Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-14, 9, 9/1, 18. Uredba o vojaških sodiščih (UVS) člen 15.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcem po storitvi kaznivega dejanja - sovražna propaganda
V očitku neprijave prejema pisma od "odmetnika" F.A. niso podani znaki kaznivega dejanja po 14.tč. 3.čl. ZKLD, ker so bila po navedenem določilu inkriminirana le aktivna ravnanja storilcev za dosego posledic, navedenih v 14.tč. 3.čl.ZKLD. Tako ravnanje storilca pa je moralo glede subjektivnega znaka vsebovati tudi elemente iz 2.čl. ZKLD, torej da je šlo za nudenje pomoči storilcem, katerih cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne.
Določba 1.odst. 9.čl. ZKLD je bila blažja od določbe 15.čl. (UVS), saj je bilo kaznivo dejanje po 1.odst. 9.čl. ZKLD storjeno le s propagando ali agitacijo, ki sta vsebovali poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V pripovedovanju vicev, čeprav sovražne vsebine, ki naj bi s poudarjanjem prednosti zahodne demokracije pred demokracijo vzhodnih držav, pa niso podani znaki kaznivega dejanja po 1.odst. 9.čl. ZKLD, prav tako pa tudi ne znaki kaznivega dejanja po 15.čl. UVS.
uredba o vojaških sodiščih - uporaba določb uredbe - članstvo v nacistični organizaciji - narodni sovražnik - gospodarska kolaboracija
Po odločbi Ustavnega sodišča RS se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo (med drugim) zlasti tisti elementi določb UVS, ki so in kolikor so bili v konkretnih kazenskih postopkih uporabljeni kot gola inkriminacija statusa (članstvo v NSDAP) in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obsojencev.
Dejanje obsojencev, da so v letih 1941 do 1945 izdelovali blago za podlogo in vreče za smodnik v taki količini, da so tovarno prištevali k vojni industriji najvišje stopnje, je bilo pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje gospodarske kolaboracije z okupatorjem po določilu 14.čl. UVS.
Vsako poslovanje v času okupacije, ki je bilo posredno ali neposredno povezano z okupatorjem, sicer ni pomenilo kaznivega dejanja po 14.čl. UVS, saj je bilo za oceno, ali gre za tako kaznivo dejanje, odločilno, kakšen je bil obseg in kakšna je bila pomembnost takšnega sodelovanja z okupatorjem oz. kako se je s takšnim gospodarskim poslovanjem krepila gospodarska ali vojaška moč okupatorja.
Odlok o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odstotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1-1, 1/1-2, 1/1-3, 4. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb člen 1, 1/2, 1/3.ZIKS člen 145.
odškodnina - zavezanec za vrnitev - zaplemba premoženja v kazenskem postopku
Kot izhaja iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe z dne 18.8.1945. To je povsem jasno razvidno iz spisa Vojaškega sodišča l. v. p. opr. št. Kns ..., ki mu je sledila odločba Okrajne zaplembene komisije opr. št. Zpl ... z dne 30.8.1945. V uvodu te odločbe je, kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, res naveden odlok AVNOJ-a, vendar ob upoštevanju vsebine celotnega zaplembenega spisa opr. št. Zpl ..., kazenskega spisa opr. št. Kns ... in poročila Ministrstva za trgovino in preskrbo LRS z dne 20.7.1950, ne more biti prav nobenega dvoma, da je bilo pok. J. K. premoženje zaplenjeno v kazenskem postopku. Ob dejstvu, da je bila sodba Vojaškega sodišča l. vojnega področja s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. ... z dne 15.11.1990 razveljavljena, sta sodišči druge in prve stopnje o odškodnini za zaplenjeno premoženje materialnopravno pravilno odločali v sodnem postopku in na podlagi določb zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami - v nadaljevanju ZIKS).
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 3, 8, 3/10, 3/14.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - prepovedan prehod čez državno mejo - vohunstvo - pomoč storilcem po storitvi kaznivega dejanja - opustitev ovadbe - akcesorno kaznivo dejanje
Ilegalni prehod državne meje v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno (19.10.1947), ni bil določen kot kaznivo dejanje.
