ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 50a.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
V obravnavani zadevi je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. To je nova organizacija tožene stranke, ki je imela za posledico ukinitev delovnega mesta vodja II, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in vzpostavitev novega delovnega mesta vodja pravno - kadrovske službe - vodja II, za katerega tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja.
Obligacijski zakonik v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo se odgovarja v primeru, če so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer nedopustno ravnanje, nastala škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja, kar bo moralo sodišče jasno obrazložiti po posameznih postavkah. V tem delu je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sporazumno prenehanje delovnega razmerja
Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično o upravičenosti tožnice do plačila odpravnine. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnica je nato v času trajanja odpovednega roka s pisnim predlogom prosila toženo stranko za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Tožena stranka je predlogu tožnice ugodila tako, da je spornega dne izdala pisno potrdilo o prejemu prekinitve delovnega razmerja, v katerem je zgolj navedeno, da tožena stranka potrjuje prejem tožničine prekinitve delovnega razmerja. Tožničina prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja ne predstavlja predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, temveč predlog za skrajšanje odpovednega roka.
URS člen 22, 29.. ZKP-UPB8 člen 15, 18, 18/2, 442, 442/1.
sposobnost sodelovanja na obravnavi - sojenje obdolžencu v nenavzočnosti - hospitalizacija - zloraba procesnih pravic - pravice obrambe - dokazni predlog
Sodelovanje v kazenskem postopku je pri obdolženki lahko povzročilo večjo ali manjšo stopnjo tesnobe in posledično željo po izognitvi temu postopku, vendar pa navedena stanja in občutenja ne pomenijo, da je oseba po intelektualni in voljni plati nesposobna za sodelovanje v kazenskem postopku. Slednje je namreč vedno povezano z obstojem določenih duševnih motenj ali bolezni, ki pa pri obdolženki gotovo niso bile podane.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je naroka opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Slednja, četudi nameščena v PBI, je imela vse možnosti in je bila sposobna udeležiti se glavne obravnave, vendar se je zavestno odločila drugače oziroma je z namenom izogibanja postopku celo sama dosegla, da je bila v kratkem času pred razpisanimi naroki sprejeta v bolnišnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj pravilno zaključevalo, da je bila obdolženka ves čas sposobna sodelovati v postopku, predvsem pa, da so bila vsa njena ravnanja v obliki zavestnega poudarjanja določene duševne simptomatike in suicidalnosti motivirana z željo po prelaganju narokov in zavlačevanju kazenskega postopka. Zadržanji obdolženke v PBI po sklepu nepravdnega sodišča sta bili tako zgolj navidezno prisilni, saj ju je obdolženka sama želela in dosegla z namenom izogibanja teku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je tudi zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v obdolženkini nenavzočnosti. Glede na ugotovljena ravnanja obdolženke slednji prihod na naroke ni bil onemogočen s strani zunanjih in nezakrivljenih dejavnikov, ampak je navidezno nezmožnost prihoda dosegla sama - naklepoma in krivdno. Obdolženka je zlorabila ne le svoje procesne pravice, ampak tudi širše pravice znotraj zdravstvenega sistema. Ravno tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da naj bi se zadržanje v PBI izvajalo na način, da zdravstveno osebje obdolženke ne bi moglo pripeljati na naroke, če bi to sama želela. V zvezi s tem bi se lahko obdolženka obrnila tudi na ustrezno posredovanje s strani sodišča, pa tega ni storila, saj na naroke ni hotela pristopiti. Obdolženka, ki je z namenom zavlačevanja zlorabila svoje pravice in možnosti, se ne more uspešno sklicevati na ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, ki naj bi ji bila kršena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00015862
OZ člen 922.
zavarovalna pogodba - zavarovalni primer - nenadni in presenetljivi dogodek - nastanek škode - ravnanje zavarovanca - izključitev odgovornosti zavarovalnice - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Po določbi prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev zavarovalnica jamči za škodo, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, navedene v polici. Kaj je "nenadni in presenetljivi" dogodek, je odvisno o konkretnih okoliščin. Ne zadošča pa zgolj obstoj verjetnosti, da bo do dogodka prišlo in da bi ga zato lahko tožeča stranka predvidela. Ravno zaradi tega, ker vedno obstaja določena verjetnost nastanka škode, zavarovanci sploh sklepajo zavarovalne pogodbe. Če stranka nastanka škode v nobenem primeru ne bi mogla pričakovati, bi bila sklenitev zavarovanja z njene strani nerazumna. Da bi se lahko sklicevali na določbo prvega odstavka prvega člena Splošnih pogojev, bi zato morala biti verjetnost nastanka škode zelo velika (najmanj bi morala obstajati večja možnost, da do škode pride, kot da ne). Določba prvega člena Splošnih pogojev je splošne narave, zato je je treba razlagati skupaj z ostalimi določbami. Splošni pogoji namreč posebej urejajo izključitev odgovornosti. Če nekatere od primerov izključitve odgovornosti analiziramo (naklepna povzročitev škode, zavarovanec na zahtevo zavarovalnice ne odstrani posebno nevarnih okoliščin), lahko ugotovimo, da gre prav za to: nastanek nesreče je zaradi ravnanja zavarovanca z zelo veliko verjetnostjo predvidljiv.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 354, 354/1, 354/2. OZ člen 18, 18/2. ZVPSBNO člen 4.
