mednarodna zaščita - omejitev gibanja - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - zavrženje tožbe
Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo, ki po obvestilu tožnikove pooblaščenke, da je tožnik pobegnil, ni bila opravljena. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik, po samovoljni zapustitvi azilnega doma, pravnega interesa ne izkazuje. Njegov pravni položaj se namreč, tudi ob zanj ugodni odločitvi sodišča, ne bi mogel spremeniti.
Po stališču Ustavnega sodišča so čezmejni delovni migranti glede na načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije in upoštevajoč metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčevanja v enakem položaju kot drugi zavezanci za plačilo dohodnine. Glede posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante pa je menilo, da zakonodajalec za takšno ureditev, s katero se je čezmejnim delovnim migrantom zagotovilo še dodatne davčne ugodnosti, ni obstajal razumen razlog za privilegiran davčni položaj čezmejnih delovnih migrantov. Iz navedene odločbe tako v bistvu izhaja, da so bili drugi davčni zavezanci rezidenti Slovenije v neenakem (slabšem) položaju kot zavezanci, na katere se je nanašal takrat veljaven peti odstavek 113. člena ZDoh-2. Navedena določba je bila z novelo ZDoh-2M, ki velja od 1. 1. 2014, črtana, kar pomeni, da je trditev tožnika o slabšem (neenakem) položaju čezmejnih delovnih migrantov v primerjavi z drugimi rezidenti Slovenije neutemeljena.
ZZZDR člen 120. ZUP člen 290, 290/3. URS člen 18, 54. ZSV člen 86, 88. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
rejništvo - odvzem otroka staršem - korist mladoletnega otroka - zastopanje otroka - kolizijski skrbnik - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja
Ker gre za absolutno pravico mladoletnega otroka do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, je dokazni standard za ugotovitev oziroma prognostično oceno, ali bi do škodnega dogodka v prihodnosti lahko prišlo ali ne, precej pod pragom 50% verjetnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je izpeljalo interpretacijo v zvezi z nečloveškim ali ponižujočim kaznovanjem ali ravnanjem, ko gre za nasilje v družini nad otroci, da mora takšno ravnanje doseči minimalno raven resnosti, da se lahko obravnava v okviru člena 3. EKČP, sicer gre lahko zgolj za varstvo pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Ocena omenjene minimalne ravni pa je relativna in je odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera, pri tem pa se upošteva narava in kontekst spornega ravnanja, njegovo trajanje, fizični in psihični učinki tega ravnanja na otroka, lahko pa tudi starost, spol, zdravstveno stanje otroka.
V konkretnem primeru je relevanten tisti del citirane določbe 1. odstavka 120. člena ZZZDR, ki govori o „drugih pomembnih razlogih v otrokovo korist“; ta razlog je v skladu s stališčem, ki se je v tej zvezi doslej izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot na primer izhaja iz sodbe št. I U 1421/2017 z dne 27. 9. 2017, namreč ogroženost otrokove pravice iz 18. člena Ustave oziroma 3. člena EKČP.
ZUJIK člen 100, 120. URS člen 23, 25. ZUP člen 210.
javni razpis - oddaja v najem - izdaja odločbe - pravica do pravnega varstva - slikarski atelje
V tej zadevi se sodišče ni moglo spuščati v presojo zakonitosti vsebinske odločitve o nedodelitvi ateljeja tožniku, kajti izpodbijani akt je nezakonit že iz drugih procesnih razlogov in ima takšno pomanjkljivost, da se ga ne da preizkusiti v smislu 1. odstavka 37. člena ZUS-1.
Vsi izvajalci javnega interesa na področju kulture morajo imeti enake možnosti konkuriranja in to mora veljati tako za dejavnost financiranja javnih kulturnih programov in projektov kulturnih oziroma umetniških ustvarjalcev, kot tudi za oddajanje v najem javne kulturne infrastrukture kulturnim oziroma umetniškim ustvarjalcem. Ena takšnih temeljnih procesnih garancij za enako obravnavanje umetnikov, ki konkurirajo za razne oblike pomoči iz javnih sredstev, pa je določba 1. odstavka 120. člena ZUJIK, ki določa, da na podlagi predloga strokovne komisije minister oziroma župan občine izda o vsaki ustrezni vlogi prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa.
