ZDR-1 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati.
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco1. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje priče - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je z opustitvijo zaslišanja priče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ravnalo pravilno, ker te priče ni zaslišalo. Tožnik je v postopku vložil v spis pisno izjavo te priče (ki se ne more šteti kot izjava na podlagi 236.a člena ZPP), vendar pa tožniku zaradi te izjave (ki jo je sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi dokazno ocenilo) ni mogoče odreči pravice do neposrednega zaslišanja te priče. Ker sodišče prve stopnje navedene priče ni zaslišalo, je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sicer sodišče prve stopnje večkrat poskušalo zaslišati to pričo, vendar pa te priče (ki je bila v spornem obdobju v priporu oziroma zaporu) pravosodni policisti zaradi pomanjkanja policijskega kadra niso uspeli privesti na prvostopenjsko sodišče. Kljub temu pa to dejstvo ni razlog za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga za neposredno zaslišanje te priče.
ZGD-1 člen 515, 515/1.. ZDR-1 člen 73, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 157.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovodna oseba - prisotnost na delu - direktor - delovni čas - delo na domu - neupravičena odsotnost z dela - zloraba bolniškega staleža - opravljanje drugega pridobitnega dela - nega otroka
V osmi alineji prvega ostavka 110. člena ZDR-1 je določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za opredelitev nekaterih ravnanj, ki spadajo v širši pojem t. i. "zlorabe bolniškega staleža." V zvezi s pridobitnim delom v času odsotnosti z dela zaradi bolezni gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečevala morebitno podaljševanje odsotnosti zaradi pridobitnega dela namesto predpisanega zdravljenja, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že sprejelo stališče, da zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka niso izvzete iz navedene določbe. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka.
Tožnik je priznal, da je bil v času bolniškega staleža na poslovnih sestankih, da je obiskal kraje, ki jih tožena stranka navaja v odpovedi, in da so v tem času stari starši skrbeli za otroka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ne gre za takšno kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik v bolniškem staležu ni bil zaradi lastne bolezni in torej z zapustitvijo kraja bivanja ni vplival na potek bolezni ter trajanje bolniškega staleža.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana, pri čemer tožnica v pritožbi niti ne navaja, na podlagi katere izmed primeroma naštetih okoliščin v prvem odstavku 6. člena ZDR-1 naj bi bila diskriminirana. Trditve, da je bila sankcionirana zato, ker je želela opozoriti na napake je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. V zvezi z dogodki na ministrstvu je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da izpostavljenih dogodkov ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu.
ZST-1 člen 15, 15/2, 15/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
prevalitev plačila sodne takse - plačilo sodne takse oproščene nasprotne stranke - postopek za plačilo sodne takse - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - pravica do informacije - seznanjenost strank s pravicami in potrebnimi procesnimi dejanji - kriterij obrazloženosti - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - izračun po uradni dolžnosti - meje preizkusa
Ker toženec do prejema izpodbijanega sklepa glede obveznosti plačila sodne takse ni bil seznanjen z odločilnimi dejstvi glede oprostitve plačila sodnih taks nasprotne stranke, mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Kršena mu je bila temeljna pravica do informacije in na podlagi tega onemogočeno izjavljanje, saj ni izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00015862
OZ člen 922.
