Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 99, 99/1, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166. Zakon o prekrških zoper javni red in mir (1949) člen 1, 1-2. Kazenski zakonik (1951) člen 174.
kazniva dejanja zoper javni red in mir - kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev - prekrški zoper javni red in mir - sramotitev zastave
Ker v času storitve dejanja, t.j. novembra 1950, ni več veljal Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije v delu, ki se nanaša na kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev in ki je v 1.odst 99.paragrafa sankcioniral zlorabo ali okvaro državnih znakov, dejanje pa ni imelo zakonskih znakov nobenega od kaznivih dejanj po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki je za njim pravno urejal kazniva dejanja s temi objekti varstva, bi šlo lahko kvečjemu za prekršek po 2.tč. 1.čl. Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Kazenski zakonik, ki je v 15.poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime v 174.členu med drugim opredelil sramotitev zastav ljudskih republik kot žalitev države in njenih organov in predstavnikov, je namreč začel veljati šele 1.7.1951.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 2/1, 3, 3-14.ZKP člen 427.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Obsojenka, ki je vedela, da sta njen brat in njegov znanec pobegnila pred oblastmi in se vračala iz tujine v Jugoslavijo po špijonskih opravilih, pa jima je kljub temu nudila hrano in prenočišče ter z njima vzdrževala zveze in opustila prijavo oblastem, je storila kaznivo dejanje po 14. tč. 3. čl. ZKLD.
kaznivo dejanje pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo
Očitek obdolženki, da se je sestala z "emigrantom - kurirjem begunske skupine in agentom tuje obveščevalne službe" in mu postregla z jabolčnikom, ni pomenil kaznivega dejanja po 120. čl. KZ-51, ker tako dejanje tudi objektivno ni moglo pomeniti pomoči storilcu kaznivega dejanja pri varovanju pred kazenskim pregonom.
Zakon o vrstah kazni (1946) člen 23, 24. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (1929) člen 26, 26/1, 26/3.
storilec kaznivega dejanja - otrok - izključitev kazenskih sankcij proti otrokom
S tem ko je sodišče leta 1947 obravnavalo otroka kot storilca kaznivega dejanja v kazenskem postopku in mu izreklo vzgojno poboljševalni ukrep, ki ga je Zakon o vrstah kazni predpisoval za mladoletnike v 24.členu, je kršilo zakon v njegovo škodo, saj je v skladu s 3.odst. 26.paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije tak ukrep lahko izreklo otroku le "varstveno sodišče" in to ne kot kazensko sankcijo in ne v kazenskem postopku.
Obrazložitev sodbe, ki vsebuje zgolj trditev, da se je sodišče na podlagi izvedenih dokazov in priznanja obdolženk prepričalo, da sta storili očitana dejanja, s pravno opredelitvijo, da gre za "manifestiranje sovražnosti zoper državno ureditev", ki ga predpisi niso poznali, je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.
Obsojenčeve molitve za škofa Gregorija Rožmana, ironiziranje upravnega kaznovanja, ki so ga bili deležni duhovniki, biblične prispodobe, ki jih je v referatih na dekanijskih konferencah uporabljal obsojenec, tudi po takratni zakonski določbi ne presegajo dovoljenega izražanja mnenj, stališč, ocen ali prepričanj, in niso bile take, da bi bile sposobne izpodkopati, torej uničiti same temelje oblasti delovnega ljudstva kot objekta varstva kaznivega dejanja sovražne propagande po 1. odstavku 118. člena KZ-51.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-14. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 141, 141/1.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcem po storitvi kaznivega dejanja - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil - kaznivo dejanje podpomoči zločincem na prostosti
Nudenje pomoči osebi, ki se je z umikom v ilegalo - potem, ko je že prejela poziv za služenje vojaškega roka - izognila vojaški obveznosti, ni pomenilo kaznivega dejanja po 14. tč. 3. čl. ZKLD, temveč kaznivo dejanje podpomoči zločincem, ki so na prostosti po 1. odst. 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije.
Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS 1946) člen 1, 1/2-9, 3, 3/1, 3/2-2, 3/3.
nedovoljena špekulacija - zaplemba premoženja - uporaba določb Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže po odločbi Ustavnega sodišča RS
Za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije po 3. čl. ZTŠS se ni zahtevalo, da bi moral storilec doseči nesorazmerno premoženjsko korist, temveč je zadoščalo, da je bilo dejanje storjeno s takšnim namenom.
Kazen zaplembe premoženja se je lahko izrekla le, če je s kaznivim dejanjem nedovoljene špekulacije dejansko nastala hujša posledica za družbo, ki je morala biti ugotovljena in v sodbi tudi opisana.
Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (1945) člen 2, 2-a.
zločini in prestopki zoper slovensko narodno čast - gospodarsko sodelovanje z okupatorjem - uporaba določb Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast po odločbi Ustavnega sodišča RS
Očitek obsojencu, da je "za čase zasedbe imel zelo dobre odnose z Italijani ter z njimi trgoval in prevzel gradnjo bunkerjev", nima zakonskih znakov prestopka po a) točki 2. člena Zakona o kaznovanju zločinov zoper slovensko narodno čast.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-9.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - sovražna propaganda
Samo politično delovanje - propaganda proti narodnoosvobodilni borbi, brez opredelitve ravnanj iz 9.tč. 3.čl. ZKLD, ko je zgolj pavšalno navedeno, da je vršila propagando zoper narodnoosvobodilno gibanje, ne predstavlja kaznivega dejanja po 9.tč. 3.čl. ZKLD. Prav tako zgolj članstvo v nekem društvu, brez konkretizacije ravnanja, ne predstavlja dejanskega stanu navedenega kaznivega dejanja.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 3, 3-3.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - vojni zločin
Obs. je bil spoznan za krivega, da je deloval kot sodelavec grupe informatorjev ter kot sodelavec pri železniški policiji, kar pa ne pomeni, da je imel status funkcionarja terorističnega aparata okupatorja, zlasti še ob upoštevanju razlogov izpodbijane sodbe, v katerih je med drugim navedeno, "da je obsojenec majhen člen debele verige izdajalsko - hlapčevske slovenske inteligence ...".
V izreku pravnomočne sodbe pa tudi niso opisane posledice oddajanja poročil Gestapu, saj je bilo kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, podano le v primeru, če je prijavljanje imelo za rezultat v 3.tč. 3.čl. ZKLD navedene ukrepe terorja in prisiljevanja.
Kazenski zakonik (1951) člen 105, 105/1, 105/2. Zakonik o kazenskem postopku (1953) člen 342, 342/2.ZKP člen 420, 420/2, 556, 556/2.
kaznivo dejanje vohunstva - nedovoljeni dokazi - izsiljeno priznanje - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - obnova kazenskega postopka - pristojnost za odločanje o zahtevi za obnovo kazenskega postopka zoper sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča SFRJ
Pretežni del obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti se nanaša na njegove trditve, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja vohunstva, da mu krivda ni bila dokazana, da denarja ni prejel zaradi svojega sodelovanja s tujo obveščevalno službo in v ta namen tudi predlaga zaslišanje nekaterih še živih prič. S temi navedbami pa obsojenec ne uveljavlja razlogov iz 1.odst. 420.čl. ZKP, temveč izpodbija pravilnost in popolnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Torej uveljavlja razlog, ki ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti (2.odst. 420.čl. ZKP), temveč je lahko ob pogojih iz 410.čl. ZKP le razlog za zahtevo za obnovo kazenskega postopka.