Dejanji po 14.tč. 3.čl. in po 8.čl. ZKLD sta bili akcesorne narave, to pomeni, da je bil njun obstoj odvisen od obstoja predhodne druge kriminalne dejavnosti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3/7, 3/10. Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (1946) člen 4.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - vohunstvo - prikrivanje orožja - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil - organiziranje tolpe za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2.čl. ZKLD
Poročanje o odnosu oblastnih organov do prebivalstva in o splošni situaciji na terenu, pri čemer v izreku pravnomočne sodbe niti ni navedeno, kakšne podatke naj bi v zvezi s tem obsojenec posredoval, ne pomeni kaznivega dejanja po 10.tč. 3.čl.ZKLD, zlasti še, ker v izreku pravnomočne sodbe ni opisano, zakaj naj bi taki podatki po svoji vsebini pomenili posebno varovano državno tajnost.
Dejanje prikrivanje orožja v ZKLD ni bilo inkriminirano kot kaznivo dejanje, prav tako pa tako dejanje ni bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po določilih Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (1929), katerega pravna pravila so se lahko uporabljala po določilu 4.čl. Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Ur. list FLRJ, št. 86/46 z dne 25.10.1946).
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 10.ZKP člen 427.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - gospodarska kolaboracija - oblike krivde - objektivni pogoj kaznivosti - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Kaznivo dejanje po 10.čl. ZKLD se je lahko storilo tudi z eventualnim naklepom, saj zakon ni zahteval, da bi moralo biti dejanje storjeno s kakšnim posebnim namenom oz. ciljem. Zakonski znak tega kaznivega dejanja, "ki krepijo gospodarsko moč in vojni potencial sovražnika", je pomenil le objektivni pogoj kaznivosti, glede katerega pa se ne zahteva poseben subjektivni (krivdni) odnos storilca.
Čeprav je bil storilčev motiv za kolaboracijo pravno irelevanten za storitev kaznivega dejanja iz 10.čl. ZKLD, ni mogoče govoriti o tem kaznivem dejanju v tistih primerih, ko je okupator brez pristanka lastnika ali celo proti njegovi volji prevzel vodenje podjetja.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3/3, 3/4. Zakon o splošni amnestiji in pomilostitvi (1945) člen 3, 3/2.ZKP člen 427.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pripadnik domobrancev - vojni zločin - amnestija - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Iz določila 4.tč. 3.čl. ZKLD jasno izhaja, da je tako kaznivo dejanje lahko storil le tisti, kdor je prostovoljno vstopil v oborožene vojaške formacije z namenom podpiranja sovražnika. Odločilno je torej dejstvo, da je obsojenec prostovoljno pristopil k domobrancem, kar pa v sodbi ni zanesljivo ugotovljeno.
Nobenega dvoma ni, da je bilo tudi v zvezi s kaznivimi dejanji po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo potrebno ugotavljati individualno krivdo storilca oz. pomočnika pri storitvi takega kaznivega dejanja.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost (ZKUD 1948) člen 2, 10, 10/1.
kazniva dejanja zoper uradno dolžnost - dajanje zaupnih podatkov - uradna oseba - blanketna norma
Za obsojenca se trdi le, da so mu zaupne podatke o njegovih nalogah poverili državni varnostni organi. Tak opis pa ne vsebuje vseh pogojev za pridobitev lastnosti uradne osebe po posebnih predpisih, ker ne navaja zakona ali drugega splošnega predpisa, na podlagi katerega bi bil obsojenec pooblaščen opravljati poverjene mu državne naloge in katere so te naloge. V 2.čl. ZKUD je namreč tudi blanketna določba, koga je šteti za uradne osebe.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-3, 18.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - stranska kazen - izguba političnih in državljanskih pravic
Stransko kazen izgube političnih in državljanskih pravic je bilo mogoče izreči le jugoslovanskemu državljanu, ne pa tudi osebi, ki takega državljanstva ni imela.
IZVRŠILNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - POPRAVA KRIVIC
VS03687
ZIKS člen 145.ZDen člen 73, 73/1. ZIP člen 9, 244.
zaplemba premoženja - zavezanec za vrnitev - pravna narava pravice upravljanja - odplačni prenos zaplenjenega premoženja - pasivna legitimacija pravnih oseb, ki so premoženje pridobile odplačno - vrnitev v naravi
Tretji udeleženec je pridobil to premoženje v letu 1983 s pogodbo in sicer odplačno. Zavezanec za vrnitev premoženja po 2. odstavku 145. člena ZIKS pa je le tista oseba, ki je premoženje prevzela. Če ga torej sama nima več, ga tudi vrniti ne more. Zato jo je zakonodajalec zavezal, da mora plačati zanj odškodnino.
