prošnja za brezplačno pravno pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - ocena vrednosti premoženja - premoženjski cenzus
Po 42. členu SPZ se lastninska pravica pridobi (med drugim) s pravnomočno sodno odločbo, torej v trenutku, ko odločba postane pravnomočna, ne glede na trenutek vpisa v zemljiško knjigo. Pridobitev lastninske pravice na tak način ni pogojena z vknjižbo v zemljiško knjigo, saj ima vpis v zemljiško knjigo v takem primeru le publicitetni (deklaratoren) pomen. V obravnavanem primeru to pomeni, da z dnem pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ima konstitutivni učinek, tožnica ni bila več solastnica spornih nepremičnin, zaradi česar organ tega premoženja, glede na to, da je tudi sam ugotovil, da je sodba pravnomočna v času izdaje izpodbijane odločbe, ne bi smel upoštevati.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje - poskusi vračanja
Določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora stranka dokazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po izbrisu zapustila Slovenijo.
V primerih, ko iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je stranka pretežno zaradi posledic izbrisa zapustila Slovenijo, kot to velja tudi v konkretnem primeru, potem je treba že za pravilno uporabo določila prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD upoštevati ravnanja družinskih članov v povezavi s Slovenijo, ki so sledila zapustitvi Slovenije, kajti odsotnost ali izkazanost tovrstnih ravnanj, tudi morebitnih poskusov vračanja, lahko bistveno razjasnijo, ali je stranka imela ob zapustiti Slovenije namen življenje nadaljevati drugje, ali pa si je prizadevala za vrnitev v Slovenijo in je bil odhod iz Slovenije dovolj jasno povezan in storjen zaradi posledic izbrisa.
molk organa - tožba zaradi molka organa - rok za odločitev - odločba o denacionalizaciji
Ker toženka utemeljenih razlogov, zakaj v zadevi še ni odločeno, sodišču ni sporočila, sodišče ugotavlja, da je tožba upravičena. Toženka v dopisu Inšpektoratu za javni sektor z dne 20. 2. 2018, na katerega se sklicuje v odgovoru na tožbo, ne navaja, da bi bili podani kakšni opravičljivi razlogi za neizdajo odločbe. Po stališču sodišča to izhaja ne samo iz skrajne dolgotrajnosti postopka, ampak tudi iz dejstva, ki ga navaja toženka, da je predmetni postopek zaradi upokojitve uradne osebe, ki je vodila ta postopek, miroval v letih od 2011 do 2015, toženka pa je v letu 2017 pristopila k aktivnemu reševanju zadeve.
nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci - mednarodni standardi revidiranja - kršitev pravil revidiranja - izrek opomina - načelo kontradiktornosti
Subjektu nadzora je spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju toženke utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba I tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Skoraj vse normativne akte (tudi standarde) je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, kar pa ne pomeni, da lahko v vsakem primeru velja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil.
Po ZPNačrt in izvedbenih predpisih dolžina komunalnega priključka ne vpliva na obveznost plačila komunalnega prispevka, niti na njegovo višino. Po tem zakonu je pogoj za odmero komunalnega prispevka zgolj ta, da se zemljišče nahaja v obračunskem območju posamezne vrste komunalne opreme, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme.
Glede tožnikovih trditev, da ni v enakopravnem položaju s tistimi, pri katerih je javna kanalizacija speljana do njihovega zemljišča, sodišče ocenjuje, da v primeru komunalne opremljenosti zemljišč vsem objektom ni mogoče zagotoviti enakih pogojev priključevanja, kar upoštevajo tudi predpisi, iz katerih ta obveznost ne izhaja.
ZPNačrt občini ne določa zgornje meje, do katere lahko (skupne) stroške komunalne opreme prevali na zavezance za plačilo komunalnega prispevka. To pomeni, da načeloma ni zakonskih ovir, da občina ne bi na zavezance prevalila vseh stroškov komunalne opreme, kar pomeni, da bi bili obračunski stroški enaki skupnim. Seveda pa mora občina od stroškov, ki jih prevali na zavezance v obliki komunalnega prispevka, odšteti vse druge vire, ki jih pridobi z namenom financiranja te komunalne opreme. Med take vire brez dvoma sodijo evropska in državna sredstva, pa tudi drugi prihodki, v obravnavani zadevi npr. okoljska dajatev.
Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ZBPP in ZUP, ki se v postopkih po ZBPP uporablja subsidiarno, ne dajeta pravne podlage za odpis obveznosti vračila neupravičeno prejete BPP, ter da na obveznost vračila sredstev iz naslova BPP ne more vplivati premoženjsko stanje upravičenca do BPP.
Izplačilo na podlagi sodne poravnave predstavlja denarni prejemek tožnice, ki je v izpodbijani odločbi pravilno pravno opredeljen kot drug dohodek, opredeljen v 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Med tovrstne dohodke spada dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjskih pravic ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu oz. ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega
Glede na to, da si tožnik želi čimprej nazaj v Nemčijo, toženka pa je izpodbijani sklep sprejela prav v postopku predaje tožnika odgovorni državi članici Nemčiji, ki je (sicer šele po izdaji izpodbijanega sklepa) svojo odgovornost tudi sprejela, sodišče meni, da tožnikovo dosedanje ravnanje ne more biti podlaga za sklep, da je v konkretnih okoliščinah izkazana tožnikova znatna begosumnost.
ZUS-1 člen 24, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 89, 89/1, 89/2.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog za zamudo - vročitev odločbe - pooblaščenec za vročitve - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Kot razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožnik navaja nepravilno vročitev drugostopenjske odločbe. Glede na to, da je bila ta odločba vročena pooblaščencu za vročanje, ki je imel v tem času še vedno pooblastilo za sprejemanje pisanj, je bila vročitev opravljena pravilno. V kolikor je prišlo do preklica pooblastila, bi moral tožnik o tem obvestiti organ. Da bi to storil, tožnik niti ne zatrjuje in v zvezi s tem tudi ne predloži nobenega dokazila. Tožnik torej ne navaja opravičljivih razlogov, zaradi katerih ni mogel pravočasno vložiti tožbe. Ker tožnik po navedenem ni verjetno izkazal obstoja opravičljivih razlogov za zamudo, sodišče njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni moglo ugoditi in ga je zavrnilo.