopek končati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00088565
KZ-1 člen 33, 173, 173/1, 286, 286/1. ZKP člen 241, 241/1.
kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov - vplivanje na priče - mladoletna priča - izključitev kaznivosti - dokaz z zaslišanjem prič - prepoved postavljanja sugestivnih vprašanj
Obtoženki se očita, da je na začetek (pred)kazenskega postopka vplivala tako, da je svojega sina z ustrahovanjem in obljubljanjem pripravila, da je ta podal v odvetniški pisarni, kamor ga je sama pripeljala, neresnično izjavo o zavržnem ravnanju očeta, ki je nato bila podlaga za vložitev kazenske ovadbe (zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1).
V predmetni zadevi ni pomembno, ali se je za vložitev ovadbe in s tem za začetek predkazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, odločila obtoženka sama ali po nasvetu odvetnika, bistveno je, da je bilo njeno ravnanje načrtno usmerjeno v uvedbo predkazenskega postopka, ki bi lahko glede na očitke bistveno vplival na odločitev družinskega sodišča o dodelitvi otroka enemu od staršev.
Kršitev pravice do nepristranskega sodišča po 23. členu Ustave v smislu navedene ustavne odločbe bo torej lahko podana le v primeru predhodne izdaje sodbe za isti historični dogodek, ne pa tudi tedaj, ko sodišče zgolj sprejme priznanje krivde enega od obdolžencev.
ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 269/1-3, 275, 275/2, 276, 276/3, 277, 278, 279. URS člen 29. KZ-1 člen 54, 54/3.
zavrženje obtožnega akta - sestavine obtožnice - formalni preizkus obtožnice - pravica do obrambe - pravna opredelitev kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vrnitev obtožnice v popravo - nadaljevano kaznivo dejanje
Državna tožilka pomanjkljivosti glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj ni odpravila in je tako izrek obtožnice glede pravne opredelitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj še vedno tako nejasen, da ne omogoča nadaljnje vsebinske presoje, zato je senat z izpodbijanim sklepom skladno z določbo tretjega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena in drugim odstavkom 276. člena ZKP obtožnico utemeljeno zavrgel.
Ker vsako od dejanj v izreku obtožnice izpolnjuje zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1, bi se dejanje, ki se očita obdolženemu A. A., lahko opredelilo kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 229. člena KZ-1 le ob uporabi pravila o nadaljevanjem kaznivem dejanju po tretjem odstavku 54. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087992
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - konkretizacija zakonskih znakov - zavrženje obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta
Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.
Sodišče pri nepravi obnovi kazenskega postopka izreče novo enotno kazen, pri čemer pa upošteva samo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri kazni v rednih postopkih.
Razumni in pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP ni možna sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi članici EU. Skladno s 139. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku neprave obnove upoštevati tudi s tujo sodbo obsojencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00087594
ZIKS-1 člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-5, 12/7. ZKP člen 133, 369, 369/4.
izvrševanje kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - zaposlenost - osebnostna urejenost obsojenca - spremenjene okoliščine - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu
Drži sicer izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje bilo s pogodbo o zaposlitvi obsojenca seznanjeno ob izreku sodbe, prav tako z ostalimi okoliščinami, na katere opozarja zagovornik, vendar pri tem prezre, da so se v času po pravnomočni sodbi spremenile okoliščine, ki bistveno vplivajo na način prestajanja kazni zapora. Namen prestajanja kazni zapora ob koncu tedna po 12. členu ZIKS-1 je namreč, da osebnostno urejen obsojenec, ki je zaposlen, še naprej dela. Sodišče prve stopnje je zato v 17. in 18. točki izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da obsojenec ne izpolnjuje temeljnega pogoja iz prve alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, ker ni zaposlen, prav tako je neustrezna njegova osebna urejenost, saj beg iz zapora predstavlja resno kršitev načina prestajanja kazni (pa čeprav v drugi kazenski zadevi), kar je obsojencu glede na njegovo obsežno predkaznovanost zagotovo bilo znano. Zato so vsa ostala pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo napačno odločitev in predlagajo, da obsojenec preostanek izrečene zaporne kazni prestaja z načinom prestajanja kazni zapor ob koncu tedna, neutemeljena.