ZIKS člen 145, 145/1, 145/2, 145/3.ZFO člen 20, 29, 29/1.
zaplemba premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja ali dejanske vrednosti le-tega - upravičenci za vrnitev premoženja - zavezanec za vrnitev premoženja
Odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na pravno podlago, ki jo predstavljata prva dva odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami) in ki se glasita: (1) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. (2) Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.
Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na dejansko in pravno stanje, obstoječe v času odločanja na nižjih stopnjah (12.12.1996 oziroma 14.5.1997) v zadevi pravilno odločili, pri čemer je v zvezi s pravno podlago opozoriti le na tedaj še veljavni 29. člen zakona o financiranju občin (Ur. list RS, št. 80/94 z dne 23.12.1994), ki se glasi: če se občini zaradi odškodnin po sodnih sklepih, odškodnin po zakonu o denacionalizaciji in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, zniža zagotovljena poraba na prebivalca iz 20. člena tega zakona pod 88% zagotovljene porabe na prebivalca v državi, se ji zagotovijo dodatna sredstva za finančno izravnavo v višini razlike do 88% zagotovljene porabe na prebivalca. Navedeno določilo tako kaže, da je država že tedaj posredno prevzela pretežni del obveznosti, povezanih s plačevanjem odškodnin po drugem odstavku 145. člena ZIKS (in torej za čas, ko so občine postale zgolj lokalne samoupravne skupnosti in prenehale opravljati del tako imenovanih državnih funkcij).Zgoraj navedeni razlogi oziroma spremembe 145. člena ZIKS, omogočajo po presoji revizijskega sodišča naslednje zaključke: zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 10/98) uzakonja interpretacijsko vsebino odločbe ustavnega sodišča U-I-43/96. Spremenjene določbe navedenega zakona veljajo za vse nepravdne in pravdne postopke, ki niso bili pravnomočno končani do uveljavitve citiranega zakona (3. člen).
Interpretacijski poseg ustavnega sodišča v prvotno besedilo 145.
člena ZIKS z odločbo št. U-I-43/96, pa utemeljuje naslednji razlagi:
1. da je po nastanku občin (po zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij - Ur. list RS, št. 60/94) lahko zavezanka za plačilo obveznosti po prvotnem določilu 145. člena ZIKS, le država; ter 2. da okoliščina iz prve točke ne vpliva na veljavnost postopkov zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, v katerih so doslej tekli zoper občine a) ker se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov to je, ko je odločba že pravnomočna, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo; b) v postopkih, ki so še v teku, pa stopi na mesto občine kot zavezanca Republika Slovenija. Zadnje navedeno stališče je (ob razlogih ustavne odločbe, da bi se preprečilo ponovne postopke in zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic upravičencev do odškodnine) torej mogoče razumeti le tako, da nesodelovanje države oziroma sodelovanje občin v primerih, ki so navedeni spredaj, ne vpliva na veljavnost do tedaj opravljenih postopkov oz. že pravnomočno zaključenih zadev. To pa dalje še pomeni, da te okoliščine v zadevah, ki so bile pravnomočno zaključene pred sprejetjem cit. ustavne odločbe in kakršen je tudi obravnavani primer, ne morajo vplivati na drugačno pravno presojo v revizijskem postopku od pobijane.
Kazenski zakonik (1951) člen 106, 106/1, 125, 127, 128, 131. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 105.
služba v sovražnikovi vojski med vojno - vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo - vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike - surovo ravnanje z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki - organiziranje skupine za izvrševanje genocida in vojnih hudodelstev - nadaljevano kaznivo dejanje - državljanska vojna - mednarodno vojno pravo
Glede na intenziteto ravnanja obsojenca pri opisanih dejanjih, zlasti pri dejanju, ki ga je storil na škodo ujetega partizana A.J. (20 udarcev z roko po glavi, brca s škornjem v trebuh, udarec s kopitom brzostrelke po levem licu, tako da mu je prebil kožo in premaknil levo lično kost navzgor, zaradi česar je bila posledica vidna še v času sojenja, mu zbil dva zoba-kočnika, tako da se je J. zaradi takega ravnanja onesvestil) in glede na na hude telesne poškodbe, ki mu jih je obs. povzročil, je bila podana potrebna stopnja intenzivnosti, zaradi česar je bilo obdolženčevo ravnanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127.čl. KZ/51 in ne kot kaznivo dejanje surovega ravnanja z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki po 131.čl. KZ/51.
