določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je tožnik sodnik Okrajnega sodišča v C., predstavlja tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče (z območja drugega višjega sodišča), ki bo o zadevi odločalo.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - pogoji - dobrovernost - priposestvovalna doba - vštevanje časa - postopek za ureditev mej - sodna poravnava
Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Lastninsko pravico lahko pridobi s priposestvovanjem le dobroverni posestnik. M. V., ki naj bi sporno nepremičnino tožnikoma prodala, to ni bila. Zato se tožnikoma čas, ko je imela sporno nepremičnino v nedobroverni posesti M. V., v njuno priposestvovalno dobo ne more všteti (2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi nižji sodišči, pa tudi tožnika sama, ki naj bi tako po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi po lastnih trditvah posest na sporni nepremičnini pridobila šele v letu 1989 (šele takrat je lahko začela teči njuna priposestvovalna doba - 1. odstavek 30. člena ZTLR), zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (ob upoštevanju že navedenih razlogov za to, da v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 30. člena ZTLR zaradi nedobrovernosti M. V. ni mogoče uporabiti), ne izpolnjujeta, saj je doba, v kateri naj bi imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, bistveno krajša od dobe, ki jo določa zakon (28. člen ZTLR).
Materialnopravno pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 302/93, sklenjena dne 18.6.1993 sodna poravnava, s katero je bila urejena meja tudi glede nepremičnine, ki je predmet spora v tej pravdni zadevi. V mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, gre namreč v bistvu za spore o lastninski pravici na zemljišču. V nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št.N 302/93 je sedanji toženec kot predlagatelj nepravdnega postopka izrecno zatrjeval, da je lastnik sedaj sporne nepremičnine št. 2729/16, k.o..., sedanja tožeča stranka, ki je v nepravdnem postopku sodelovala kot nasprotni udeleženec, pa je z njim sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo izrecno navedeno, "da se meja med parc. št. 2729/16 k.o.., ki je last M. V. iz...določi...... ". Poleg dejstva, da je v sklenjeni poravnavi izrecno ugotovljeno, da je toženec lastnik sporne nepremičnine, pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave, ki ima moč pravnomočne sodbe, s strani nepravdnega sodnika izrecno opozorjena na pravne posledice sklenitve poravnave s tako vsebino, poleg tega pa je bila v nepravdnem postopku tudi kvalificirano zastopana, saj je ob sklenitvi poravnave sodeloval tudi njen odvetnik. Revizijskih trditev, da sta tožnika sklenila sodno poravnavo le zato, ker se jima nepravdni postopek "ni zdel pomemben in je zanju predstavljal le nepotrebno zapravljanje časa", zato ni mogoče upoštevati.
dokazi in izvajanje dokazov - odločitev o tem, kateri dokazi se naj izvedejo - načelo kontradiktornosti
O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 220. člena ZPP). V obravnavani zadevi so bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala, razen rekonstrukcije prometne nezgode. Z neizvedbo tega dokaza pa sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to zmotno zatrjuje v reviziji tožeča stranka. Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, namreč ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, ampak pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena ZPP). Tekom dolgotrajnega postopka pa je sodišče to možnost dalo obema strankama, tedaj tudi tožniku, ki tudi v reviziji (seveda ob pravilnem razumevanju načela kontradiktornosti) kaj nasprotnega ne zatrjuje.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem (zapuščinskem) postopku - dovoljenost revizije zoper sklep o začasni odredbi
Izpodbijana začasna odredba zapuščinskega postopka ni pravnomočno končala, zaradi česar v prid dovoljenosti revizije tudi zato ni mogoče uporabiti določbe 400. člena ZPP. Ne glede na to pa revident zmotno misli, da je revizija v navedenem obsegu dopustna zato, ker gre za specialni postopek po zakonu o dedovanju. Po eni strani obvelja, da z začasno odredbo o prepovedi sečnje zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan, po drugi strani pa je postopek v zapuščinskih zadevah vendarle vrsta nepravdnega postopka (1. člen zakona o nepravdnem postopku). Zato revizije v zapuščinskem postopku glede na določbo 34. člena zakona o nepravdnem postopku in ker v zakonu o dedovanju ni posebej predvidena, ni. To velja tudi za dedovanje denacionaliziranega premoženja.
razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - aktivna legitimacija
Iz razlage pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) jasno izhaja, kdo je nosilec pravic in kdo obveznosti iz spornega pogodbenega razmerja in kakšna je njihova vsebina:
- Obveznost izpraznitve hiše lahko izpolni le tisti, ki v njej prebiva. Svojo obveznost izpraznitve hiše je tožeča stranka že izpolnila, saj se je iz nje izselila že leta 1982. Izpolnjene obveznosti pa seveda ne more obrniti v svojo pravico, zahtevati od ostalih zavezancev, da postopajo enako.
- Poleg obveznosti izpraznitve je tožeča stranka sprejela tudi obveznost, da bo po potrebi v (novozgrajeni) hiši, ki je njena last, nudila stanovanje vsem stanovalcem, ki so na dan podpisa pogodbe stanovali v stari hiši. Ta obveznost tožeče stranke je hkrati pravica tožene stranke. Tako navedena obveznost kot tudi navedena pravica sta brez pomena, dokler občina ne zahteva izpolnitve obveznosti oziroma izpraznitve in rušitve stare hiše, zato pred tem tožeča stranka ne more zahtevati preselitve tožene stranke.
- Obveznost rušitve hiše je lahko uperjena le na tistega, ki je lastnik hiše, torej na toženo stranko. Tožeča stranka, ki ni lastnica sporne hiše, zato ni nosilka te pogodbene obveznosti, jasno pa je, da tudi ne pravice zahtevati rušitve tuje hiše. Tak poseg v lastninsko pravico drugega je možen le v primeru, če to terja javna korist (8. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 69. člen Ustave RS). Tožeča stranka pa ne more biti zastopnica javne koristi. - Pravico zahtevati izpraznitev in rušitev sporne hiše ima lahko le občina in sicer v interesu omenjenega varstva prostorskih koristi.
podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev - nezakonita uporaba stanovanja
Po drugem odstavku 76. člena ZSR se je štelo za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda stanovanje, zato je bilo možno zoper njega vložiti izpraznitveno tožbo (4. odstavek 50. člena ZSR). Po 149. členu SZ je takšna uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago, vendar le v primeru, če je podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19. oktobra 1991). Tega pogoja pa tožena stranka, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb, ni izpolnila, zato zaseda sporno garsonjero nezakonito.
Zmotno je tožnikovo stališče, da bi mu upravni organ moral izdati osebno delovno dovoljenje kljub zamudi roka iz 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ker bo sicer ovirana izvršitev sodne odločbe, s katero je bil tožnik vrnjen na delo (4. odstavek 2. člena zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Upravni organ ne more biti vezan na neko sodno odločbo brez zakonskih omejitev, saj morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu (4. odstavek 153. člena ustave Republike Slovenije).
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V obravnavanem primeru se je začel postopek (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1982 (Uradni list SFRJ št. 69/82), ki velja od 7.11.1982 dalje. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 50.000,00 DIN (5,00 SIT). Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjsko-pravnih sporih bila le še zvišana.
