ZPolS člen 3, 3/4, 13, 19, 19/1.URS člen 14, 14/1, 32, 42.
vpis v register političnih strank
Program politične stranke (1. odstavek 19. člena zakona o političnih strankah, Ur.l. RS, št. 62/94) je akt stranke, iz katerega morajo biti razvidni politični cilji članov stranke in njeno nameravano delovanje. Če je katerikoli del programa stranke v nasprotju z določbami ustave Republike Slovenije, je moč ugotoviti, da stranka namerava delovati protiustavno.
Pogoji za vpis stranke v register političnih strank morajo biti podani kumulativno (13. člen citiranega zakona).
podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev - nezakonita uporaba stanovanja
Po drugem odstavku 76. člena ZSR se je štelo za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda stanovanje, zato je bilo možno zoper njega vložiti izpraznitveno tožbo (4. odstavek 50. člena ZSR). Po 149. členu SZ je takšna uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago, vendar le v primeru, če je podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19. oktobra 1991). Tega pogoja pa tožena stranka, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb, ni izpolnila, zato zaseda sporno garsonjero nezakonito.
Zmotno je tožnikovo stališče, da bi mu upravni organ moral izdati osebno delovno dovoljenje kljub zamudi roka iz 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ker bo sicer ovirana izvršitev sodne odločbe, s katero je bil tožnik vrnjen na delo (4. odstavek 2. člena zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Upravni organ ne more biti vezan na neko sodno odločbo brez zakonskih omejitev, saj morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu (4. odstavek 153. člena ustave Republike Slovenije).
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V obravnavanem primeru se je začel postopek (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1982 (Uradni list SFRJ št. 69/82), ki velja od 7.11.1982 dalje. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 50.000,00 DIN (5,00 SIT). Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjsko-pravnih sporih bila le še zvišana.
razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - aktivna legitimacija
Iz razlage pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) jasno izhaja, kdo je nosilec pravic in kdo obveznosti iz spornega pogodbenega razmerja in kakšna je njihova vsebina:
- Obveznost izpraznitve hiše lahko izpolni le tisti, ki v njej prebiva. Svojo obveznost izpraznitve hiše je tožeča stranka že izpolnila, saj se je iz nje izselila že leta 1982. Izpolnjene obveznosti pa seveda ne more obrniti v svojo pravico, zahtevati od ostalih zavezancev, da postopajo enako.
- Poleg obveznosti izpraznitve je tožeča stranka sprejela tudi obveznost, da bo po potrebi v (novozgrajeni) hiši, ki je njena last, nudila stanovanje vsem stanovalcem, ki so na dan podpisa pogodbe stanovali v stari hiši. Ta obveznost tožeče stranke je hkrati pravica tožene stranke. Tako navedena obveznost kot tudi navedena pravica sta brez pomena, dokler občina ne zahteva izpolnitve obveznosti oziroma izpraznitve in rušitve stare hiše, zato pred tem tožeča stranka ne more zahtevati preselitve tožene stranke.
- Obveznost rušitve hiše je lahko uperjena le na tistega, ki je lastnik hiše, torej na toženo stranko. Tožeča stranka, ki ni lastnica sporne hiše, zato ni nosilka te pogodbene obveznosti, jasno pa je, da tudi ne pravice zahtevati rušitve tuje hiše. Tak poseg v lastninsko pravico drugega je možen le v primeru, če to terja javna korist (8. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 69. člen Ustave RS). Tožeča stranka pa ne more biti zastopnica javne koristi. - Pravico zahtevati izpraznitev in rušitev sporne hiše ima lahko le občina in sicer v interesu omenjenega varstva prostorskih koristi.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je tožnik sodnik Okrajnega sodišča v C., predstavlja tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče (z območja drugega višjega sodišča), ki bo o zadevi odločalo.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - pogoji - dobrovernost - priposestvovalna doba - vštevanje časa - postopek za ureditev mej - sodna poravnava
Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Lastninsko pravico lahko pridobi s priposestvovanjem le dobroverni posestnik. M. V., ki naj bi sporno nepremičnino tožnikoma prodala, to ni bila. Zato se tožnikoma čas, ko je imela sporno nepremičnino v nedobroverni posesti M. V., v njuno priposestvovalno dobo ne more všteti (2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi nižji sodišči, pa tudi tožnika sama, ki naj bi tako po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi po lastnih trditvah posest na sporni nepremičnini pridobila šele v letu 1989 (šele takrat je lahko začela teči njuna priposestvovalna doba - 1. odstavek 30. člena ZTLR), zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (ob upoštevanju že navedenih razlogov za to, da v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 30. člena ZTLR zaradi nedobrovernosti M. V. ni mogoče uporabiti), ne izpolnjujeta, saj je doba, v kateri naj bi imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, bistveno krajša od dobe, ki jo določa zakon (28. člen ZTLR).