Ni utemeljeno stališče, da ujetih pripadnikov partizanskih enot po mednarodnem pravu ni bilo mogoče šteti za vojne ujetnike, češ da je šlo v boju med partizanskimi in domobranskimi enotami za državljansko vojno. Tudi v primeru državljanske vojne veljajo pravila mednarodnega vojnega prava, po katerem so (bili) vojni ujetniki med drugimi lahko pripadniki prostovoljnih odredov, torej tudi pripadniki organiziranih odporniških enot, pod pogojem, da so bili pod poveljstvom, da so imeli znake za razlikovanje, da so javno nosili orožje in da so se ravnali po vojnih zakonih in običajih.
Ker je bil obsojenec obsojen za tri kazniva dejanja po 127.čl. KZ/51, je bil s tem kršen kazenski zakon na škodo obsojenca, saj je to kaznivo dejanje že po samem zakonskem opisu nadaljevano kaznivo dejanje. Enako velja za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125.čl. KZ/51.
Potrebno je pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da le v dostavljanju tedenskih poročil in sestavljanju mesečnih biltenov o situaciji ter v nabavljanju in razpečevanju propagandnega materiala niso podani znaki kaznivega dejanja po 128.čl. KZ/51.
Če država izrečno izključi možnost določenemu krogu oseb pravico uveljavljati odškodnino ali če izključi pravico uveljavljati odškodnino za določene oblike škode, gre za pravno nepriznano škodo. Pravica, ki ni pravno priznana, pravno ne obstaja in zato tudi ne more zastarati. Dokler ni bil s posebnim predpisom priznan in urejen institut odškodnine za neopravičeno obsodbo, te pravice ni mogel uveljavljati noben neopravičeno obsojeni. Z uveljavitvijo ZKP/53 so to pravico pridobili le tisti neopravičeno obsojeni, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba po 1.1.1954, po takratni ureditvi le za povrnitev premoženjske škode. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP (Ul. SFRJ št. 58/70) je to pravico razširil tudi na nepremoženjsko škodo, omejitev glede obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954 in ki so jo v pravni literaturi označevali kot negativno predpostavko, pa je veljala vse do 11.10.1990 kot dneva uveljavitve za izvedbo ustavnega amandmaja št. XCVI k ustavi RS.
ustavnega zakona.
Škoda svojcev žrtve neopravičene obsodbe izvira iz škode, ki je nastala njihovemu obsojenemu svojcu zaradi neopravičene obsodbe. Če je bila izključena odškodninska odgovornost države tistemu krogu obsojencev, ki jim je bila izrečena pravnomočna obsodba pred 1.1.1954, pa čeprav je šlo za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, je taka izključitev veljala tudi za njihove najbližje svojce.
Navedeno pa pomeni, da je tako za neposredne žrtve neopravičenih obsodb, izrečenih pred 1.1.1954, kot za njihove najbližje svojce kot posredne žrtve neopravičenih obsodb, izključitev pravice uveljavljati odškodnino prenehala šele 11.10.1990. Pred tem datumom njihova škoda ni bila pravno priznana škoda, zato tudi niso imeli pravice terjati izpolnitve nepriznane obveznosti. Ker po določbi 361. člena ZOR zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, je tudi za odškodninsko terjatev obeh tožnic začelo zastaranje teči šele 12.10.1990.
Zakon o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6.aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (1946) člen 4. Zakonik o sodnem kazenskem postopanju (1929) člen 281.
kazniva dejanja zoper javni red in mir - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil - uporaba določb Zakonika o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil
Obsojenec naj bi napeljeval člane stalnega omizja v bifeju h kaznivim dejanjem zoper javni red in mir, s tem da naj bi klevetal vodilne predstavnike FLRJ, pri čemer ni opisano, kakšna naj bi ta dejanja zoper javni red in mir bila. Opis dejanja ne ustreza nobenemu od kaznivih dejanj zoper javni red in mir iz 15. poglavja Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, takrat veljavni Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46 z dne 23.7.1946) pa takšnih kaznivih dejanj ni poznal.
Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS) člen 3, 3-1, 5, 5-13.
nedovoljena špekulacija - gospodarska sabotaža
Kopičenje zalog pred drugo svetovno vojno in med njo, čeprav iz špekulativnih namenov, ni bilo prepovedano s predpisi in inkriminirano kot kaznivo dejanje.