Obstoj tožnikovih telesnih brazgotin toženi stranki v reviziji priznavata, vendar s stališčem, da ne dosegajo "stopnje prave skaženosti", obstoj škode iz tega naslova celo zanikata. Duševne bolečine zaradi skaženosti (200. člen ZOR) kot oblika nepremoženjske škode predpostavljajo, da obstoje objektivna dejstva poslabšanega (grdega ali skaženega) zunanjega izgleda ter posledice na duševnem področju oškodovanca, ki zaradi grdega zunanjega izgleda trpi. Oboje je v obravnavanem primeru ugotovljeno. Poslabšani zunanji izgled zaradi brazgotin je trajne narave in bo negativno vplival na psihično razpoloženje tožnika. Ne drži tudi revizijska trditev, da ni na razpolago strokovnega mnenja, da bi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja pri mladoletnem tožniku pustil hujše posledice, ki bi opravičevale visoko odškodnino iz tega naslova.
pogodba o delu - splošne določbe - pojem - odgovornost za napake - poseben primer, ko se pogodba razdre
Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o delu, zato je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe 600. člena in nasl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po določbah tega zakona pa lahko naročnik dela (v obravnavanem primeru tožeča stranka) v primerih, če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, pogodbo razdre in zahteva povračilo škode, pri čemer sploh ni potrebno, da bi poprej zahteval odpravo napake (619. čl. ZOR). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravil toženec, neuporabno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato materialnopravno pravilno odločili, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti škodo (katere višina ni bila sporna), ki jo je ta utrepla zaradi neuporabnega izdelka tožene stranke.
Toženčeva obveznost je jamčevalne narave (odgovornost za napake), zato se toženec v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 85. člena posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77), ki ureja dolžino garancijskega roka in na določbe 49., 61. in 65. člena zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS 34/84 - 10/91 in RS 17/91 - 69/96), v katerih so urejena vprašanja oddaje, izvajanja in nadzora del, tehničnih pregledov itd..
Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, pri tem pa vezana na kriterije, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora zato pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine in dejstva, ki jih navedeno določilo predvideva kot pravno relevantna in ki so po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja navedeno določilo ZOR, je trajanje bolečin, ki pa se ne nanaša le na prestane bolečine. Ugotovljeno dejstvo, da oškodovanec trpi kontinuirane bolečine, torej bolečine, ki so trajale in je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi vnaprej oziroma se celo stopnjevale (tudi stopnja bolečin je kriterij za odmero odškodnine), bo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, ker mu to nalaga pravilna uporaba določila 200. člena ZOR in to v okviru iste oblike škode - telesne bolečine in z določitvijo enega zneska odškodnine. Takšen pristop je sprejela tudi sodna praksa (stališče št. 8 posvetovanja VS SRS o nepremoženjski škodi, Bled, 10. in 11. oktober 1985; sklep št. 3 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in 16. oktober 1986) in sicer z namenom preprečitve t.i. zidanja zahtevkov (z razvrščanjem bolečin po različnih obdobjih opredeliti več odškodninskih postavk, vsako s svojo odškodnino in tako doseči čim višjo skupno denarno odškodnino) in težnje, da se odškodnina praviloma določa v enem znesku.
ZPolS člen 3, 3/4, 13, 19, 19/1.URS člen 14, 14/1, 32, 42.
vpis v register političnih strank
Program politične stranke (1. odstavek 19. člena zakona o političnih strankah, Ur.l. RS, št. 62/94) je akt stranke, iz katerega morajo biti razvidni politični cilji članov stranke in njeno nameravano delovanje. Če je katerikoli del programa stranke v nasprotju z določbami ustave Republike Slovenije, je moč ugotoviti, da stranka namerava delovati protiustavno.
Pogoji za vpis stranke v register političnih strank morajo biti podani kumulativno (13. člen citiranega zakona).
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - preživnina otrok - pravice in dolžnost staršev do otrok - skrb staršev za otroke - spremenjene razmere - zvišanje preživnine
Pri uporabi določb 79., 102. in 103. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih morajo biti potrebe otrok res realno označene, kar pa še ne pomeni, da premoženjske razmere staršev na statistično povprečje minimalnih življenjskih stroškov nimajo nobenega vpliva. Otrok ima namreč pravico do boljšega življenjskega standarda, če mu to boljše premoženjske razmere staršev omogočajo.
lastninjenje javnih podjetij - soglasje o cenitvi vrednosti deležev družbenega kapitala
Tudi odločba, ki, poleg soglasja k ocenitvi vrednosti deležev družbenega kapitala, vsebuje ugotovitev, kateri objekti in naprave postanejo last občine in ugotovitev vrednosti družbenega kapitala, je po vsebini odločba iz 74. člena zakona o gospodarskih javnih službah, zoper katero upravni spor ni mogoč.