Materialnopravno pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 302/93, sklenjena dne 18.6.1993 sodna poravnava, s katero je bila urejena meja tudi glede nepremičnine, ki je predmet spora v tej pravdni zadevi. V mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, gre namreč v bistvu za spore o lastninski pravici na zemljišču. V nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št.N 302/93 je sedanji toženec kot predlagatelj nepravdnega postopka izrecno zatrjeval, da je lastnik sedaj sporne nepremičnine št. 2729/16, k.o..., sedanja tožeča stranka, ki je v nepravdnem postopku sodelovala kot nasprotni udeleženec, pa je z njim sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo izrecno navedeno, "da se meja med parc. št. 2729/16 k.o.., ki je last M. V. iz...določi...... ". Poleg dejstva, da je v sklenjeni poravnavi izrecno ugotovljeno, da je toženec lastnik sporne nepremičnine, pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave, ki ima moč pravnomočne sodbe, s strani nepravdnega sodnika izrecno opozorjena na pravne posledice sklenitve poravnave s tako vsebino, poleg tega pa je bila v nepravdnem postopku tudi kvalificirano zastopana, saj je ob sklenitvi poravnave sodeloval tudi njen odvetnik. Revizijskih trditev, da sta tožnika sklenila sodno poravnavo le zato, ker se jima nepravdni postopek "ni zdel pomemben in je zanju predstavljal le nepotrebno zapravljanje časa", zato ni mogoče upoštevati.
dokazi in izvajanje dokazov - odločitev o tem, kateri dokazi se naj izvedejo - načelo kontradiktornosti
O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 220. člena ZPP). V obravnavani zadevi so bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala, razen rekonstrukcije prometne nezgode. Z neizvedbo tega dokaza pa sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to zmotno zatrjuje v reviziji tožeča stranka. Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, namreč ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, ampak pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena ZPP). Tekom dolgotrajnega postopka pa je sodišče to možnost dalo obema strankama, tedaj tudi tožniku, ki tudi v reviziji (seveda ob pravilnem razumevanju načela kontradiktornosti) kaj nasprotnega ne zatrjuje.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem (zapuščinskem) postopku - dovoljenost revizije zoper sklep o začasni odredbi
Izpodbijana začasna odredba zapuščinskega postopka ni pravnomočno končala, zaradi česar v prid dovoljenosti revizije tudi zato ni mogoče uporabiti določbe 400. člena ZPP. Ne glede na to pa revident zmotno misli, da je revizija v navedenem obsegu dopustna zato, ker gre za specialni postopek po zakonu o dedovanju. Po eni strani obvelja, da z začasno odredbo o prepovedi sečnje zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan, po drugi strani pa je postopek v zapuščinskih zadevah vendarle vrsta nepravdnega postopka (1. člen zakona o nepravdnem postopku). Zato revizije v zapuščinskem postopku glede na določbo 34. člena zakona o nepravdnem postopku in ker v zakonu o dedovanju ni posebej predvidena, ni. To velja tudi za dedovanje denacionaliziranega premoženja.
stanovanjska najemnina - neprofitna najemnina - tožba na izpraznitev stanovanja
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in izvesti tudi tiste dokaze, ki jih je tožena stranka ponudila v dokaz svojih trditev, da je dolžna za sporno stanovanje plačevati le neprofitno najemnino, te dokaze v dokaznem postopku oceniti in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Pri tem revizijsko sodišče še pripominja, da v primeru, če obstaja na strani tožene stranke dolžnost plačevanja neprofitne najemnine, odklonitev podpisa najemne pogodbe, v kateri je tožeča stranka nesporno zahtevala plačevanje profitne najemnine, ne more imeti za posledico, da tožena stranka sporno stanovanje zaseda nezakonito. Določbo iz 66. člena stanovanjskega zakona, na katero sta sodišči druge in prve stopnje oprli svojo odločitev, je namreč mogoče uporabiti le v primerih prostega oblikovanja najemnin za službena in profitna stanovanja, ne pa tudi v primerih, kadar obstaja dolžnost plačevanja neprofitnih najemnin.
