Zadolžnica je potrdilo, da se je stranka zavezala za določeno denarno izpolnitev. Je torej pisna izjava dolžnika, da je upniku zavezan za določeno izpolnitev. Bistveno pri poroštvu je, da se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil.
Ker je dokazano, da obtoženi kot lečeči zdravnik, odgovoren za zdravljenje pokojne oškodovanke, praktično ni storil ničesar, da bi se ugotovil vzrok za močno zvišano temperaturo, katero je napačno zdravil, je med opustitvami iz obtožbe in smrtjo pokojne oškodovanke izkazana neposredna vzročna zveza. Prepozno ugotovljeni vzrok - sepsa je kljub poskusu zdravljenja povzročil njeno smrt.
Za terjatve iz nezgodnega zavarovanja velja 3-letni zastaralni rok iz I. odst. 380. čl. ZOR, ali pa 5-letni po II. odst. 380. čl. ZOR. Dokazno breme je v primeru II. odst. na strani tožeče stranke. Terjatev pa nastane šele takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko postavi višina zahtevka. Pri tem pa mora ravnati z vso skrbnostjo.
Po določilu čl. 186 ZOR prično teči zamudne obresti od trenutka, ko postane odškodninska obveznost čista. Ta trenutek je lahko različen od dneva nastanka škode.
odškodnina - dokazni postopek - denarna odškodnina - izvajanje dokazov
Tožeča stranka je za svoje trditve predlagala zaslišanje priče A. B., ker pa ta priča na obravnavo ni prišla, je na glavni obravnavi 7. 3. 2001 ta dokazni predlog umaknila. Po tem umiku je toženec predlagal, da se ta priča zasliši in obenem povedal, da ta priča ve povedati le o ozadju dogodka, medtem ko dogodka ni videla. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi štelo, da te priče ni potrebno zaslišati, toženec pa takrat, ko je sodišče dokazni postopek zaključilo ni izrecno zahteval, da se zasliši tudi ta priča. Sodišče je pravilno ocenilo, da priče, ki ni bila očividec dogodka, ni bilo potrebno zaslišati, saj njena izpovedba ne bi pripomogla k razjasnitvi te zadeve. Glede predlaganih prič A. Ž. in B. G. pa je toženec sicer v odgovoru na tožbo predlagal njuno zaslišanje, vendar ni navedel, katera dejstva naj bi te priče potrdile. Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in za ta dejstva predlagati dokaze. Po 236. čl. ZPP pa mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oz. zaposlitev. Vselej kadar stranka uveljavlja kakšen zahtevek mora navesti dejstva in predlagati dokaze za ta dejstva. To je s sistem vezanosti dokazov s trditvami, ki je vsebovan v 236. čl. ZPP. Tožnik pa pri predlaganju teh prič ni navedel, o čem vedo povedati, zato jih sodišče ni bilo dolžno zaslišati.
ZOR člen 66, 70, 73, 66, 70, 73. ZGD člen 409, 409/1, 416, 416/3, 450, 409, 409/1, 416, 416/3, 450.
navidezna pogodba - obličnost pogodbe
Trditve tožene stranke, da sta podpisnici v prehodnem obdobju s spornimi posojilnimi pogodbami opravičili nakazilo spornih sredstev, je mogoče razlagati zgolj v tej smeri, da sta pogodbeni stranki s tem ustvarili pogodbeno podlago za že izvršena nakazila, pri čemer pa sta se pogodbeno zavezali, da bosta po izteku dogovorjenega roka (21.10.1996) spremenili pogodbeni temelj potem, ko bo družba N. I. A., d.o.o., z ostalimi družbeniki na predpisan način sklenila ustrezno pogodbo o dokapitalizaciji tožene stranke. Takšne trditve tožene stranke torej ne privedejo do zaključka o navideznosti sklenjenih posojilnih pogodb.
V primeru, da pogodbo, iz katere izvira cedirana terjatev, spremlja tudi dogovor procesnega prava, velja ta, tudi za novega upnika - prevzemnika (cesionarja), ki mu je terjatev cedirana.
Če je nepremičnina v skupni lastnini, se lahko obremeni le nepremičnina kot celota, kar izhaja že iz splošnih pravil o skupni lastnini, ko idealni delež posameznega skupnega lastnika ni vnaprej določen in zato s stvarjo lahko razpolagajo le vsi skupni lastniki skupaj.
Začasna odredba je v sporih varstva in vzgoje ter preživljanja otrok lahko le nujen ukrep, ki ga je potrebno uporabiti takrat, ko se pokaže, da varstvo koristi otrok terja nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, če se ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da bi prišlo do nasilja, da torej zaradi ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se vprašanje varstva in vzgoje, pa tudi njegovega preživljanja, začasno uredi še pred meritorno odločitvijo v sporu.
Določba 178. čl. ZOR, ki ureja odgovornost pri nesreči premikajočih se motornih vozil pomeni, da se, kadar sta udeleženi dve vozili, mora ugotavljati krivdo enega ali drugega.
Krivda se ugotavlja tako, da se ugotavlja, kako sta udeleženca ravnala pred nezgodo in ali in katere cestnoprometne predpise sta kršila.
Krivda je podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (158. čl. ZOR). Za malomarno ravnanje je značilno, da povzročitelj posledice svojega protipravnega ravnanja v resnici noče. Če se je zavedal možnosti nastanka škode, a je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala, je podana zavestna malomarnost, nezavestna malomarnost pa je podana, če se povzročitelj škode možnosti nastanka škode ni zavedal, ali bi se je bil moral in mogel zavedati po okoliščinah. Zavestna sestavina zavestne malomarnosti se nanaša na nedopustnost ravnanja in možnost povzročitve škode. Če se je povzročitelj škode zavedal možnosti, da lahko zaradi njegovega dejanja nastane škoda, a je lahkomiselno mislil, da do škode ne bo prišlo ali da jo bo odvrnil, je na mestu očitek, da je opustil skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka. V odškodninskem pravu je povzročiteljevo lahkomiselnost ali precenjevanje lastnih sposobnosti glede možnosti preprečitve nastanka škode izenačega s skrajno nepazljivostjo, nemarnostjo. Merilo pri navadni, običajni malomarnosti pa je posebej skrben, pazljiv človek in temu merilu ustreza presoja, ali bi se tak človek moral in mogel zavedati možnosti nastanka škode zaradi svojega dejanja ali opustitve. V tem okviru je sodišče dolžno presojati ravnanje tožene stranke in, kot je navedlo že Vrhovno sodišče, upoštevati merilo posebno skrbnosti, kot to določa 18. čl. ZOR.