Sodišče druge stopnje pripominja, da je procesnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da o pravočasnosti vložitve zasebne tožbe kot procesni predpostavki ni odločalo, ker se navezuje na ključno dejansko vprašanje psihičnega stanja zasebne tožilke v času sklenitve predmetne prodajne pogodbe, napačno: sodišče prve stopnje bi pred presojo obstoja potrebnega dokaznega standarda moralo, v skladu s podatki spisa, ugotoviti, ali je bila zasebna tožba vložena znotraj predpisanega roka, pri čemer bi moralo izhajati iz zatrjevanega dejstva, da je zasebno tožbo vložila skrbnica zasebne tožilke iz razloga njene psihične nesposobnosti.
Neutemeljena je pritožbena ocena, da predmetni sklep ne more predstavljati vira dejanskih podatkov, uporabljivih pri utemeljitvi tožbenega zahtevka; logično je, da vsaka sodniška odločitev, v konkretnem primeru podaljšanje začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi, predpostavlja, poleg pravnega vrednotenja, določeno dejansko podlago, ki je nedvomno lahko, čeprav ni izkazana z gotovostjo, predmet navedb strank v civilnem postopku in s tem, v kolikor so te zajete v zasebni tožbi, tudi potreben dokazni vir pri njenem materialnem preizkusu.
Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje očitno v naprej organizirano, kot član hudodelske združbe pa je tudi obdolženec, ko naj bi dejanje storil iz koristoljubnosti, pokazal veliko mero vztrajnosti, brezbrižnosti in trdne odločnosti in pri tem peljal tri tujke iz Zagreba preko meje po ozemlju RS, je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilen, tudi pritožba pa v prav ničemer ni uspela prepričati v nasprotno.
Obramba zmotno navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo tudi možnosti uporabe milejših ukrepov. Do tega se je namreč prvostopenjsko sodišče opredelilo in pravilno zaključilo, da ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep, za katere se sicer zavzema pritožnica, pri čemer le-ta niti ne specificira, kateri milejši ukrep naj bi bil primernejši. Še dodatne razloge in še podrobnejšo opredelitev do sorazmerja med ciljem, ki ga ukrep pripora zasleduje in posegom v osebno svobodo, obramba neutemeljeno pogreša. Izpodbijani sklep tako ni v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Ustavo RS, mednarodnimi pravnimi normami ali določbami ZKP, kar povsem posplošeno trdi zagovornica.
zavrnitev predloga za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - napačen pravni pouk
V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče enkrat že odločalo o obdolženčevem predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, in sicer s sklepom z dne 26.6.2025 in njegov predlog zavrnilo ter obdolžencu podalo pravilen pravni pouk po tretjem odst. 113.d člena ZP-1 (da torej zoper sklep ni dovoljena posebna pritožba). Obdolženec pa je dne 7.7.2025 ponovno vložil nov predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, o katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 11.7.2025 in predlog zavrglo, saj je bilo o njem že odločeno, pri tem pa zapisalo napačni pravni pouk, da je zoper izpodbijani sklep dovoljena pritožba.
Ker tudi v tem primeru, torej v primeru zavrženja predloga obdolženca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja tretji odst. 113. člena ZP-1 izrecno ne omogoča posebne pritožbe, temveč se lahko tak sklep izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če je ta pravnomočna, pa v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, tudi izpodbijanega sklepa o zavrženju predloga ni mogoče izpodbijati s samostojno pritožbo. Zato je obdolženčeva pritožba zoper sklep z dne 24.07.2025 (kljub napačnemu pravnemu pouku prvostopenjskega sodišča) nedovoljena, saj sodišče ne more z napačnim pravnim poukom obdolžencu dati več pravic, kot mu gre po zakonu.
pošten postopek - sojenje v nenavzočnosti - videokonferenca - pravica do obrambe - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev sodbe - zaslišanje obremenilne priče
Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave.
Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
podaljšanje pripora med preiskavo - nezakoniti dokazi - doktrina prima facie - ponovitvena nevarnost - sorazmernost pripora
Tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne more sprejeti teze o očitni nezakonitosti dokazov, na katerih temelji zaključek o utemeljenosti suma. V tej fazi postopka, ko iz dveh UZ z dne 10.7.2025 kot tudi iz zapisnika o zasegu predmetov (l. št. 12) izhaja: (-) da je kriminalist pri varnostnem pregledu zatipal predmete, za katere so obstajali razlogi za sum, da izvirajo iz kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1; (-) da je bil obdolženec ustrezno poučen, tudi glede tega, da ni dolžan ničesar prostovoljno izročiti, kar je potrdil z besedo "razumem"; (-) da je vseeno po pravnem pouku in celo po pogovoru z odvetnikom prostovoljno izročil predmete (pleteno nogavico, v kateri je bila digitalna precizna tehtnica in večji ALU zavitek srebrne barve, za kar se je izkazalo, da gre za amfetamin), v tej fazi ni moč govoriti o dokazih, ki bi bili že na prvi pogled nezakonito pridobljeni ter pritožbena polemika nima podlage v spisovnem gradivu.
ukrep prepovedi približevanja - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - neposredna vložitev obtožnice
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa).
Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.
odreditev pripora - pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - sprememba bivališča - sorazmernost pripora - prisilni privod
O svoji dolžnosti, da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova, oz. tudi namen, da bo spremenil bivališče, kot tudi, da bo v primeru neopravičenega izostanka z glavne obravnave zoper njega lahko odrejen pripor, je bil obdolženec poučen tako v vabilu na glavno obravnavo, ki mu je bilo vročeno dne 10.10.2024, kot že prej, dne 12.7.2023, ko je bil zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, pa te svoje dolžnosti ni izpolnil. Navedbe, da bi se mu pisanja torej lahko vročala na omenjena naslova, so tako neutemeljene. Ne drži niti, da je sodišče zgolj na podlagi enkratnega neodziva obdolženca odredilo pripor, kar zmotno navaja pritožnik, saj je sodišče večkrat (petkrat) odredilo prisilno privedbo, nenazadnje pa obdolženec v Sloveniji naslova bivališča sploh ni imel prijavljenega, šele na podlagi vseh teh dejstev pa je sledila odreditev pripora.
predaja drugi državi članici - pogoji za predajo zahtevane osebe - evropski nalog za prijetje in predajo
Zagovornik zahtevane osebe namreč v jedru ne upošteva bistvenega, in sicer, da kazenskega pregona v konkretni zadevi ne izvaja Republika Slovenija, ampak Republika Avstrija. Skozi pritožbene poudarke tako ostane povsem prezrto, da utemeljenega suma, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, slovenska sodišča ne presojajo, kot tudi ne dokazov v zvezi z obremenilnimi očitki, marveč za odločitev o predaji zadošča (zgolj) pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa, v konkretnem primeru ENPP Državnega tožilstva Leoben, št. 11 St 27/25h z dne 29. 4. 2025.
Izvršitveno ravnanje "dati (mladoletni osebi) prepovedano drogo, da jo uživa" v storitveni izvršitveni obliki predpostavlja (aktivno) ravnanje storilca, ki povzroči, da prepovedana droga preide v oblast drugega, da jo slednji lahko uživa. Storilec mora drogo drugi osebi torej predati oziroma izročiti in za izpolnitev objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja v storitveni obliki ne zadostuje, če storilec drogo zgolj hrani, poseduje ali jo ima v oblasti.
Omogočanje uporabe prostorov, v katerih (lahko) oškodovanec uživa prepovedano drogo, ne more biti podano, če posest prostorov, v katerih se uživa droga, dejansko izvršuje tudi oškodovanec, v konkretnem primeru mladoletna oškodovanka. V obdobju, ko je oškodovanka torej živela pri obtožencu, slednji ne more izvršiti očitanega kaznivega dejanja v izvršitveni obliki "dati na razpolago prostore", in to kljub zavedanju, da sostanovalka (partnerica) stanovanjsko hišo uporablja za uživanje prepovedane droge.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00090840
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - nagib
Nagib obtoženca za priznanje krivde ni pomemben, sodišče prve stopnje pa je imelo zadostno podlago za zaključek, da je priznanje podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Iz podatkov in izjav v zapisniku o glavni obravnavi niso razvidne nobene okoliščine, ki bi vzbujale dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede sprejetega priznanja krivde.