zavarovalna pogodba - zavarovalni primer - nenadni in presenetljivi dogodek - nastanek škode - ravnanje zavarovanca - izključitev odgovornosti zavarovalnice - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Po določbi prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev zavarovalnica jamči za škodo, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, navedene v polici. Kaj je "nenadni in presenetljivi" dogodek, je odvisno o konkretnih okoliščin. Ne zadošča pa zgolj obstoj verjetnosti, da bo do dogodka prišlo in da bi ga zato lahko tožeča stranka predvidela. Ravno zaradi tega, ker vedno obstaja določena verjetnost nastanka škode, zavarovanci sploh sklepajo zavarovalne pogodbe. Če stranka nastanka škode v nobenem primeru ne bi mogla pričakovati, bi bila sklenitev zavarovanja z njene strani nerazumna. Da bi se lahko sklicevali na določbo prvega odstavka prvega člena Splošnih pogojev, bi zato morala biti verjetnost nastanka škode zelo velika (najmanj bi morala obstajati večja možnost, da do škode pride, kot da ne). Določba prvega člena Splošnih pogojev je splošne narave, zato je je treba razlagati skupaj z ostalimi določbami. Splošni pogoji namreč posebej urejajo izključitev odgovornosti. Če nekatere od primerov izključitve odgovornosti analiziramo (naklepna povzročitev škode, zavarovanec na zahtevo zavarovalnice ne odstrani posebno nevarnih okoliščin), lahko ugotovimo, da gre prav za to: nastanek nesreče je zaradi ravnanja zavarovanca z zelo veliko verjetnostjo predvidljiv.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00017461
OZ člen 191.. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (2006) člen 2, 2/1, 3, 5, 9, 10.
stroški prevoza na delo in z dela - neupravičena obogatitev - službeno stanovanje
Tožeča stranka je bila dolžna opraviti presojo, ali je potrebno pri povračilu stroškov prevoza upoštevati kraj, iz katerega se je toženec v spornem obdobju dejansko vozil na delo (in je to v izjavi tudi izrecno napisal), ali kraj njegovega službenega stanovanja. Toženec je namreč navedel resnične podatke pri izpolnjevanju svojih izjav in vseskozi sledil pisnim in ustnim usmeritvam strokovnih organov pri tožeči stranki. V kolikor pa tožeči stranki ni bilo jasno kako razlagati določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih v konkretnem primeru pri tožencu, ki je imel službeno stanovanje, dejansko pa se je vozil na delo iz drugega naslova, je to stvar okoliščin na strani tožeče stranke, ki je tožencu priznavala sporne stroške. Tožeča stranka je tako imela možnost, da bi stroške prevoza obračunavala na način, kot ga uveljavlja v tem sporu, odgovornost za preplačilo pa se ne sme prevaliti na toženca, ki je sporočil pravilne podatke in se zanesel na pravilnost izplačila.
posojilna pogodba - odpoklicno upravičenje - izjava o uresničitvi odstopne pravice
Izjava banke, da kot posojilodajalec v skladu z določbo 10. člena Posojilne pogodbe odpoklicuje pogodbo ter zahteva plačilo celotne posojilne terjatve pred pogodbenim rokom zapadlosti, nima pravne narave izjave o uresničitvi odstopne pravice, pač pa naravo izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenja. To nedvoumno izhaja iz same izjave oziroma obvestila tožeče stranke, v kateri navaja, da kot posojilodajalec odpoklicuje pogodbo ter zahteva plačilo celotne posojilne terjatve pred pogodbenim rokom zapadlosti. Posledica uresničitve odstopne pravice je prenehanje medsebojnih pravic in obveznosti in posledično nastanek zahtevkov po 111. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v konkretnem primeru pa posledica izjave o odpoklicu pogodbe ni prenehanje pogodbe, ampak pride le do predčasne dospelosti vseh obveznosti po pogodbi. To pa je značilnost izjave o uresničitvi (izrednega) odpoklicnega upravičenje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017090
ZSSloV člen 53, 53/3. ZJU člen 140. ZObr člen 97f, 98c. OZ člen 246, 299, 352, 352/3. ZDR člen 156, 184.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti
Tožnik je v 27. polnih tednih, ko je bil na misiji, dejansko vse dni opravljal svoje delovne obveznosti, kar pomeni, da mu ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Zato je upravičen do odškodnine za 27 dni tedenskega počitka.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sporazumno prenehanje delovnega razmerja
Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično o upravičenosti tožnice do plačila odpravnine. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnica je nato v času trajanja odpovednega roka s pisnim predlogom prosila toženo stranko za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Tožena stranka je predlogu tožnice ugodila tako, da je spornega dne izdala pisno potrdilo o prejemu prekinitve delovnega razmerja, v katerem je zgolj navedeno, da tožena stranka potrjuje prejem tožničine prekinitve delovnega razmerja. Tožničina prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja ne predstavlja predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, temveč predlog za skrajšanje odpovednega roka.
