ZJU člen 24, 25, 35, 39, 39/2. ZUJF člen 168, 168/1.
povrnitev stroškov - javni prevoz - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe – pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do tožničinega delovnega mesta več kot dva kilometra, je tožnica upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).
rok za podajo odpovedi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je potem, ko je že ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (katere zakonitost se presoja v tem sporu), sodno pripoznala tožbeni zahtevek tožnika v drugem sporu glede obstoja delovnega razmerja, kar pomeni, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delodajalec lahko odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč s pripoznavo tožbenega zahtevka, da tožniku še traja delovno razmerje za nedoločen čas in da ga je dolžna pozvati nazaj na delo, štela, da je s tožnikom mogoče nadaljevati delovno razmerje.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066128
ZP-1 člen 8, 22. ZVoz člen 50, 50/1, 50/1-3, 50/8, 58. KZ-1 člen 30, 30/3.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - ponovna pridobitev vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini
Ker državljan RS po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, le-tega ni ponovno pridobil v RS (izdano mu je bilo v BiH), v RS nima veljavnega vozniškega dovoljenja.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor - razlogi za ugovor
Zoper sklep o dovolitvi oziroma nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe lahko dolžnik vloži ugovor, le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo in predmet izvršbe (smiselna uporaba 53. v zvezi s 34. členom ZIZ).
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje tatvine
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala kršitev pogodbe o zaposlitvi in predpisov z znaki kaznivega dejanja (ker naj bi tožnik brez dovoljenja in vednosti delodajalca razpolagal z lesom delodajalca, da bi si ga protipravno prilastil). Tožena stranka ni dokazala, da si je tožnik želel drva - goli protipravno prilastiti. Ker vsi elementi očitanega kaznivega dejanja tatvine tako niso bili podani, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.
vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga - zamuda roka - zavrženje predloga - zamudna sodba - odgovor na tožbo
ZPP določa dva roka za vrnitev v prejšnje stanje in sicer subjektivnega in objektivnega. Tek obeh rokov se računa po določbah 110. do 112. člena ZPP. Oba roka sta zakonska prekluzivna roka in ju ni mogoče podaljšati. Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Če predlog ni pravočasen, ga sodišče zavrže. Subjektivni rok znaša 30 dni in praviloma začne teči od trenutka, ko je prenehal vzrok zamude. V korist pravne varnosti pa je določen tudi objektivni rok, saj je v vsakem primeru vrnitev v prejšnje stanje treba zahtevati prej kot v 6 mesecih od nastopa zamude, to je v konkretnem primeru od poteka roka za vložitev odgovora na tožbo. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala po poteku roka (za odgovor). Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo pa je predlagala eno leto od nastopa zamude, kar je prepozno, zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrglo (118. člen ZPP).
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023288
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2,168, 168/2. ZKP člen 52, 52/1, 148, 158, 158/1. ZObr člen 32, 32/2, 34, 34/2.
pravočasnost predloga za pregon – upravičeni predlagatelj – vojaška oseba – žaljiva obdolžitev – pooblastila policije v predkazenskem postopku – pristojni organ ministrstva za obrambo
Kadar so podani razlogi za sum, da je kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo, storila vojaška oseba, zaposlena v Slovenski vojski, ima z zakonom določen pristojni organ v Ministrstvu, pristojnem za obrambo (nekatera) pooblastila policije v predkazenskem postopku, ki jih določa ZKP, torej tudi pooblastila po 148. členu ZKP. Skladno z ZObr ima taka pooblastila Obveščevalno varnostna služba Ministrstva za obrambo.
upravljanje večstanovanjskih stavb - terjatev upravnika do etažnega lastnika - izdatek za drugega - neupravičena pridobitev
Ker je tožnik kot upravnik večstanovanjske hiše poravnal stroške izvajalcem gradbenih del iz lastnih sredstev in je tako za toženo plačal nekaj, kar bi bil po določbah SZ-1 dolžan plačati toženec sam, je po določbi čl. 197 OZ upravičen od toženca kot lastnika stanovanja zahtevati povračilo stroškov, ki jih je plačal zanj.
