predmet izvršbe - lastninska pravica na nepremičnini - zaznamba vrstnega reda
Zaznamba vrstnega reda ni ovira za nadaljnje (poznejše) vpise (prvi odstavek 73. člena Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1), pri čemer je res, da ti učinkujejo pod razveznim pogojem, ki nastopi, če je dovoljena vknjižba pridobitve lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu. Če je zaznamba v zakonskem roku „opravičena“, poznejši vpisi izgubijo veljavo.
nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe - ugovor - razlogi za ugovor
Zoper sklep o dovolitvi oziroma nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe lahko dolžnik vloži ugovor, le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo in predmet izvršbe (smiselna uporaba 53. v zvezi s 34. členom ZIZ).
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066128
ZP-1 člen 8, 22. ZVoz člen 50, 50/1, 50/1-3, 50/8, 58. KZ-1 člen 30, 30/3.
pogoji za udeležbo voznikov motornih vozil v cestnem prometu - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - ponovna pridobitev vozniškega dovoljenja - vožnja z vozniškim dovoljenjem, izdanim v tujini
Ker državljan RS po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, le-tega ni ponovno pridobil v RS (izdano mu je bilo v BiH), v RS nima veljavnega vozniškega dovoljenja.
ZJU člen 24, 25, 35, 39, 39/2. ZUJF člen 168, 168/1.
povrnitev stroškov - javni prevoz - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe – pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do tožničinega delovnega mesta več kot dva kilometra, je tožnica upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).
ZDru-1 člen 6, 6/3, 6/4, 6/5. ZGD-1 člen 8. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4. ZPP člen 81.
spregled pravne osebnosti - ravnanje odgovornih oseb društva - oškodovanje upnikov - prehod obveznosti - ustavitev izvršilnega postopka
Zakonska določba četrtega odstavka 6. člena ZDru-1, ki ureja neke vrste spregleda pravne osebnosti, kot jo za gospodarske družbe ureja 8. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). V povezavi s tretjim odstavkom 6. člena ZDru-1 daje le materialnopravno podlago za uveljavljanje zahtevkov zoper pravne osebe, ki so zaradi ravnanja odgovornih oseb društva, s katerimi je bil upnik naklepno oškodovan, pridobile premoženjsko korist.
pogodba o organiziranju potovanja - organizator posebne storitve - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja - skrbnost pri izbiri osebe, ki je opravila storitev
Upoštevaje, da je tožena stranka v pisnih obvestilih v zvezi s potovanjem ponudila možnost izleta z jeepi kot fakultativnega izleta in da je predstavnica tožene stranke potnike seznanila o vseh podrobnostih izleta, pobrala prijave in plačila, po navodilih tožene stranke izbrala lokalno turistično organizacijo ter aktivno sodelovala pri izvedbi izleta, je pravilen zaključek, da je toženo stranko šteti za organizatorja izleta z jeepi, organizacijo izleta z jeepi pa kot opcijski dodatni izlet v smislu posebnih storitev, ki jih odloča VI. točka Splošnih pogojev poslovanja tožene stranke.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.
Šele v primeru, če se tudi z zaslišanjem izvedenca ne odpravijo vsi dvomi o pravilnosti podanega mnenja oz. o pomanjkljivostih tega mnenja, lahko stranke zahtevajo mnenje drugih izvedencev.
Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje tožene stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso izkazane, zato tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je prišlo do poslabšanja invalidnosti, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga zaradi posledic bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, utemeljen. Po 2. odstavku 163. člena ZPIZ-1 nova pravica iz invalidskega zavarovanja, to je pravica do invalidske pokojnine, pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.
odločba imenovanega zdravnika - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
ZZVZZ v 82. členu določa, da se zavarovana oseba ali delodajalec lahko na odločbo imenovanega zdravnika pritožita v roku 5 delovnih dni od vročitve odločbe. Tožnica je pritožbo zoper odločbo tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo vložila po izteku 5-dnevnega zakonskega roka, kar je prepozno, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu
Ker v obravnavani zadevi vrednost prejete pomoči presega vrednost zapustničinega premoženja, dedovanja ni in je potrebno premoženje, ki je postalo lastnina občine, s sklepom izročiti pristojnemu organu občine.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen
Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se nezmožnost na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.
Tožnik bi bil upravičen do bolniškega staleža, v kolikor bi bilo njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da mu ne bi dopuščalo opravljati dela. Takšno zdravstveno stanje pa pri tožniku ni bilo ugotovljeno. Zato njegov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil v spornem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
vmesna sodba - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar sodišče pride do ugotovitve, da zahtevek na plačilo odškodnine po temelju ni utemeljen, mora tožbeni zahtevek zavrniti, saj se z vmesno sodbo lahko izreče le, da je tožbeni zahtevek po temelju delno ali v celoti utemeljen, ne pa, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z izdajo „zavrnilne vmesne sodbe“, namesto, da bi s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, po nepotrebnem podaljšalo in tudi podražilo postopek. Zaradi zmotne uporabe določbe 315. člena ZPP je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na pritožbo stranke.
Tožniku je pri spuščanju pri stopnicah zdrsnilo na listu okrasne lončnice (benjamina) in je padel po stopnicah. Stopnišče, na katerem je padel tožnik, ni nevarna stvar, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. Uveljavljena sodna praksa je, da stopnišče samo po sebi ni nevarna stvar in da hoja po stopnicah ne pomeni nevarne dejavnosti. Stopnišče v posebnih okoliščinah lahko postane nevarna stvar, vendar takšne okoliščine v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.
Toženi stranki ni možno očitati neustreznega čiščenja, ker naj bi bil na tleh en list benjamina. Kakšen odpadel list benjamina ni mogel povzročiti spolzkosti stopnic, še zlasti, ker je rastlina stala na podestu med dvema krakoma stopnic. Toženi stranki ni možno očitati opustitve ustrezne skrbnosti glede zagotavljanja varnih pogojev dela, zato tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca po stopnišču.
časovna veljavnost - uporaba poznejšega, milejšega zakona - ogrožanje varnosti - grožnja
Ogrožanje varnosti je bilo kot kaznivo dejanje od 15. 5. 2012 inkriminirano kot grožnja po 135. členu KZ-1B. Za obravnavani primer je pomembna razlika, ki gre v korist obdolženemu, da je obdolženčevo dejanje po KZ-1 izpolnjevalo znake dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po temeljni obliki, glede na KZ-1B pa je storil le eno kaznivo dejanje grožnje (kvalificirana oblika) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B.
nastanek taksne obveznosti - veljavnost novele zst-1b
Materialna podlaga v tej zadevi je torej ZST-1, ki vključuje Novelo ZST-1A (Uradni list RS, št. 97/2010, z veljavnostjo od 3. 12. 2010), ker je sodna taksa za pritožbo, ki jo je toženec vložil 28. 6. 2013, nastala pred začetkom veljavnosti Novele ZST-1B (Uradni list RS, št. 63/2013, z veljavnostjo od dne 10. 8. 2013).
ZDR člen 75, 79, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3. OZ člen 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - preverjanje možnosti zaposlitve - sodno varstvo
Za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal poslovni razlog po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, zato skladno z 2. odstavkom istega člena tožniku ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le navidezna. Tožnik se z izjavo, da se odpoveduje pravici uveljavljati sodno varstvo in vsem morebitnim drugim zahtevkom zoper delodajalca, ni mogel odpovedati sodnemu varstvu, ki je njegova neodtujljiva pravica, zato so pritožbene navedbe o tem, da tožniku sodišče ne bi smelo nuditi sodnega varstva, neutemeljene.