Toda sklep o tem, ali je bilo priznanje storitve kaznivega dejanja od obdolženca izsiljeno ali ne, lahko temelji le na dokazni oceni obdolženčevega zagovora in drugih dokazov - torej gre za vprašanje pravilnosti dokazne ocene in s tem pravilnosti dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana pravnomočna sodba, kar ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 2/1.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo
Obs. J.W. je jeseni 1947 res pobegnil s prestajanja prostostne kazni ter nato pobegnil preko meje v Avstrijo. V takem ravnanju obsojenca pa niso bili podani znaki kaznivega dejanja po 1.odst. 2.čl. ZKLD in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja, saj ilegalni prehod preko državne meje po tedanji zakonodaji ni bil opredeljen kot kaznivo dejanje, iz izreka pravnomočne sodbe pa tudi ne izhaja, da naj bi skupina obsojencev, v kateri je bil tudi obs., pri pobegu iz zapora uporabila silo ali grožnjo.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 9. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 135. Uredba o vojaških sodiščih (UVS) člen 15.
uredba o vojaških sodiščih - veljavnost uredbe po odločbi Ustavnega sodišča RS - kaznivo dejanje sovražne propagande - kaznivo dejanje neprijave zločina - opustitev ovadbe - objektivni pogoj kaznivosti opustitve ovadbe - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U I 6/93 z dne 1.4.1994 (Ur. list RS št. 23/94) Uredba o vojaških sodiščih (UVS) ni bila razveljavljena ali odpravljena, niti ni bilo odločeno, da tega predpisa v Republiki Sloveniji sploh ni mogoče uporabiti, temveč je bilo odločeno, da se ne uporabljajo posamezne določbe UVS, ob pogojih, ki jih je navedlo Ustavno sodišče in ki jih mora, v okviru uveljavljenih razlogov, upoštevati sodišče, ki odloča o vloženem izrednem pravnem sredstvu.
Sicer pa določba 15.čl. UVS v času sojenja ni več veljala in se zato ni mogla uporabljati. V času storitve in sojenja je namreč veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46), ki je v 9.čl. določal kot kaznivo dejanje "propagando in agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Ni bila torej kaznivo dejanje vsaka "sovražna propaganda", temveč le tista, ki je pomenila pozivanje k nasilnemu rušenju takratne državne ureditve.
Glede na čas storitve (sredi leta 1947) je bila opustitev ovadbe lahko kaznivo dejanje le po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, katerega določbe (poseben del) so se v času sojenja uporabljale kot pravna pravila. Po paragrafu 135 tega zakonika (naklepna opustitev odvrnitve pripravljalnega zločinstva) je bila opustitev prijave, da se pripravlja izvršitev zločinstva, določena kot kaznivo dejanje le, "če se zločinstvo poskusi ali izvrši". To kaznivo dejanje bi bilo torej v obravnavanem primeru podano samo v primeru, če bi bilo pripravljeno kaznivo dejanje dezerterstva tudi dokončano ali vsaj poskušeno. Ta objektivni pogoj kaznivosti pa ni podan.
kazniva dejanja zoper javni red in mir - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil
Ker v času sojenja ni bilo posebnega zakona o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir, so bile z veljavnimi predpisi kazenskega prava očitno mišljene določbe Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki so se uporabljale kot pravna pravila.
Zakonik o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije (1929) člen 60, 336, 336-3. Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 14.
zagovornik - obvezna obramba
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ni imel posebnih določb o obvezni obrambi z zagovornikom na glavni obravnavi glede na težo kaznivega dejanja oz. predpisano kazen. Zato so se, po presoji Vrhovnega sodišča, morala uporabljati pravna pravila paragrafa 60 Zakonika o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije, ki je določal obvezno obrambo z zagovornikom, čim je bila uvedena preiskava ali vložena neposredna obtožnica za vsa kazniva dejanja, za katera je bila v zakonu predpisana kazen "robije ali zatočenja nad pet let".
Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKLD) člen 2, 3, 3/14. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (1929) člen 141, 141/5.ZKP člen 420, 420/2, 427.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja - izključitev kaznivosti - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Z ravnanji, naštetimi v 14.tč. 3.čl. ZKLD, je bila inkriminirana pomoč storilcem kaznivega dejanja iz 2.čl. ZKLD, ne pa tudi pomoč storilcem drugih (nepolitičnih) kaznivih dejanj.