V ZDavP-2 je zakonodajalec umestil določbo o samoprijavi med splošne določbe zakona, kar kaže na to, da je ta institut želel vsebinsko okrepiti. Njegov namen je, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona pa ne izhaja, da bi imel zakonodajalec namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo, podvreči drugačnim pravilom ugotavljanja njegove davčne osnove - nasprotno, želel je zagotoviti njegovo realno obdavčenje, torej obdavčenje skladno s splošnimi pravili o odmeri davka. Pri tem pa je predpisal še pribitek v obliki obresti za čas od poteka roka za vložitev davčne napovedi do vložitve davčne napovedi na podlagi samoprijave.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - stroški prehrane in prevoza - olajšava za vzdrževane družinske člane - rok za uveljavljanje olajšave
Tožnik vse do izdaje odmerne odločbe ni uveljavljal stroškov v zvezi z delom v tujini in posebne davčne olajšave za delavce migrante, temveč je to storil šele v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine, kar je glede na določbe ZDavP-2 prepozno. Davčni organ namreč mora že pri izdaji odmerne odločbe razpolagati z vsemi podatki, relevantnimi za odmero dohodnine, tako da uveljavljanje davčne olajšave in stroškov v zvezi z delom v konkretnem primeru v bistvu predstavlja novo dejstvo, ki pa ga v pritožbi ni več mogoče uveljavljati.
Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je izjemo, ki jo ZDavP-2 pozna glede uveljavljanja posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, mogoče uveljavljati tudi v pritožbi zoper odmerno odločbo. Ker je zakonodajalec to možnost dopustil le v zvezi z navedeno olajšavo, očitno ni bil namen zakona, da se ta možnost prizna tudi glede drugih olajšav.
ZUP člen 43, 44, 142. ZPPreb člen 8. URS člen 22, 32, 67.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - stranski udeleženec - napačna uporaba materialnega prava
Predpise je treba razlagati na notranje konsistenten in usklajen način.
Pri ex offo odločanju o tem, kje posameznik prebiva, gre za odločanje o ustavni človekovi pravici do izbire prebivališča, pri tem pa lahko vpis posameznika na določenem naslovu pomeni poseg v lastninsko pravico druge osebe. Človekove pravice in temeljne svoboščine so že na podlagi URS bolj varovane kot druge pravice, ki izhajajo iz URS, vendar je hkrati v 22. členu URS določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopkih in ta temeljna pravica iz 22. člena URS je lahko omejena samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zato lastniku nepremičnine ni mogoče vnaprej odrekati možnosti, da izkaže in zavaruje svoj pravni interes v glavnem postopku. Ta okoliščina po presoji sodišča nedvomno pomeni, da ima tožeča stranka pravni interes za vstop v glavni postopek. Navedeno v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pomeni, da oseba, ki je lastnik nepremičnine, na naslovu katere želi organ po uradni dolžnosti prijaviti naslov dejanskega stalnega prebivališča osebe, za katero je uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, ščiti svoje pravne koristi, ki so v tem, da se njegova lastninska pravica ne omeji na način in pod pogoji, ki jih zakon ne določa. Posledično lastniku nepremičnine ni mogoče odrekati možnosti, da svoj pravni interes izkaže in zavaruje že v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča posameznika in mu je zato treba priznati položaj stranskega udeleženca ter mu tako omogočiti dejansko sodelovanje v glavnem postopku.
V konkretnem primeru je tožena stranka tožečo stranko res pozvala k opredelitvi glede ugotovitev ugotovljenih v glavnem postopku, vendar jo je obenem tudi obvestila, da bo po preteku 15 dnevnega roka izdana odločba o določitvi stalnega prebivališča na spornem naslovu, kar kaže na to, da tožeči stranki v glavnem postopku ni bilo dejansko omogočeno sodelovanje v smislu možnosti varovanja njenih pravic, pač pa je tožeča stranka imela le navidezno možnost sodelovanja v postopku.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Okoliščina, da so tožniki brez pojasnitve zapustili izpostavo azilnega doma in se vanj niso vrnili, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožniki oziroma svetovalka za begunce pa tudi niso izkazali, da je njihovo izginotje posledica okoliščin, na katere niso imeli zadostnega vpliva.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - stroški prehrane in prevoza - rok za uveljavljanje povračila stroškov
Tožnik vse do izdaje odmerne odločbe ni uveljavljal stroškov v zvezi z delom v tujini in posebne davčne olajšave za delavce migrante, temveč je to storil šele v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine, kar pa je upoštevaje določbe ZDavP-2 prepozno.
DZ člen 14, 142. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 36, 40. URS člen 157.
upravni spor - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - otroci - stiki starih staršev z vnukom - skrb za varstvo in vzgojo
Sodišče je glede na postavljeni tožbeni zahtevek moralo najprej ugotoviti, ali je v obravnavani sporni zadevi sploh dopusten upravni spor, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-1. Tožnici je skladno z določili 142. člena Družinskega zakonika na voljo sodno varstvo v okviru sodnega postopka pred pristojnim rednim sodiščem, v katerem odloča pristojno okrožno sodišče (1. odstavek 14. člena DZ). Sodišče je zato moralo tožbo tožnice zavreči, ker izpodbijani akt oziroma dejanje ni akt oziroma dejanje, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanje predvideno drugo učinkovito sodno varstvo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Presoja, ali je izpolnjen vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, ne more biti abstraktna, ampak jo mora organ za brezplačno pravno pomoč opreti na konkretno ugotovljene okoliščine oziroma dejstva zadeve, za katero se brezplačna pravna pomoč uveljavlja. Šele na podlagi presoje konkretnih okoliščin oziroma dejstev primera lahko organ za brezplačno pravno pomoč ustrezno oceni prosilčeve možnosti za uspeh v zadevi ter sprejme konkretno obrazložen zaključek o tem, ali gre za zadevo, v kateri prosilec potrebuje oziroma v kateri je upravičen do brezplačne pravne pomoči.