Pravna ureditev je opredeljevala dragoceno krzno in izdelke iz njega kot luksuzno blago, katerega promet je bil prost in cene zanje niso bile pod kontrolo države. Obvezna prijava zalog je v skladu z odlokom SNOS veljala le za življenjske potrebščine, kar pa dragoceno krzno, izdelki iz njega in pribor za njihovo izdelavo niso bile.
vojni zločin - narodni sovražnik - članstvo v Kulturbundu
Z navedbo, da je bil obs. J.D. član "Kulturbunda" in funkcionar "Heimatbunda", je kot inkriminacija opisan le status obsojenca, ne da bi bilo pri tem konkretno navedeno njegovo ravnanje. Zato je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišče RS z dne 1.4.1994, št. U-I-6/93, da le v članstvu obsojenca v "Kulturbundu" in v očitku, da je bil funkcionar "Heimatbunda", niso podani znaki kaznivih dejanj po 13. in 14.čl. UVS.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-8, 8, 8/1.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - članstvo v društvu za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2.čl. ZKLD - opustitev ovadbe
Obsojencem je bilo očitano, da so nameravali pobegniti preko državne meje v Avstrijo, kar pa jim ni uspelo, saj so bili v Č. aretirani. V takem opisu njihovega ravnanja niso podani znaki kaznivega dejanja po 8.tč. 3.čl. ZKLD, saj ni konkretizirano, kakšni združbi, ki naj bi v inozemstvu delovala na način, opisan v 1.odst. 2.čl. ZKLD, naj bi se obsojenci priključili.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 3, 3-8, 3-14, 8. Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS) člen 1, 1/2-9.ZKP člen 427.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja - opustitev ovadbe - nedovoljena trgovina - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - prepovedan prehod čez državno mejo
Obsojencu se ne očita aktivno ravnanje, ampak zgolj vednost o določenih dejstvih, kar pa ni zadoščalo za storitev kaznivega dejanja po 14.tč. 3.čl. ZKLD. Za nudenje pomoči tudi ni moglo šteti dejstvo, da obsojenec G.-ja ni "ovadil oblastem", kot se ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj je opustitev take prijave pomenila posebno kaznivo dejanje po 8.čl. ZKLD. Ker pa konkretizirani opis obsojenčevega dejanja ne vsebuje očitka, "da ni obvestil državnih organov", tudi ni možna sprememba pravne opredelitve tega dejanja v kaznivo dejanje po 8.čl. ZKLD.
Čeprav ZTŠS ni določal, kaj se šteje za trgovino, nakup zlatnikov za lastne potrebe, torej brez namena nadaljnje prodaje, ni pomenil kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 9.tč. 2.odst. 1.čl. ZTŠS.
Zgolj vednost o tem, da je določena oseba ilegalno pobegnila iz države, ter sprejem pisma od te osebe ni bilo kaznivo dejanje po ZKLD. Tudi ukvarjanje z ilegalnim spravljanjem drugih oseb prek državne meje ni bilo določeno kot posebno kaznivo dejanje v predpisih, ki so veljali v času storitve in sojenja. Slednje bi lahko pomenilo kaznivo dejanje po 14.tč. 3.čl. ZKLD le, če so bile osebe, ki jim je obs. pomagal pri ilegalnem prehodu, storilci kakšnega kaznivega dejanja iz 2. oz. 3.čl. ZKLD.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3-4, 2, 2/1, 18, 18/1. Uredba o vojaških sodiščih (UVS) člen 14.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - uporaba milejšega zakona - članstvo v MVAC - pripadnik domobrancev - narodni sovražnik - prepovedan prehod čez državno mejo
Primerjava določila 4.tč. 3.čl. ZKLD z določilom 14.čl. UVS pokaže, da v obravnavanem primeru določilo 4.tč. 3.čl. ZKLD ni bilo blažje od določila 14.čl. UVS.
V izreku sodbe pod tč.1 se obsojencu očita, da je bil aktivni član MVAC, da je bil kot domobranec vseskozi borec ter da se je kot član oborožene policijske formacije boril zoper svojo domovino, vendar pa v opisu ravnanja obsojenca zatrjevana aktivnost ni z ničemer opisana. Z navedbo, da je bil član MVAC in domobranec, je opisan le status obsojenca, tako da v opisu dejanja niso podani znaki kaznivega dejanja po 14.čl. UVS.