invalidnost - invalidnost I. kategorije - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje svoje zmotne odločitve o stroških postopka ne more popraviti samo s sklepom o popravi sodbe, prav tako pa tudi ne z dopolnilno sodbo. Sklep o popravi sodbe se po določbi 328. člena ZPP lahko izda le, če gre za napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne napake in računske pomote ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Te napake lahko sodišče popravi kadarkoli. Dopolnilno sodbo pa lahko sodišče skladno s 325. členom ZPP izda le v primeru, če ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo ali ni odločilo o delu zahtevka, če stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga, da se sodba dopolni.
Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, so bili stroški sestave pritožbe potrebni stroški, skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo.
prenosna družba - prevzemna družba - solidarna obveznost - izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja - pogodba o prevzemu - potni stroški - regres za letni dopust - plača - obveznost plačila - plačilo za delo - delitev s prevzemom
Prva tožena stranka kot prenosna družba in druga tožena stranka kot prevzemna družba sta sklenili pogodbo o izčlenitvi in prevzemu. V tej pogodbi je določeno, da prevzemna družba (torej druga tožena stranka) kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo in katerih subjekt je bila prenosna družba. Na drugo toženo stranko je prešla celotna dejavnost posredništva pri prometu z nepremičninami. Tožnica je ves čas trajanja delovnega razmerja pri prvi toženi stranki opravljala delo v zvezi s preneseno dejavnostjo. Vse vtoževane obveznosti (plača, potni stroški in regres za letni dopust) so nastale v zvezi s tožničinim opravljanjem dela pri prvi toženi stranki v zvezi z dejavnostjo posredništva pri prometu z nepremičninami. Zato je druga tožena stranka na podlagi pogodbe o izčlenitvi in prevzemu kot univerzalni pravni naslednik prve tožene stranke stopila tudi v razmerje med prvo toženo stranko in tožnico v zvezi z vtoževanimi terjatvami. Prva in druga tožena stranka sta materialna sospornika v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Glede spornega predmeta sta obe stranki v pravni skupnosti na podlagi določb pogodbe o izčlenitvi in prevzemu in na podlagi določbe 636. člena ZGD-1 v zvezi s 638. členom ZGD-1. Njuni obveznosti se opirata na isto dejansko in pravno podlago, njuna obveznost pa je solidarna. Zato sta obe toženi stranki dolžni tožnici solidarno plačati vtoževane terjatve.
ZPP člen 249, 249/1, 252, 252/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 39.
nagrada izvedenca - sklep o odmeri nagrade izvedencu - naloga izvedenca
Ker je izvedenka opravila nalogo, naloženo s strani sodišča prve stopnje, ji pripada nagrada za izvedensko delo in stroški, ki so ji nastali v zvezi s tem.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – predlog za odložitev – zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po PO ZVoz
Kljub zdravstvenim težavam storilec mora predložiti predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po ZVoz.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 67.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa pri tožniku podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, za katero pa tožnik glede na starost še ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, neutemeljen.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dodatek za pomoč in postrežbo
Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic (ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami) in ne zgolj glede na delo, ki ga je oziroma ga še opravlja.
Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi razveljavitve postopka izbire kandidata in podredno za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije pri izbiri. Ob vložitvi tožbe je zato nastala taksna obveznost po 1. točki 1. odstavka 5. člena ZST-1.
denarna socialna pomoč - pritožba - zavrženje pritožbe
Tožnik je na Center za socialno delo poslal prošnjo za finančno pomoč, da bi lahko položil določen denarni znesek pri okrajnem sodišču, s čimer bi se izognil posledicam izvršilnega postopka. Center za socialno delo (CSD) mu je odgovoril z dopisom, da za tak zahtevek nima na razpolago sredstev, da pa lahko uveljavlja ustrezno denarno pomoč po ZSV. Tožnik se je zoper dopis CSD pritožil. Stranka ima pravico do pritožbe le zoper odločbo, izdano na prvi stopnji in sicer v primeru, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi (prvi odstavek 229. člena ZUP). Ker navedeni dopis CSD ni niti odločba niti ni bilo odločeno o pravicah tožnika, je tožena stranka pritožbo tožnika utemeljeno zavrgla (drugi odstavek 240. člena ZUP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožnega kovinarja, kar je delovno mesto prirejeno za delovnega invalida. Ravnanje, ki se tožniku očita v opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (neupravičena odklonitev odrejenega dela po nalogu sestava nosilca s prstom), pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 31. členom ZDR je temeljna dolžnost delavca, da opravlja delo za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Tožnik je to temeljno dolžnost kršil s tem, da je neutemeljeno odklonil opravljanje dela, ki je ustrezalo njegovim omejitvam. Zato je bilo opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljeno.
Tožnik pri sestavljanju kosilnic ... ni zadostno privijačil matic na diskih, štirje diski pa so bili brez matic. Njegovo ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR in s tem utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo - zavrženje zahteve
Tožnik je vložil dve zahtevi po nadaljnjem izplačevanju 80 % nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. O prvem zahtevku je odločal upravni organ, tožnik je zoper dokončno odločitev vložil tožbo. Po vložitvi te tožbe je tožnik pri tožencu vložil nov zahtevek, ki se prav tako nanaša na nadaljnje izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 %. Zato je toženec na podlagi 4. odst. 129. člena ZUP ta zahtevek pravilno zavrgel.
sprememba tožbe - podrejeni zahtevek - vročitev - poziv sodišča
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo spremenila (tako da je postavila še podrejeni zahtevek), ni pa v zvezi s tem ravnalo kot to določa zakon. Tudi če bi bila vročitev izkazana, pa je bil poziv, kakršen je bil, preveč splošen, da bi nanj lahko vezali kakršnekoli posledice. Tožena stranka je bila pozvana le, da odgovori na navedbe tožeče v pripravljalni vlogi z opozorilom, da kasnejših navedb sodišče ne bo upoštevalo. Tak poziv ne pomeni niti materialnega procesnega vodstva, kaj šele poziva k soglasju k spremembi tožbe.