ZKLD ni imel določbe, ki bi izključevala kaznivost pomoči storilcu, če je bil pomagač z njim v krvnem sorodstvu v ravni črti ali v drugem (ožjem) sorodstvenem razmerju ali zakonec. Navedeno pa je urejal 5.odst. 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (1929). Tak privilegij pomeni splošno, od civiliziranih narodov priznano pravno načelo in je bil povzet tudi v Kazenski zakonik iz leta 1951 ter kasnejšo kazensko zakonodajo, po katerem je zaradi tesnih sorodstvenih vezi med takimi osebami izključena kaznivost za vsa kazniva dejanja, torej tudi tista, ki naj bi bila storjena "zoper državo".
Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo člen 4, 4/1. Zakonik o sodnem kazenskem postopanju (1929) člen 240, 336, 336-2, 338, 338/1.ZKP člen 420, 420/2.
uporaba določb Zakonika o sodnem kazenskem postopanju kot pravnih pravil - glavna obravnava - sprememba sestave senata med glavno obravnavo - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V času sojenja (1946) so se v skladu s 1.odst. 4.čl. Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, uporabljala pravna pravila, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi, kolikor niso bila v nasprotju z ustavami FLRJ in republik, z zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, ter tudi ne z načeli ustavnega reda FLRJ in njenih republik. Tako so se kot pravna pravila uporabljale tudi določbe Zakonika o sodnem kazenskem postopanju (ZKP/29), ki je bil v Kraljevini Jugoslaviji v veljavi od leta 1929 dalje.
Res je sicer, da sta na glavni obravnavi dne 24.7.1946, ki se ni pričela znova, sodelovala druga sodnika porotnika kot na glavni obravnavi dne 3.7.1946. Vendar pa se na tako kršitev zakona obdolženec, ki je imel zagovornika, po določilu 1.odst. paragrafa 338 ZKP/29 ni mogel sklicevati v reviziji, če mu je bila okolnost, ki je vsebovala tako kršitev, znana še pred obravnavo ali če je zvedel zanjo med razpravo, a temu ni ugovarjal.
Vložnik navaja, da nekdo, ki pod prisilo pokaže pot do neke domačije, ne da bi pri tem lahko vedel, za kaj sploh gre, ne pomeni kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega. S takimi navedbami zagovornik obs. A.K. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče uveljavljati.
Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS 1946) člen 3, 3/1, 3/2-1, 4, 4/1.ZKP člen 420, 420/2.
nedovoljena špekulacija - uporaba določb Zakona o nedovoljeni trgovini, nedovoljeni špekulaciji in gospodarski sabotaži po odločbi Ustavnega sodišča RS - hujše posledice nedovoljene špekulacije - zaplemba premoženja - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče je lahko storilcu kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije v skladu z določbo 1.odst.4.čl. ZTŠS izreklo kazen zaplembe premoženja le, če je šlo za hujšo obliko nedovoljene špekulacije - da je nastala hujša posledica za družbo, ki je seveda morala biti v opisu dejanja konkretno navedena.
Uredba o vojaških sodiščih (UVS) člen 22, 22/2, 23. Zakonik o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije člen 60.
zagovornik - obvezna obramba - uporaba določb Zakonika o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil
V Uredbi o vojaških sodiščih niso urejena vprašanja, ki predstavljajo temeljne procesne garancije, kot jh je poznal tudi Zakonik o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo, katerega pravila so se lahko uporabljala še po 25.10.1946... Tako bi po par. 60 navedenega zakonika obsojenka morala imeti zagovornika takoj, ko je bila uvedene preiskava, ali je bila vročena neposredna obtožnica za dejanje, za katera je bila določena kazen robije (zapor od enega do dvajsetih let).