Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Razlage SEU (pogoj, ki ni jasen, razumljiv) in Ustavnega sodišča (pogoj, ki je jasen, razumljiv) imata skupno izhodišče, da (ne)preglednost ne izključuje presoje predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev, to pa je možno le, če so merila teh predpostavk različna. Takšno razlogovanje se logično izide samo v primeru, če se sprejme razlaga, da preglednost glavnega predmeta pogodbe ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja.
V skladu s sodbo C-405/21 z dne 13. 10. 2022 in alternativno določenimi merili predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja "znatno neravnotežje" je pogodbeni pogoj o prevalitvi neomejenega valutnega tveganja na potrošnika nepošten tudi, če je izpolnjeno merilo "količinske ekonomske presoje".
Zastaranje dajatvene terjatve prične teči praviloma od ugotovitve ničnosti pogodbenega razmerja.
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.
Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal.
Ravnanje dolžnika pomeni razpolaganje s premoženjem, ki spada v stečajno maso, dolžnik pa brez vednosti in soglasja upravitelja oziroma sodišča ne sme ustvarjati dejanskih ali pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na uporabo, izpraznitev, izročitev, prodajo ali unovčenje tega premoženja.
Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o urbanističnem in dejanskem vidiku pripadajočega zemljišča k stavbi pravilno uporabilo materialno pravo 43. člena ZVEtL-1.
Kot javna zemljišča s prostorskimi akti niso bila opredeljena zemljišča, ki so načrtovana kot javno dobro, pač pa zemljišča, ki imajo značaj skupne uporabe za eno ali več zaključenih stanovanjskih enot. Zelenice niso bile načrtovane kot javno dobro, pač pa kot skupne za rabo ene ali več stanovanjskih enot.
Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.
V skladu z določbo 115. člena ZPP sodišče med drugim preloži narok, če so za to upravičeni razlogi. Pritožbeno sodišče meni, da je bil v obravnavani zadevi tak upravičen razlog za preložitev naroka podan, saj je bilo nasprotnemu udeležencu vabilo na prvi narok za glavno obravnavo v četrtek 20. 11. 2025 vročeno s fikcijo vročitve šele en dan pred samim narokom, pri čemer se je že od ponedeljka 17. 11. 2025 (tj. dva dni pred vročitvijo vabila) nahajal na službeni poti v tujini, ki je trajala do sobote. S tem, ko sodišče prve stopnje naroka ni preložilo, mu je kršilo pravico do izjave in sodelovanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Objava obrazca na spletni strani prodajalca ne zadosti pogoju izročitve obrazca za odstop od pogodbe. Treba je namreč upoštevati, da kot potrošniki nastopajo tudi osebe (starejši, računalniško neizobraženi itd.), ki bodisi elektronskega poslovanja niso vešče bodisi za opremo nimajo denarja, zato je zahteva po fizični izročitvi obrazca za odstop od pogodbe vsekakor razumna in nujna. Sodišče prve stopnje je tako napačno presodilo, da je tožeča stranka prejela vse potrebne informacije po 4. točki prvega odstavka 43.b člena ZVPot. Tožnikov odstop od pogodbe v roku 12 mesecev od sklenitve prodajne pogodbe je zato pravočasen.
Sodišče prve stopnje se je namreč napačno zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo objektivne nevarnosti, medtem ko je obstoj konkretne nevarnosti ugotavljalo zgolj na pavšalni ravni, na kar pravilno smiselno opozarjata tudi pritožbi. Upoštevanje strogih pogojev sodišču narekuje ugotavljanje konkretnih okoliščin in konkretne nevarnosti v predmetni zadevi. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana.
Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.
Odločba o odvzemu predmeta neposredno posega predvsem v pravice osebe, ki ji predmet pripada. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženi ni lastnik odvzetega osebnega vozila, niti zagovornik ne zatrjuje, da bi imel obdolženi na vozilu kakršnokoli drugo pravico, ki bi bila z izrečenim ukrepom prizadeta. V takšnih okoliščinah pa obdolženec nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o odvzemu vozila, saj se z njo ne posega v njegove pravice ali pravne koristi, temveč v pravni položaj tretje osebe kot lastnika vozila.
Okoliščina, da je bila prvostopenjska sodba z dne 25. 2. 2026 s pravnim poukom vročena tako obdolženemu kot njegovemu zagovorniku, sama po sebi nikakor ne pomeni, da je obdolženi (po zagovorniku) upravičen izpodbijati tudi tisti del sodbe, ki ne posega v njegov pravni položaj.
Iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe nadalje izhaja, in tega v pritožbi ne izpodbija, da na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim vtoževanim računom) kljub pozivu sodišča toženka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej priznane. Priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče zmotno izdalo sodbo brez kakršnihkoli dokazil, da s strani tožnice ni priloženih nobenih dokazil in ni nobene pogodbe o poslovnem sodelovanju oziroma naročilnice, kar da dokazuje, da so resnične trditve toženke in ne tožnice.
Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje odločalo o priglašenih stroških obeh pravdnih strank, pri tem pa se ni opredelilo niti do dejstva, da se je postopek, ki je v začetku tekel kot enoten, s sklepom z dne 3. 7. 2018 razdružil v dva postopka, niti do dejstva, da se je sporna vrednost tekom postopka spreminjala, kar vpliva na vrednost posameznih opravil.
Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
V konkretnem primeru je bistvo spora odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas po ZPSPP, ki v 24. in 26. členu določata le dva pogoja za veljavno odpoved - sodna odpoved in najmanj enoletni odpovedni rok. Ker zakon ne zahteva utemeljenega razloga (političnega, ekonomskega ali kakršnega koli drugega razloga), so morebitni motivi župana in potek postopkov javnih razpisov v drugih zadevah pravno nepomembni za odločitev o prenehanju najemnega razmerja v konkretnem primeru.
Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
Procesna sposobnost predstavlja nujen predpogoj za sprejem obtoženčevega priznanja krivde in mora biti zato ugotovljena z gotovostjo; šele na podlagi sposobnosti obtoženca, da razume in obvladuje svoja ravnanja v postopku, je namreč mogoče zaključiti, da je razumel pravno naravo in posledice danega priznanja in da je priznanje podal prostovoljno, jasno in popolno. Pritožbene navedbe zagovornika, podprte z zdravniškim izvidom in mnenjem, vzpostavljajo dvom v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je priznanje krivde ustrezalo zakonskim pogojem, s tem pa tudi v pravilnost prvostopenjskega sklepa o njegovem sprejemu.