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-2, 14/2-2(2), 15, 213, 231, 231-3.
potrjena prisilna poravnana - pravnomočno priznana ločitvena pravica - predlog za začetek stečajnega postopka - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - ločitveni upnik kot predlagatelj stečajnega postopka
Če bo v novem postopku sodišče prve stopnje presodilo, da upnik niti na podlagi zatrjevanja o obstoju omenjenih dveh terjatev aktivne legitimacije nima, bo moralo izhajati iz dejstva, da ločitvene pravice, ki mu je bila priznana v postopku prisilne poravnave, izključno zaradi ravnanja dolžnika nima več.
S tem, ko je upnik zaradi dolžnikovega ravnanja izgubil ločitveno pravico, ni postal navadni upnik. ZFPPIPP namreč ne predvideva, da bi moral upnik, ki je imel v postopku prisilne poravnave svojo terjatev iz osnovnega posla zavarovano z ločitveno pravico, le to uveljavljati z izvršbo na nepremičnino v lasti tretje osebe.
ZIZ člen 30, 31, 31/1, 31/11, 31/12, 31/13, 31/13-1, 31/13-2.
predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja - preuranjen predlog - informativni seznam dolžnikovega premoženja - namen instituta - izkaz verjetnosti za nezmožnost poplačila - faza izvršilnega postopka - pomanjkljiva trditvena podlaga - pavšalna navedba - višina terjatve
Načeloma lahko upnik kadarkoli med izvršilnim postopkom predlaga dolžnikovo predložitev seznama premoženja, tudi na samem začetku postopka, vendar pa mora v tej fazi postopka še posebej dobro utemeljiti, zakaj obstaja verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.
URS člen 134, 134/2. ZKP člen 277, 277/2, 435, 435/1, 437, 437/1. ZSS člen 70, 70/1, 71, 71c, 71c/3. ZS člen 7.
predhodni preizkus obtožnega predloga - zavrženje obtožnega predloga - imuniteta sodnika - procesna imuniteta - postopek v zvezi z imuniteto - dovoljenje državnega zbora - sodniška služba - sodniška funkcija - opravljanje sodniške funkcije - dodelitev sodnika - položaj sodnikov - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nepremoženjska korist - materialna imuniteta
Ker tožilstvo ni izkazalo, da je podano dovoljenje Državnega zbora za kazenski pregon obdolženke, ki je sodnica, je sodišče zavrglo obtožni predlog.
Kadar je obtožni predlog vložen zoper obdolženca, ki uživa imuniteto, mora sodišče najprej opraviti predhodni preizkus, v katerem po prvem odstavku 435. člena ZKP najprej preizkusi, ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže. Če pogoji za zavrženje niso podani, sodišče razišče še vprašanje imunitete.
Obdolženka je še vedno sodnica, ki je zgolj dodeljena na delo na Ministrstvu za pravosodje. V času dodelitve ji skladno s tretjim odstavkom 71.c člena ZSS obveznosti iz sodniške službe mirujejo, vendar dodelitev skladno s prvim odstavkom 70. člena ZSS ne vpliva na sodničin položaj, razen če ZSS določa drugače, a drugače ne določa. Zaradi slednjega je obdolženka upravičena do procesno-pravne imunitete po drugem odstavku 134. člena URS. Tudi delo, ki se nanaša na poslovanje sodišča, je takšno delo, ki ga sodnik opravlja v okviru sodniške funkcije. Skladno s 7. členom ZS poslovanje sodišča vodi predsednik sodišča, za slednjega pa je lahko imenovan zgolj sodnik.
URS člen 22, 29.. ZKP-UPB8 člen 15, 18, 18/2, 442, 442/1.
sposobnost sodelovanja na obravnavi - sojenje obdolžencu v nenavzočnosti - hospitalizacija - zloraba procesnih pravic - pravice obrambe - dokazni predlog
Sodelovanje v kazenskem postopku je pri obdolženki lahko povzročilo večjo ali manjšo stopnjo tesnobe in posledično željo po izognitvi temu postopku, vendar pa navedena stanja in občutenja ne pomenijo, da je oseba po intelektualni in voljni plati nesposobna za sodelovanje v kazenskem postopku. Slednje je namreč vedno povezano z obstojem določenih duševnih motenj ali bolezni, ki pa pri obdolženki gotovo niso bile podane.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je naroka opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Slednja, četudi nameščena v PBI, je imela vse možnosti in je bila sposobna udeležiti se glavne obravnave, vendar se je zavestno odločila drugače oziroma je z namenom izogibanja postopku celo sama dosegla, da je bila v kratkem času pred razpisanimi naroki sprejeta v bolnišnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj pravilno zaključevalo, da je bila obdolženka ves čas sposobna sodelovati v postopku, predvsem pa, da so bila vsa njena ravnanja v obliki zavestnega poudarjanja določene duševne simptomatike in suicidalnosti motivirana z željo po prelaganju narokov in zavlačevanju kazenskega postopka. Zadržanji obdolženke v PBI po sklepu nepravdnega sodišča sta bili tako zgolj navidezno prisilni, saj ju je obdolženka sama želela in dosegla z namenom izogibanja teku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je tudi zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v obdolženkini nenavzočnosti. Glede na ugotovljena ravnanja obdolženke slednji prihod na naroke ni bil onemogočen s strani zunanjih in nezakrivljenih dejavnikov, ampak je navidezno nezmožnost prihoda dosegla sama - naklepoma in krivdno. Obdolženka je zlorabila ne le svoje procesne pravice, ampak tudi širše pravice znotraj zdravstvenega sistema. Ravno tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da naj bi se zadržanje v PBI izvajalo na način, da zdravstveno osebje obdolženke ne bi moglo pripeljati na naroke, če bi to sama želela. V zvezi s tem bi se lahko obdolženka obrnila tudi na ustrezno posredovanje s strani sodišča, pa tega ni storila, saj na naroke ni hotela pristopiti. Obdolženka, ki je z namenom zavlačevanja zlorabila svoje pravice in možnosti, se ne more uspešno sklicevati na ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, ki naj bi ji bila kršena.
Tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dokazno breme glede izplačila plač in dnevnic na delodajalcu. Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se na podlagi 135. člena ZDR-1 izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca, drugačen način se lahko določi v kolektivnih pogodbah le za povračila stroškov v zvezi z delom. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, če bi bilo možno dejanska izplačila prejemkov iz delovnega razmerja dokazovati le z bančnimi izpiski. Dokazovati jih je namreč možno tudi z ostalimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami in z drugimi listinskimi dokazi. To velja še toliko bolj, če je med strankama dogovorjeno izplačilo prejemkov v gotovini na roke. Ob odsotnosti bančnih izpiskov je treba ostale listinske dokaze in izpovedi prič v luči predstavljene zakonske določbe presojati strožje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00017203
ZASP člen 168, 168/2, 168/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 341.
avtorska pravica - kršitev avtorske pravice - koncept televizijske (TV) oddaje - povrnitev škode in civilna kazen - primerno nadomestilo - prosti preudarek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Ugotovljena kršitev, v zvezi s katero teče predmetni postopek glede odmere višine odškodnine, je kršitev koncepta televizijske oddaje "H" kot avtorskega dela, ki ga je izdelala tožeča stranka in ga je tožena stranka uporabila v okviru svoje oddaje "S". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izračun primernega nadomestila za navedeno kršitev vključevalo tudi elemente, ki presegajo dejanski stan kršitvenega ravnanja tožene stranke. Kršen je bil zgolj koncept oddaje, zato mora tudi odmera primernega nadomestila odražati prav takšno kršitev.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 65, 66, 75, 118.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 1.
pogodba o zaposlitvi - visokošolski učitelj - sprememba delodajalca - sodna razveza - krajši delovni čas - pedagoška dejavnost
Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da je šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent, in sicer za krajši delovni čas od polnega.