pismo o nameri - dokazna ocena - celovita dokazna ocena - prosta dokazna ocena - volja za sklenitev pogodbe - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri v skladu z 8. členom ZPP vestno, skrbno, dosledno in celovito oceniti zbrano dokazno gradivo (in sprejeti dokazno oceno v skladu z postulati metode proste dokazne ocene), upoštevaje ob tem, da je višina tožbenega zahtevka vezana na delitev prihodkov (opredeljeno v točki 4.4. Pisma o nameri), ki jih je tožena stranka v relevantnem obdobju prejemala od naročnikov (34 domov za ostarele občane) za razvoj in vzdrževanje programske opreme, ki podpira knjigovodski oziroma zdravstveni del delovanja omejenih naročnikov. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje seveda upoštevati tudi postavljeni procesni pobotni ugovor. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 354. člena ZPP, upoštevaje ob tem opisano naravo kršitve, predvsem pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo veliko število personalnih dokazov (ki jih zato ne bo potrebno ponovno neposredno izvajati, kar pa za primer izvedbe pritožbene obravnave nujno ne velja), spričo česar razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje (upoštevaje ob tem, da se sodišče prve stopnje glede pobotnega ugovora sploh ni opredelilo) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in bo s tem hkrati zagotovljena učinkovita in popolna pravica strank do pritožbe). Pritožbeno sodišče je na tem mestu upoštevalo tudi merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), pri čemer je ugotovilo, da dosedanji potek postopka na prvi in drugi stopnji ne posega huje v pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018741
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2, 245/1, 245/2, 245/3.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - pravica do obrambe - pristranskost izvedenca - kaznivo dejanje pranja denarja
Pritožbena izvajanja, kolikor poudarjajo nedopustnost takega poslovanja, niso pomembne, saj je nezakonitost poslovanja, kot rečeno, ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi, če bi obtoženčevo poslovanje v ožjem pomenu ustrezalo definiciji zlorabe položaja, pa mora biti za obstoj kaznivega dejanja izpolnjen še drugi pogoj, to je, da je nezakonito poslovanje obtoženca kot direktorja družbe bilo motivirano z namenom pridobitve velike premoženjske koristi. To pa je tudi osnovni problem v obravnavani pritožbeni zadevi.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - opis delovnega mesta - sodna razveza - denarno povračilo
Naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi, je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR-1 obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi njen bistveni element. Tožena stranka ni uspela dokazati, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu prenehanja delovnega mesta "sekretarke ...", saj je "staro" delovno mesto z novo sistematizacijo ob enaki zahtevnosti in organizacijski opredelitvi pridobilo zgolj širši krog zadolžitev v smislu marketinških aktivnosti ter uporabe sodobnih tehnologij. Gre za nebistveno spremembo delovnega mesta sekretarke po novi sistematizaciji v spornem letu, vsekakor pa ni prenehalo, kot je to navajala tožena stranka v odpovedi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00016747
ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193. URS člen 155, 155/1, 155/2.
obvezno zavarovanje v prometu - postopek v sporu majhne vrednosti - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - odgovornost zavarovalnice - načelo prepovedi retroaktivnosti - avtomobilsko zavarovanje
Ker z novelo ZPIZ-2B dodano določilo 190a. in spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ-2 določata nove obveznosti zavarovalnice iz zaključenega pravnega razmerja, vanj naknadno posegata. Posegata v pridobljene pravice tožene stranke, saj povečujeta njene obveznosti iz že zaključenih pravnih razmerij. Z navedenima določiloma se obveznost tožene stranke za povračilo škode širi na dolžnost povračila škode, ki je že obstajala v letu 2013, a je takrat tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov ni bila dolžna povrniti tožeči stranki. Zato ti določili v obravnavanem primeru nedvomno učinkujeta za nazaj. Ker posegata v že zaključena pravna razmerja, gre za pravo retroaktivnost.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 75, 75/3, 129, 129/1, 222.. ZDR člen 238.. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 48.
dodatek za delovno dobo - višina dodatka
ZDR-1 v prvem odstavku 129. člena ZDR-1 določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, drugi odstavek pa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZDR. Tako je prvi odstavek 129. člena ZDR-1 možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (skupno) delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih. V kolikor bi zakonodajalec menil, da je delavec upravičen zgolj do dodatka za delovno dobo, ki jo je dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi bilo to v zakonu izrecno določeno.
stečaj - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ugotovitveni zahtevek - poziv stečajnemu upravitelju - vstop v pravdo
V predmetni zadevi gre za situacijo, ko začeti stečajni postopek ne vpliva na tek individualnega delovnega spora, saj se ta ne nanaša na terjatev, ki se jo prijavlja v stečajno maso po ZFPPIPP in na katero se potem posledično nanaša objava sklepa o preizkusu terjatev, saj tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neveljavna. Navedeni tožbeni zahtevek ni terjatev v smislu prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP, ki terjatev opredeljuje kot pravico upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Če bo tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela, to na obseg stečajne mase tožene stranke ne more vplivati, ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na nobeno dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev, saj gre za ugotovitvena zahtevka.