ZZVZZ člen 1, 23, 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 37, 38, 39, 135. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 46, 49. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 52, 56. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 člen 20, 22. Listina o temeljnih pravicah Evropske unije člen 35.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - stroški zdravljena v tujini - načrtovano zdravljenje v tujini - bolnišnično zdravljenje - ambulantno zdravljenje
Če zdravstvena oskrba, ki je bila opravljena v drugi državi članici Evropske unije, ne zahteva nastanitve čez noč, uporabe visoko specializirane in drage medicinske infrastrukture ali medicinske opreme, gre za nebolnišnično oskrbo, za katero lahko zavarovanec zahteva povrnitev stroškov v državi članici, kjer je zavarovan, brez predhodne odobritve. Pri vprašanju, kaj je šteti za bolnišnično in kaj za ambulantno zdravljenje, je v zvezi z bolnišničnim zdravljenjem najjasnejše merilo, da zdravstvena oskrba zahteva nastanitev čez noč. Enako tudi sodna praksa SEU kot bolnišnično zdravljenje opredeljuje zdravljenje, kjer mora pacient prenočiti v bolnišnici in kjer se uporablja visoko kakovostna oprema. Ker je v tožničinem primeru šlo za bolnišnično zdravljenje in niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, njen tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov zdravljenja ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 110, 113, 114. ZZZDR člen 12, 81.ZDSS-1 člen 81, 81/1.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - preživnina
ZPIZ-1 zunajzakonsko skupnost in zakonsko zvezo v pravnih posledicah izenačuje zgolj pod pogoji iz 114. čl. ZPIZ-1, torej takrat, ko ta skupnost ob nastanku zavarovalnega primera (torej smrti zavarovanca) dejansko še obstaja, ne pa tudi v primeru, ko življenjska skupnost razpade pred smrtjo zavarovanca, zato tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati ne glede na upravičenost do preživnine, dogovorjene v času obstoja zunajzakonske skupnosti.
bolniški stalež - začasna zadržanost z dela - vzrok začasne zadržanosti - bolezen - poškodba pri delu
Vzrok tožničine začasne nezmožnosti za delo je bila tožničina bolezen in ne poškodba pri delu. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se kot vzrok začasne zadržanosti od dela po 4 ure dnevno za sporno obdobje ugotovi poškodba pri delu, ni utemeljen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 12, 249.
starsotna pokojnina - nova zahteva za odmero višje pokojnine - obnova predsodnega upravnega postopka
Kadar je o pokojnini že pravnomočno odločeno, nove zahteve za odmero višje pokojnine v predsodnem postopku ni dopustno obravnavati po vsebini. Takšno zahtevo nosilec zavarovanja v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže.
Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za dovolitev obnove predsodnega upravnega postopka, je zakonito zavržena, ker v predsodnem upravnem postopku to izredno pravno sredstvo sploh ni bilo uveljavljano, o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, v katerih naj bi bil nosilec zavarovanja laično vlogo dolžan obravnavati kot predlog za obnovo upravnega postopka, pa je že pravnomočno razsojeno.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 116, 116/3, 204, 204/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - bolniški stalež - sodno varstvo
Po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke, je bila tožnica začasno zadržana z dela zaradi bolezni. Glede na 3. odstavek 116. člena bi zato tožena stranka, ki jo je tožnica pisno obvestila, da je do nadaljnjega v bolniškem staležu, to morala upoštevati pri odjavi tožnice iz zavarovanj. Tožnico je neupravičeno odjavila iz zavarovanj že po izteku odpovednega roka, saj bi morala upoštevati 3. odstavek 116. člena ZDR, po katerem lahko delavcu preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom 6 mesecev po izteku odpovednega roka. Zato je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem, ko se je iztekel odpovedni rok in je bila tožnica v delovnem razmerju vse do dne, ko je za tožnico bila ugotovljena zdravstvena zmožnost za delo.
Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. ZPIZ-1, za razliko od ZPIZ/92, za vdovo ne uporablja več pojma družinska pokojnina, temveč vdovska pokojnina. Gre torej le za terminološko preimenovanje vsebinsko istovrstne pokojninske dajatve.
Z odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka pravnomočno odločila, da tožnici preneha pravica do družinske pokojnine z določenim dnem. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.