V konkretnem primeru je bila posojilna pogodba sklenjena v času, ko je že bila z zakonom o začasnih ukrepih, o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 85/89) določba 16. člena zakona (Ur.l. SFRJ, št. 66/85), ki je prepovedoval valutno klavzulo, tako spremenjeno, da je prepoved valutne klavzule odpadla. Tako je bila valutna klavzula že po tedanjem predpisu veljavno dogovorjena.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nov dokaz
Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo nobene kršitve ZPP, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sodišče druge stopnje je to storilo potem, ko je ugotovilo, da je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje dovolj izčrpno izpeljan in dejansko stanje popolno ugotovljeno. Zato je procesnopravno pravilna ugotovitev, da zaslišanje predlagane priče, ne glede na to, kaj bi izpovedala, ne bi moglo privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev. Kajti sodišče mora razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje le tedaj, če kakšno pravno odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno, ali pa, če bi bilo dejansko stanje lahko zaradi novega dokaza drugače ugotovljeno.
pridobitev - državljan druge republike - vojaška oseba - prekinitev dejanskega življenja v RS
Prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojen s pripadništvom tuji armadi (JLA), ima značaj take odsotnosti njenega pripadnika, ki pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji in zato njegova vrnitev v Slovenijo ni nadaljevanje prejšnjega stanja, ampak pomeni povsem novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odst. 40. člena ZDRS ni imela namena reševati.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS02468
ZZZDR člen 65, 76, 78, 78/1, 79. ZPP (1977) člen 385, 389, 389/2, 392, 400. ZUKZ člen 35, 40, 67.
prenehanje zakonske zveze - razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - dodelitev otroka - preživnina za otroka - preživnina za zakonca - revizija - dovoljenost revizije - pravni interes - revizija zoper sklep - pravo, ki ga je treba uporabiti - pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe - razmerja med starši in otroki po pravu države, katere državljani so - pristojnosti in postopek - pristojnost slovenskega sodišča
V 76. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - preč.b., v nadaljevanju ZZZDR) je določeno, da zoper pravnomočno sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, ni dovoljeno izredno pravno sredstvo. Če sodišče II. stopnje razveljavi odločbo prve stopnje in zadeve ne vrne v ponovno odločanje, je sklep o razveljavitvi odločba, zoper katero revizija ni dovoljena. Po 400. členu ZPP je revizija dovoljena le zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Z razveljavitvenim sklepom sodišča druge stopnje se postopek ni pravnomočno končal. Slovensko sodišče je stvarno pristojno tudi za to odločitev o preživnini za otroka, saj je pristojnost vezana na državljanstvo pravdnih strank (67. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82, v nadaljevanju ZUKZ). Ista navezna okoliščina velja tudi za uporabo materialnega prava, če gre za razvezo zakonske zveze (35. člen ZUKZ).
Odločanje po uradni dolžnosti je vezano na obdobje po razvezi zakonske zveze. Do razvezne sodbe sodišče po uradni dolžnosti ne odloča, razen če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.
Povzemanje izreka tuje sodbe v domačo sodbo ne pomeni priznanja tuje sodne odločbe.
Ukrep tržnega inšpektorja, s katerim je stranki začasno prepovedal prodajo svetil, za katera ni imela potrdila o skladnosti s standardom JUS, je utemeljen, saj po 18. členu zakona o standardizaciji mora stranka, preden da proizvod v promet, pridobiti potrdilo o skladnosti proizvoda s standardom JUS, ne pa le obvestilo o izdaji certifikata.