V motenjskih sporih sodna praksa ugotovitvene zahtevke dopušča zgolj v povezavi z restitucijskimi in predpovednimi zahtevki.
Tožnik se ni poslužil prisilne izvršbe sodne odločbe. Zato je s spornimi dejanji, ki jih je opravil brez pooblastila sodišča, samovoljno in protipravno motil toženca v zadnji posesti stvari.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana, pri čemer tožnica v pritožbi niti ne navaja, na podlagi katere izmed primeroma naštetih okoliščin v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 naj bi bila diskriminirana. Trditve, da je bila sankcionirana zato, ker je želela opozoriti na napake je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. V zvezi z dogodki na ministrstvu je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da izpostavljenih dogodkov ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu.
Dejstvo, da je tožena stranka delno izpolnila tožnikov tožbeni zahtevek 5. 12. 2017, da je pripravljalno vlogo v zvezi z delnim plačilom vložila v spis 22. 6. 2018, tožnik pa je nato podal umik tožbe, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med tožnikovo seznanitvijo z delno izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila njegov zahtevek.
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tudi 5. 3. 2018, tožnik pa je umaknil tožbo 5. 6. 2018, pri čemer v vmesnem času niso nastali nikakršni potrebni pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, pa mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).
ZKP člen 407, 407/1, 407/1-1, 407/2, 407/5, 412, 412/1, 412/3.
izredna pravna sredstva - obnova kazenskega postopka - zahteva za obnovo kazenskega postopka - odločanje o zahtevi za obnovo - izločitev sodnika - sodelovanje v prejšnjem postopku - neprava obnova kazenskega postopka - sprememba pravnomočne sodbe - izrek enotne kazni - postopek neprave obnove - postopek za združitev kazni
Izpodbijana sodba se ne nanaša na zahtevo za obnovo kazenskega postopka, pač pa na predlog za spremembo pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka (določba prvega odstavka 407. člena ZKP). Okoliščina, da so določbe o spremembi pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka uvrščene v poglavje, ki se nanaša na izredna pravna sredstva, in sicer na obnovo kazenskega postopka, ne spremeni dejstva, da se izpodbijana sodba nanaša na predlog za združitev kazni (peti odstavek 407. člena ZKP), ne pa na zahtevo za obnovo kazenskega postopka (prvi odstavek 412. člena ZKP). Stališče pritožnikov, da določba tretjega odstavka 412. člena ZKP velja tudi za postopek po 407. členu ZKP, je procesno pravno zmotno.
ZDR-1 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati.
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco1. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Med toženo stranko in stranskim intervenientom obstaja pravno razmerje (zavarovalna pogodba), katerega ureja tudi OZ. Ta v skupnih določbah za premoženjska in osebna zavarovanja posebej ureja primer izključitve odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari. Že zgolj to določilo kaže na pravni interes stranskega intervenienta kot zavarovanca, da sodeluje v pravdi zoper toženko kot odgovornostno zavarovalnico.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018555
ZDR-1 člen 179.. ZVZD-1 člen 5, 9, 23.. OZ člen 131, 179, 182.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - medicinska sestra - fizični napad - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - zdravstveni delavec
Tožnica je v tem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Kot delavko prvo tožene stranke jo je pri delu v ambulanti medicine dela, prometa in športa z nožem napadel pacient ki je tožnico 22 krat zabodel. Prvo tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje delavcev pri delu strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo.
Fizični napad pacienta ni običajno tveganje, ki bi ga tožnica kot delavka tožene stranke, morala sprejeti. Prvo tožena stranka (razen kljuke - bunke) ni imela vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah kot je bila konkretna. Tožnici med napadom ni pristopil na pomoč nihče od zaposlenih in v ordinaciji tudi ni bilo nameščene "panik" tipke.
V primeru, če varnostnega predpisa ni, je potrebno ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali je za to ravnanje značilno, da je bilo predvidljivo, da bi nastala negativna posledica - škodni dogodek. Zaradi prisotnosti centra za odvisnike v stavbi, kjer je opravljala dejavnost prvo tožena stranka se prisotnost odvisnikov izkazuje tudi v povečani možnosti nastanka situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev prvo tožene stranke. Zaradi možnosti prihoda v ambulanto neuravnovešenih pacientov, ki so sicer bili namenjeni v center za odvisnike, bi morala prvo tožena stranka v skladu z izvedeniškim mnenjem, zagotoviti še dodatne varnostne ukrepe. Za presojo predvidljivosti negativne posledice je ključen objektivni kriterij, ni pa pomembno, ali je delodajalec to posledico predvideval, bi jo pa ob upoštevanju standarda profesionalne skrbnosti in narave svoje dejavnosti oziroma prostorov, v katerih je dejavnost opravljal, nedvomno moral.