denacionalizacija - vrnitev podržavljenega premoženja - ovire za vračilo v naravi - odškodnina za podržavljeno premoženje - izrek odločbe - določnost izreka
Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ni predpis za določanje funkcionalnega zemljišča. Uporablja se pri vrednotenju za potrebe določitve odškodnine za denacionalizirano premoženje, kjer funkcionalno zemljišče ni določeno, ne pa pri presoji, ali obstoji ovira za vrnitev v naravi (ovira za vrnitev v naravi obstoji tudi na funkcionalnem zemljšču, ki je po svojem pravnem satusu zazidano stavbno zemljišče).
ZDavP-2 člen 5, 5/2, 74, 135. ZDoh-2 člen 90, 132.
davčni inšpekcijski nadzor - davek od dohodka iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - izplačilo dividend - prodajna pogodba - povezane osebe - navidezni posel - izogibanje plačilu davka
V zvezi s ciljem oziroma glavnim namenom sklenjenega posla - prodaje poslovnega deleža se v odločbi druge stopnje po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji za njegovo sklenitev, osnovni cilj, ki ga ima po določbah OZ prodajna pogodba, to je izguba upravičenj iz naslova imetništva poslovnega deleža v zameno za denarno odmeno, v konkretnem primeru ni bil dosežen. Davčni organ opiše obvladujoč položaj, ki ga je imel oziroma ga še ima B.B. v obeh družbah ter ga poveže z vsebino Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, ki kljub odloženemu plačilu 10 let vsebuje klavzulo o takojšnjem vpisu spremembe lastnika v sodni register, kar (tudi) sodišče, kljub drugačnim tožbenim trditvam, prepriča o tem, da ne gre pogodbo, ki bi bila običajna med povezanimi osebami. Dejstvo je tudi, da B.B. odsvojitve poslovnega deleža ni prijavil davčnim organom ob sklenitvi pogodbe, temveč da je to storil šele s samoprijavo sedem let po sklenitvi, kar je relevantna okoliščina sama po sebi in so zato tožbeni ugovori v tej zvezi nebistveni za njeno presojo.
Po 135. členu ZDavP-2 se davčni inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Tako je bilo po nespornih podatkih spisov storjeno tudi v konkretnem primeru, iz sklepa o začetku postopka pa je v skladu s četrtim odstavkom istega člena razvidno obdobje, na katero se davčni inšpekcijski nadzor nanaša, vrsta davkov oziroma predmet nadzora, vključno z opozorilom o pravici zavezanca (tožeče stranke), da sodeluje v postopku. Tožeča stranka je bila torej seznanjena z namenom nadzora, kot izhaja iz spisov in izpodbijane odločbe pa je imela v postopku tudi možnost, da se izjavi. Najprej na sestanku z davčnim organom, nakar ji je bila vročena pisna seznanitev, po opravljeni pisni seznanitvi pa zapisnik, na katerega je (v podaljšanem roku) dala pripombe in o katerih se je davčni organ izjavil v izpodbijani odločbi.
ZDoh-2 člen 15, 18, 18-6. ZDavP-2 člen 89. ZUP člen 9.
