Zakon o izvršbi in zavarovanju v 259. členu določa, da sodišče dovoli zavarovanje s predhodno odredbo za še nezapadle zneske zakonite preživnine, ki bodo zapadli v enem letu. Res je - na kar opozarja dolžnik, da drugi odstavek 263. člena določa, da predhodna odredba lahko traja le osem dni po nastopu pogojev za izvršbo. Res je tudi, da 265. člen določa, da če so pogoji za izvršbo izpolnjeni preden poteče čas, za katerega je sodišče izdalo predhodno odredbo, sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če upnik ne predlaga izvršbe v petnajstih dneh, odkar so nastopili ti pogoji. Vendar ZIZ v prvem odstavku 106. člena določa, da če naloži sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku plačevanje občasnih dajatev, ki zapadejo v določenih časovnih presledkih v enem letu od dneva vložitve predloga, plačuje dolžnikov dolžnik te dajatve brez ponovne zahteve po njihovi zapadlosti. Upnika sta predlagala izdajo sklepa o izvršbi za zavarovanje zahtevka, da se plačuje preživnina za zneske preživnine, ki bodo zapadli vsakega petega dne v mesecu v obdobju od januarja 2002 do januarja 2003. Sodišče je predlogu ugodilo in s tem v skladu s citiranim prvim odstavkom 106. člena ZIZ dovolilo tudi izvršbo za te zneske po njihovi zapadlosti. Upnika sta tako izvršbo za te zneske neplačane preživnine že predlagala in izvršba je bila dovoljena, dolžnik pa - kot je ugotovilo sodišče prve stopnje - niti ni zatrjeval, da bi preživninsko obveznost za to obdobje že poravnal.
Ob pravnomočno zavrnjenem tožbenem zahtevku tožeče stranke bi moralo sodišče 1. stopnje ustaviti postopek zavarovanja in razveljaviti opravljena dejanja po uradni dolžnosti na podlagi 3. odst. 278. čl. in 3. točke 264 čl. ZIZ in ni bilo vezano na predlog tožene stranke ter ni bilo dolžno ugotavljati spremenjenih okoliščin po 2. odst. 278. čl. ZIZ.
ZOR člen 154, 154/1, 161, 161/3, 192, 154, 154/1, 161, 161/3, 192.
deljena odgovornost - škoda - krivdna odgovornost
Glede na ugotovljeno (in pritožbeno neprerekano) dejstvo, da tožnik ni sam zakrivil škodne nevarnosti, saj nobena od zaslišanih prič ni potrdila navedb tožene stranke, da naj bi tožnik prestavil svečo z mize na polico za svoj hrbet, je po presoji sodišča druge stopnje tožnik zgolj reševal nepričakovano situacijo, deloval je zato, da bi odvrnil drugo škodo. Zato bi moralo prvostopno sodišče tožnikovo ravnanje presojati še po določilu III. odstavka 161. člena ZOR, ki določa, da ima tisti, ki pretrpi škodo pri tem, ko odvrača od drugega škodno nevarnost, pravico zahtevati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil. Katera je ta škoda, je odvisno od dejanskih okoliščin primera, katere bo moralo sodišče prve stopnje ob novem sojenju ponovno presoditi. Vsekakor je smotrnost nastale škode odvisna od presoje o razumnosti oškodovančevega (tožnikovega) ukrepanja tako z gledišča lastnega izpostavljanja nevarnosti kot tudi izgledov o uspešnosti takšnega ravnanja.