Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču.
Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.
Glede na dejstvo, da je bila v predmetni kazenski zadevi odredba po 156. členu ZKP za pridobitev bančnih podatkov izdana dne 7. 9. 2021, sodišče pa je podatke, dostavljene s strani banke, prejelo dne 23. 9. 2021 in je takrat pričel teči 2-letni prekluzivni rok, določen v drugem odstavku 154. člena ZKP, ki se je iztekel dne 23. 9. 2023, je potrebno za konkretni primer uporabiti določbo drugega odstavka 154. člena ZKP veljavno dne 23. 9. 2023, torej novelo ZKP-O. ZKP v drugem odstavku 154. člena namreč določa, da prekluzivni zakonski rok 2 let prične teči od konca izvajanja zadnjega od prikritih preiskovalnih ukrepov, kar v primeru pridobivanja bančnih podatkov po 156. členu ZKP pomeni datum, ko sodišče prejme odgovor banke v zvezi z izdano odredbo.
Ravno zaradi ustavne zahteve po jasnosti, določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti področnih zakonskih določil v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, je za časovno veljavnost oziroma uporabo procesnega zakona, torej določbo drugega odstavka 154. člena ZKP, bistven trenutek, ko se je iztekel predmetni 2-letni rok in ne trenutek, ko je sodišče odločalo o predlagani izločitvi dokazov.
Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.
Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.
Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk.
Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.
Zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti - do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti.
Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov.
V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka.
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja.
Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitvenega namena, saj je iz ugotovljenih okoliščin razvidno, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja.
Uporaba stališč novejše sodne prakse ne pomeni zaobida prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč gre za napolnjevanje pravnega standarda pojasnilne dolžnosti z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak (6. člen OZ).
Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oziroma je opravljena pomanjkljivo), postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki predstavlja predpostavko po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 83. člena DZ pravilno ugotovilo, da lahko upnik - tožnik - ugotovitveno tožbo uspešno naperi zoper svojega dolžnika in njegovega zakonca - toženca - le, če že razpolaga s pravnomočno sodbo. Nesporno je, da tožnik ob zaključku glavne obravnave s pravnomočno sodbo ni razpolagal, zato sodišče zahtevku tožnika ni moglo ugoditi. Sodišče ni dolžno čakati ali celo aktivno ravnati v smeri, da tožnik pridobi vse potrebno, da bo o njegovemu zahtevku glede skupnega premoženja in deležev lahko odločilo, ampak zadevo reši glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Pri tem je bilo spoštovano tudi načelo ekonomičnosti postopka.
O oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks lahko odloča strokovni sodelavec (12. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 270. člena ZPP). Zoper odločitev, ki jo izda strokovni sodelavec, je dovoljeno pravno sredstvo, vendar o njem odloči sodnik istega sodišča (četrti in peti odstavek 53.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS). Gre za specialnejšo določbo v razmerju do drugega odstavka 3. člena ZDSS-1, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe delovnega in socialnega sodišča odloča višje delovno in socialno sodišče. Zoper sklep, ki ga izda strokovni sodelavec sodišča prve stopnje, ima torej stranka možnost pritožbe, o kateri odloča sodnik istega sodišča, zoper odločbo slednjega pa ima nato stranka možnost pritožbe, o kateri odloča pritožbeno sodišče.
Ker v konkretnem primeru o pritožbi zoper izpodbijani sklep odloča sodnik sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče izreklo za nepristojno in pritožbo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje.
Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu.
Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.
Ker je nad dolžnikom ponovno uveden postopek preventivnega prestrukturiranja, so ponovno podani pogoji za prekinitev izvršilnega postopka.
Tožniku je bilo od zahtevanih 5.011,13 EUR prisojenih 3.707,89 EUR, kar pomeni, da ni uspel s 26 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilnem izračunu uspeha obeh strank moralo tožniku naložiti, da toženki povrne 26 % njenih stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 74 % stroškov postopka na prvi stopnji.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti.
Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur.
Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obdobja, v katerem so se dogajale, je tožniku zaradi psihofizičnega izčrpavanja postopoma nastala nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (zlasti pravice do osebnega in družinskega življenja).
Prvi odstavek 85. člena ZDR-1 v zvezi z opozorilom razen njegove pisne oblike ne določa drugih formalnosti za njegovo veljavnost. Ni bistveno, kako je pisno opozorilo sestavljeno oziroma kje v njem so navedene očitane kršitve. V ZDR-1 ni podlage za to, da bi se različno obravnavali očitki, navedeni v "izreku" pisnega opozorila, in očitki, navedeni v njegovi "obrazložitvi".
Če pisno opozorilo vsebuje več očitkov, je pogoj za njegovo utemeljenost (in s tem pogoj za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga), da je vsaj en očitek utemeljen. Šele, če po vsebinski obravnavi posameznih očitkov iz opozorila sodišče ugotovi, da noben izmed njih ni utemeljen, je mogoče pisno opozorilo šteti za neutemeljeno in posledično redno odpoved iz krivdnega razloga za nezakonito zaradi neizpolnjenosti tega pogoja.
Ustavna pravica do sodnega varstva ni neomejena. Kot vsako pravico jo je treba izvrševati skladno z njenim namenom, ki je pri institutu ugotovitvene tožbe v tem, da se zagotovi sodno varstvo tožnikom, ki imajo pravni interes za pozitivno odločitev sodišča, dajatvenega oziroma oblikovalnega zahtevka pa ne morejo učinkovito postaviti.
Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena ZPP). Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena, mora se pravočasno uveljaviti (do konca obravnave), stranka pa mora nastanek stroškov tudi dokazati, med drugim tudi njihovo višino.
V tarifni številki 21/4 OT je določena nagrada v višini 50% iz tarifne številke 19, pri čemer tožena stranka utemeljeno navaja, da je to nagrado treba po določbi 5. člena OT zvišati za 50%, saj je odvetnik delo opravil v soboto 13. 5. 2023, ko je bil dela prost dan.
V konkretnem primeru je bil pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v korist upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) za znesek 9.305,25 EUR dne 22. 4. 2025 prisilno izvršen, nato pa je bil ta sklep o izvršbi s sklepom o ugovoru pravnomočno razveljavljen (po tem, ko je sodišče prve stopnje pravnomočno razveljavilo njegovo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti).
Materialnopravno zmotno je stališče upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), da pravna podlaga za prejeto poplačilo ni odpadla, dokler ni pravnomočno odločeno o obstoju njegove terjatve v pravdnem postopku. Za odločitev o predlogu za nasprotno izvršbo namreč ni odločilno, da pravdni postopek, v katerem se na podlagi pravnomočnega sklepa o ugovoru odloča o upnikovi terjatvi, še ni pravnomočno zaključen, saj to v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je podlaga za prisilno poplačilo upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), ki jo je le-ta sprva imel v pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s pravnomočnostjo sklepa o ugovoru odpadla. Zaenkrat torej upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršilnim naslovom in posledično tudi ne s sklepom o izvršbi za zatrjevano terjatev do dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) še ne razpolaga (več). Brez obojega pa prisilna izvršba ni mogoča, oziroma ni več pravnega temelja, da bi upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršbo prejeti znesek obdržal, čeprav pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za prisilno poplačilo, ni več.
Povsem nepomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do razveljavitve sklepa o izvršbi. Ni torej bistveno, ali je razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine botroval procesnopravni ali materialnopravni razlog, oziroma kaj je tisto, zaradi česar se je dolžnikov ugovor štel kot obrazložen v smislu 61. člena ZIZ (kar je tudi edino, kar izvršilno sodišče lahko presoja). Odločilno je, da je dolžnik z vložitvijo pravočasno vloženega obrazloženega ugovora uspel doseči sprejem odločitve po drugem odstavku 62. člena ZIZ, to je odločitve, da se sklep o izvršbi razveljavi, ter da bo o utemeljenosti upnikovega zahtevka odločalo (šele) sodišče v pravdnem postopku.
Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.