V primeru, ko gre za dolgotrajno brezposelnost, je pri ugotavljanju invalidnosti oz. preostale delovne zmožnosti potrebno izhajati iz dela, za katero ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo. Zadnje delo, ki ga je tožnica opravljala, preden je postala brezposelna, ne more biti edino relevantno za presojo zmožnosti opravljanja svojega poklica. „Svoj poklic“ je namreč širše opredeljen, kot pa je bil v prejšnjih predpisih (ZPIZ). Tedaj se je invalidnost ocenjevala le glede na delo, ki ga je zavarovanec opravljal neposredno pred nastankom invalidnosti oz., če je bilo za zavarovanca ugodneje glede na delo, ki ga je opravljal najmanj dve leti v zadnjih treh letih. Sedaj pa je potrebno upoštevati tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, prav tako tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila zmožnost opravljanja njenega poklica zmanjšana za več kot 50 %. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ustavitev postopka - umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških
Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka zahtevka ni izpolnila, zato ji je tožnica dolžna povrniti povzročene pravdne stroške.
Tožnik je v javnem pozivu sindikata, objavljenem na internetnih straneh, ki je bil poslan tudi na različne institucije preko elektronske pošte, zatrjeval ali raznašal neresnice, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu nadrejenega, čeprav je vedel, da je to, kar je trdil in raznašal, neresnično oziroma je trdil in raznašal dejstva, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu. V ravnanju tožnika so bili podani znaki kaznivih dejanj obrekovanja iz 159. člena KZ-1 in žaljive obdolžitve iz 160. člena KZ-1. S tem je tožnik storil težjo kršitev vojaške discipline. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena za dobo enega leta.
V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da pojem „ki pomeni kaznivo dejanje“ za delovno pravo pomeni ugotavljanje, ali ima dejanje, ki pomeni kršitev delovne obveznosti, znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, temveč ugotavlja le, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja. Pri tem tudi kazenska oprostilna sodba ne vpliva na disciplinsko odgovornost; gre namreč za dva ločena postopka, ki jima je skupno le prepovedano dejanje.
Varstvo sindikalnega zaupnika ni absolutno. Navedeno pomeni, da sindikalne aktivnosti ne smejo biti nezakonite, sicer sindikalni zaupnik ne uživa sindikalne zaščite v smislu citirane določbe 113. člena ZDR. Ker je v obravnavani zadevi tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja po 159. in 160. členu KZ-1, ni mogoče šteti, da je bilo njegovo ravnanje v skladu z zakonom. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izrekla disciplinski ukrep.
Po določbi desetega odstavka 57. člena ZObr zastara vodenje disciplinskega postopka po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca. Vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve na organu druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka odločbe. Vročitev je sicer pomembna za uveljavljanje in varstvo pravic iz delovnega razmerja, nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka odločbe nima nobenega vpliva več.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - fiktiven razlog
Tožena stranka ni dokazala, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ekonomski, organizacijski oziroma tehnološki razlog. Tožena stranka je reorganizacijo dela v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljila s slabimi rezultati njenega poslovanja, ki pa jih tekom dokaznega postopka ni uspela dokazati. Dejstvo, da se je tožena stranka le kratek čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ravno z njegovim sodelovanjem dogovorila za pomemben posel, s katerim bi se obseg poslovanja tožene stranke bistveno povečal, ne dokazuje trditev tožene stranke, da je zaradi ekonomskih razlogov izvedla reorganizacijo z zmanjšanjem števila zaposlenih. Tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in je očitno, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi razpad zunajzakonske skupnosti tožnika in direktorice tožene stranke in je torej šlo zgolj za fiktiven poslovni razlog. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.
Med strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se pred istim sodiščem vodi pod drugo opr. št., v kateri je bila tožba že vročena toženi stranki. Zato je bilo potrebno tožbo v tem sporu zavreči. Odločitev o zavrženju tožbe je v skladu z določbo 3. odstavka 189. člena ZPP, ki določa, da se, dokler pravda teče, o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo.
Med strankama že teče pravda o istem zahtevku v zadevi, ki se pred istim sodiščem vodi pod drugo opr. št. Obe odpovedi, vročeni tožeči stranki, se nanašata na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto promotor ponovne uporabe s 30 dnevnim odpovednim rokom in sta identični, tudi datirani na isti dan. Razlika med njima je le v tem, da se tožnici v kasneje vročeni odpovedi poleg odpravnine priznava še pravica do regresa in letnega dopusta. Gre le za dopolnitev oziroma popravek že podane odpovedi, ne pa za novo odpoved. Zato ni nobenega dvoma o tem, da je podana litispendenca.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka ni dopolnila in popravila tožbe v skladu s pozivom z dne 28. 5. 2013, saj v vlogi z dne 13. 6. 2013 še vedno ni določno postavila tožbenega zahtevka, ki je bistvena sestavina tožbe, o katerem naj bi sodišče prve stopnje odločalo.