izrekanje sankcij mladoletnikom - izrek vzgojnega ukrepa za kazniva dejanja v steku - izrekanje enotnih vzgojnih ukrepov mladoletnikom
Pritožbeni očitek, da določbe KZ-1 oziroma KZ pri izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku ne poznajo besedne zveze "enotnega vzgojnega ukrepa", ni utemeljen. Gre namreč za (s strani zagovornika spregledano) določbo drugega odstavka 85. člena KZ, po kateri sodišče tudi tedaj, kadar po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje, ravna na način kot je določen v prvem odstavku citirane zakonske določbe; le-ta se nanaša na situacijo, če je mladoletnik storil več kaznivih dejanj v steku, v tem primeru presoja sodišče pri izbiri vzgojnih ukrepov enotno vsa dejanja, ne da bi določalo za vsako dejanje poseben ukrep. Glede na to, da istemu mladoletniku torej ne more biti hkrati izrečenih več vzgojnih ukrepov, ki bi se lahko med seboj razlikovali tako po trajanju kot tudi po kraju in načinu izvršitve, kazenski zakon predvideva, da se mladoletniku izreče samo enoten vzgojni ukrep tudi takrat, ko sodišče že po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00092197
KZ člen 80. KZ-1 člen 204, 204/1, 375. ZKP člen 452c.
tatvina - mladoletnik - postopek proti mladoletnikom - zakonitost dokazov - zbiranje obvestil s strani policije - pouk o pravicah - dokazna ocena - izrek vzgojnega ukrepa - izbira vzgojnega ukrepa - oddaja v prevzgojni dom
Pritožbeni navedbi, da sta mladoletni B. B. in njegova mati E. B. podpisala Obvestilo na Policijski postaji C. šele po tem, ko so policisti opravili razgovor z mladoletnikom in po tem, ko so prišli z ogleda kraja, kjer jim je mladoletnik pokazal, kje se nahajajo odtujene oziroma poškodovane stvari, ni mogoče pritrditi, saj iz izpovedbe priče D. D. izhaja, da je dne 16. 4. 2024 mladoletnika poučil o njegovih pravicah in od njega zbral obvestila ter da je mladoletniku še preden ga je karkoli vprašal, dal podpisati obvestilo, vpričo njegove mame E. B. Na ogled kraja je bila povabljena tudi E. B, vendar je odklonila, češ da se ne počuti dobro, bila pa je nato prisotna ob zbiranju obvestil od mladoletnega B. B. na Policijski postaji C. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni izpodbijanega sklepa, da je mladoletnik svoj zagovor v ponovljenem postopku, da mu je policist prinesel obvestilo domov šele nekaj dni kasneje, prilagodil sklepu tukajšnjega sodišča oziroma navedbam svojega zagovornika v pritožbi zoper prvotni sklep, ter da je, upoštevaje, da je mladoletnik v več mladoletniških postopkih, popolnoma možno, da je nekaj dni kasneje obvestilo podpisal za kakšen drug postopek, kar pa ne pomeni, da ga za prometni postopek ni podpisal tako, kot je izpovedal policist D. D.
Pritrditi je tudi nadaljnjim razlogom izpodbijanega sklepa, da bi po načelu postopnosti mladoletniku izrekli vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod, vendar slednji za mladoletnika ni primeren ukrep, saj gre za odprti tip zavoda in ni pričakovati, da bi se mladoletnik podredil navodilom tako, kot se do sedaj ni podredil navodilom in zahtevam Centra za socialno delo. Zato je upoštevaje naravo in težo kaznivega dejanja, mladoletnikovo starost, dosedanjo vzgojno zanemarjenost in nepripravljenost na sodelovanje s Centrom za socialno delo pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da je za mladoletnika edini primerni vzgojni ukrep oddaja v Prevzgojni dom A.