tožba na izpraznitev stanovanja - pridobljene pravice - vojaško stanovanje
Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka stanovanjsko pravico na stanovanju B. pridobila že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženke na prejšnjem stanovanju z vsemi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženkino stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju namreč niti pred 25.6.1991, niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženka lahko izgubila pravico do uporabe tega stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine - strah - merila za odmero odškodnine
Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so:
- stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR),
- pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).
Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih:
konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.
Namen odškodnine za strah ni v tem, da daje odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu. Zato strah ne postane pravno relevantna škoda že samo zato, ker je bil oškodovanec udeležen v prometni nezgodi. To postane šele ob izpolnjenosti zgoraj navedenih kriterijev, torej če stopnja in trajanje strahu to opravičujejo. Odškodnina za strah, ki ni bil intenziven kot tudi odškodnina za kratkotrajen intenziven strah, ki pa ni imel nobenih posledic, se zato ne prizna, kar je izpodbijana odločitev tudi pravilno upoštevala.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - preživnina otrok - pravice in dolžnost staršev do otrok - skrb staršev za otroke - spremenjene razmere - zvišanje preživnine
Pri uporabi določb 79., 102. in 103. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih morajo biti potrebe otrok res realno označene, kar pa še ne pomeni, da premoženjske razmere staršev na statistično povprečje minimalnih življenjskih stroškov nimajo nobenega vpliva. Otrok ima namreč pravico do boljšega življenjskega standarda, če mu to boljše premoženjske razmere staršev omogočajo.
ZUI člen 175. Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (1992) člen 2, 9.
osnovno in srednje šolstvo - napredovanje v naziv mentor
Pedagoški delavec, ki ne izpolnjuje pogoja ustrezne smeri izobrazbe po 175. členu zakona o usmerjenem izobraževanju za predmet matematika, ki ga poučuje na srednji šoli, ne more napredovati v naziv mentor.
Revizija je v tem primeru vložena zoper sklep. Po določilu prvega odstavka 400. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Pravnomočno pa je postopek končan (v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP), le tedaj, če je s sklepom popolnoma prenehala litispendenca v določenem sporu. Z izpodbijanim sklepom litispendenca ni prenehala, ker se je sodišče določene vrste zgolj izreklo za nepristojno, s tem da bo po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo stvarno pristojnemu okrajnemu sodišču. S takim sklepom tako postopek ni končan in se nadaljuje, čeprav sicer pred drugim sodiščem. Ker torej s pobijanim sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, revizija zoper ta sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP).
zahteva za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem
V 2. odstavku 416. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil opredeljen povsem določen namen zahteve za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem in sicer, da se preko judiciranja Zveznega sodišča zagotovi enotnost na jugoslovanskem trgu v primerih, če bi bila ta enotnost kršena s kakšno drugo odločbo katerega od bivših republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč, izdano na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva t.j. revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti. Namen tega pravnega sredstva je z osamosvojitvijo Slovenije nedvomno odpadel. Zato ni podlage za smiselno uporabo določb ZPP, ki urejajo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem, saj te nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Razen tega tudi ni podlage za prenos pristojnosti bivšega Zveznega sodišča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 2. odstavku 4. člena citiranega ustavnega zakona. O tem je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 11.12.1992 sprejeto načelno pravno mnenje (Por II/92).
carinski postopek - prijava terjatve v stečajnem postopku
Uvedba stečajnega postopka bi lahko imela vpliv na že uvedeni carinski postopek le, če bi take pravne posledice določal materialni zakon (carinski ali stečajni).
obračun carine - posebna dajatev za uvoz kmetijskih proizvodov - rok uveljavitve predpisa
Rok uveljavitve predpisa je objektivni in za vse subjekte enak rok, ki začne teči naslednjega dne po objavi v državnem uradnem listu in ne glede na okoliščino, kdaj so se zainteresirani subjekti dejansko seznanili s predpisom.