dohodnina - nova dejstva in dokazi - obnova postopka - možnost izjave v postopku - načelo zaslišanja strank - komisijska prodaja - drugi dohodek
Listinskih dokazov o prejemu denarja s strani tožnika, kot se navaja v tožbi, res ni, zato pa ni res, da je edini dokaz o tem izjava B.B. kot stranke v postopku inšpekcijskega nadzora. Povsem enako namreč sledi tudi iz izjave, ki jo je v istem postopku dal tožnik. V izjavi je namreč izrecno navedel, da je bil on sam tisti, ki je prejemal od B.B. denar, ki ga je za rezervne dele B.B. nakazala družba A. d.o.o. kot kupec blaga in s tem v celoti potrdil B.B. izjavo, ki jo je dal le-ta v zvezi z izročitvijo oziroma predajo denarja. Poleg tega, da se izjavi ujemata, pa je potek dejanj, ki je opisan v B.B. in prvotni tožnikovi izjavi, tudi logičen in se povsem ujema s sicer nespornim dejstvom, da je bil tožnik tisti, ki je iskal prodajalce rezervnih delov po Jugoslaviji in da je bil tožnik tisti, ki je nabavljene dele prejel in jih skladiščil. Zato je logično, da mu je bil izročen tudi denar, oziroma ni logično, da bi denar ostajal pri B.B., oziroma da bi B.B. plačeval že omenjeno specifično blago osebam, s katerimi ni imel nobenega stika. Glede na vrsto posla oziroma način njegove izvedbe, ki je moral ostati prikrit, pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi se o predaji denarja sestavljale listine in da bi na ta način obstajala listinska dokazila.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - revizija
Iz sodb sodišč ne izhaja nobena kršitev, zaradi katere bi bila po določbah ZPP dovoljena revizija, tožnik pa je tudi v tožbi ne navede. Zato se je organ pri odločitvi utemeljeno oprl na 24. člen ZBPP, po katerem se kot pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo tudi verjetni izgledi za uspeh, saj ni razumno začeti postopka in se ga udeleževati, če niti ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bila revizija lahko upravičena.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - pritožba - sodni izvedenec - tožbena novota
Tožnica ni izkazala verjetnosti za morebiten uspeh v postopku s pritožbo vloženo iz razloga, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Nesporno namreč je, da je sodišče tožnico pozvalo na založitev predujma za sodnega izvedenca, ki ni bil plačan. Nesporno pa je tudi, da je tožnica predlagala opustitev izvedbe dokaza z izvedencem, pri tem pa je predlagala, naj sodišče odloči na podlagi izvedenega dokaznega postopka z vpogledom v listine v spisu in njenim zaslišanjem, kar je Okrožno sodišče tudi upoštevalo.
ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (2008) člen 121, 121/1. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo člen 48.
neposredna plačila v kmetijstvu - zahteva za izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo sredstev - veljavnost gradbenega dovoljenja - prenehanje veljavnosti gradbenega dovoljenja
Res je uporabno dovoljenje, ki ga je predložila tožnica, pristojni organ pustil v veljavi, vendar to dejstvo ne sanira neizpolnjevanja pogoja, določenega v točki 4.1.8. Javnega razpisa, saj je bilo uporabno dovoljenje izdano na podlagi v času odločanja pristojnega organa veljavne odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, ki pa je bila v času odločanja toženke razveljavljena. Ustrezen je torej sklep toženke, da tožničina gradnja nima veljavnega gradbenega dovoljenja, ki bi zajemalo stanje naložbe ob vložitvi zahteve za izplačilo, zato je zahtevek za izplačilo zaradi neizpolnjevanja pogojev Javnega razpisa lahko zavrnila v celoti.
davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element
Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemnik računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Obravnavano zadevo je zato treba presojati s tega vidika. Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element, kot razlog zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV je oblika pravnega standarda, kar pomeni, da se na tej podlagi prejemniku računa lahko pripiše odgovornost za zlorabo sistema DDV že v primeru, če ta objektivno gledano ravna neskrbno glede morebitne zlorabe sistema DDV torej neodvisno od njegovega resničnega vedenja o zlorabi sistema DDV. Kot velja za vse pravne standarde, se natančna vsebina tega standarda določi glede na konkretne okoliščine primera.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - višina nagrade
Sodišče pritrjuje tožniku, da iz odločbe, št. Bpp 522/2015 z dne 10. 4. 2015, izrecno ne izhaja, da mu je bila BPP dodeljena za navedeni pravdni postopek, kar pa še ne pomeni, da se le-ta na ta postopek ne nanaša. Kot je tožniku pojasnil že organ za BPP v svoji odločbi in kar nedvomno potrjujejo podatki spisa, je bila tožniku z odločbo z dne 10. 4. 2015 dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. v pravdnem postopku in v postopku mediacije zaradi povrnitve škode ali znižanja najemnine, torej za postopek, ki ob izdaji odločbe za BPP pred sodiščem še ni bil uveden, zato tudi označbe v vpisniku še ni bilo.
nejasna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje vloge - meje preizkusa odločbe
Organ (s sklicevanjem na prvi odstavek 67. člena ZUP) pravilno opredelil vlogi kot nerazumljivi (nejasni), saj iz njih, po preučitvi njihove vsebine, ni jasno, kaj je prvotožnica z njimi zahtevala - zoper katere akte je pritožbo vlagala oziroma katero izredno pravno sredstvo.
Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Tako je ravnalo tudi v obravnavanem primeru in preizkusilo izpodbijani sklep glede na tožbene ugovore. Vendar tudi na podlagi tožbenih razlogov ne more zaključiti drugače, kot da je imel organ na podlagi vlog z dne 1. 7. 2016 in 5. 7. 2016, ter z dopolnitvijo z dne 17. 8. 2016, podlago, da je vlogo zavrgel, ker je bila nejasna.