Davčna izvršba z rubežem dolžnikove terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če obstaja pravnomočen izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Pri tem je davčni organ na pravnomočno odločitev sodišča vezan, kolikor je z njo odločeno o vprašanju, ki je kot predhodno opredeljeno v prvem odstavku 147. člena ZUP in na stališče Vrhovnega sodišča, da spora med davčnim dolžnikom in tretjo osebo o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam.