IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00016033
ZIZ člen 38, 38/6, 76. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 280, 280/4, 410, 410/1. ZZK-1 člen 94, 94/3, 94/3-3, 94/3-3(1).
ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - sklep o preizkusu terjatev - prodaja nepremičnine v stečaju - odpust obveznosti - izbris zaznambe izvršbe - stroški tretjega - izločitvena pravica v stečajnem postopku - originaren način pridobitve
Izvršilno sodišče mora za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka, uporabiti ustrezno določbo, če je bil v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev. Kadar je ločitveno pravico treba vzdržati v veljavi, se prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in plačilo zavarovane terjatve opravi v stečajnem postopku, za kar sklep o odpustu obveznosti ni ovira. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, saj ZIZ tega v danem primeru ne predvideva.
Ko gre za nepremičnino, je izločitvena pravica v stečajnem postopku pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Sklicevanje upnika, da bi lahko šlo tudi za pravnoposlovno pridobitev, tako ni utemeljeno. Če je odsvojitelj pridobitelju izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja, na katerem je bil odsvojiteljev podpis notarsko overjen pred začetkom stečajnega postopka, lahko pridobitelj namreč tudi po začetku stečajnega postopka z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavlja in doseže vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, zato pridobitelj v takem primeru v stečajnem postopku ne uveljavlja izločitvene pravice. Če naj bi tretja pridobila lastninsko pravico po trenutku, ko je upnik (z zaznambo sklepa o izvršbi in učinkovanjem od 7. 7. 2009) pridobil hipoteko, bi lahko glede na celotno situacijo šlo le za pravnoposlovni prenos, ki pa ne bi bil možna podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka. Glede na navedeno bi upnik mogel in moral vedeti, da je lahko šlo le za izvirno pridobitev lastninske pravice, zato mora tretji povrniti njene stroške.
preslepitev - konkretizacija zakonskih znakov - poslovna goljufija - preslepitveni namen - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Dogovor za obliko in pogoje poslovanja ter vsakokratno obljubljanje plačila ob kasnejših neizpolnitvi obveznosti, po spremenjeni sodni praksi, samo zase ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00015855
ZPP člen 8, 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 338/1-3, 339, 339/1, 340, 341. OZ člen 10, 131, 131/1.
škoda zaradi odklopa elektrike - visokonapetostni udar - pravno relevantna vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - trditveno in dokazno breme - nejasnosti v izvedenskem mnenju - prepričljivost izvedenskega mnenja - pojem protipravnosti - načelo prepovedi povzročanja škode
Pritožba sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl na listino „Analiza maksimalne in minimalne napetosti“, ki jo je pridobil od Elektra, zavarovanca tožene stranke, 4 leta po škodnem dogodku. Res je izvedenec samoiniciativno pridobil od „Analiza maksimalne in minimalne napetosti“ podatke o maksimalnih in minimalnih napetostih na dan škodnega dogodka dne 13. 11. 2013, ki so vključeni v izvedensko mnenje. Predmetne listine ni v dokaz svojih trditev predlagala nobena od pravdnih strank in se nanjo tudi ni sklicevala, zato ne predstavlja dokaza in je tudi nerelevantno, da se je pojavila v izvedenskem mnenju 4 leta po škodnem dogodku. Ker torej navedena listina ni dokaz, pač pa je del pisnega izvedenskega mnenja, tudi ni pomembno, da je v spisu do prvega naroka za glavno obravnavno ni bilo. Stranke so se o izvedenskem mnenju in vseh podatkih, ki jih ta vsebuje, tudi imele možnost izjaviti.
Navedena listina predstavlja strokovno gradivo, ki nestrokovnjaku brez ustreznega poduka ni razumljivo. Če se je želel izvedenec opreti na to listino, bi vsekakor moral določneje in natančneje predstaviti podatke, ki jih vsebuje, ter pojasniti, kateri konkretni podatek dokazuje, da do napetostnega udara ni prišlo, oz. kako bi se na tem grafu napetostni udar pri tožeči stranki sploh izkazoval.
Nihče, niti tožena stranka, niti v postopku postavljeni izvedenec, ni trdil, da navedena dogodka nista v nikakršni medsebojni povezavi in da je morebiten oziroma možen vzrok za okvaro električnih aparatov neodvisen od ugotovljenih manipulacij zavarovanca tožene stranke (da bi se vse električne naprave pri tožeči stranki zaradi nekega vzroka lahko pokvarile istega dne tudi, če ne bi prišlo do prekinitve elektrike). Tožena stranka se je branila, da je škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, kvečjemu posledica posameznega šibkega elektronskega elementa oziroma nizkega imunskega nivoja omenjenih naprav in aparatov, ker da morajo biti električne naprave in aparati v skladu s standardom odporni na večino primerov delovanja avtomatskih sistemov ter s tem povezanimi stikalnimi preklopi. Tudi po mnenju izvedenca naj bi bil vzrok okvare posledica napake pri inštalacijah tožeče stranke, ker da ob ustrezni kvaliteti električnih aparatov do poškodb na njih ne pride. Tovrstni ugovori v resnici priznavajo vzročno zvezo med zatrjevanim nenapovedanim odklopom električne energije, nihanjem napetosti ob ponovnem vklopu in okvaro na aparatih tožeče stranke. Zaključka prvostopnega sodišča, da med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo, nastalo tožeči stranki, ni relevantne vzročne zveze in da ni pomembno, kaj je povzročilo okvaro naprav tožeče stranke, sta zato napačna.
Protipravnost v odškodninskem pravu je treba razumeti širše, ne zgolj kot dejanje, ki je protizakonito, pač pa kot vsako ravnanje, ki povzroči komu škodo, saj je že z izvršitvijo škodnega ravnanja prekršeno načelo prepovedi povzročanja škode. Nenapovedan izklop elektrike je morda v določenih situacijah nujen in se mu ni mogoče vedno izogniti, vendar pa to ne spremeni dejstva, da se uporabniki na takšen izklop ne morejo vnaprej pripraviti in izvesti vse tiste potrebne samozaščitne ukrepe, ki jih zavarovanec tožene stranke nalaga uporabnikom v primeru napovedanega odklopa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016708
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 23, 24, 56. KZ-1 člen 53, 57, 58, 190, 190/1. ZKP člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445.
pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.
Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.
Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.
Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.
Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.
Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.
Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.
Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - veljavnost oporoke - oporoka pred pričama - lastnoročna oporoka
Tista stranka, ki trdi, da so v listini, ki izpolnjuje vse pogoje za veljavnost oporoke v eni izmed zakonskih oblik, obličnostne ali druge napake, mora to trditi in dokazati. Ker se na oporoki nahaja podpis zapustnika, mora pritožnica pristnost tega podpisa izpodbiti v pravdi.
povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - končni uspeh strank v postopku - delni uspeh v pravdi - potrebni stroški
Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pri tem niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.
Po določilu 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Potrebni so tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00018382
KZ-1 člen 7, 7/2, 135, 135/1, 190, 190/1. ZPP člen 14. ZZZDR člen 106. URS člen 53, 54. OZ člen 135, 170, 171, 179.
odvzem mladoletne osebe - pravica do stikov z otrokom - kršitev pravice do stikov z otrokom - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - osebnostna pravica - pravica do družinskega življenja - vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - višina denarne odškodnine - duševne bolečine - strah - objektivna pogojenost višine odškodnine - individualizacija višine odškodnine
Civilno sodišče je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženka zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba o stikih. V danem primeru se kvalifikacija naklepa po kazenskem pravu in naklepa po civilnem pravu ujemata. Slednji je bistveni kvalifikatorni del kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila toženkina ravnanja zavestna, premišljena in ciljno usmerjena. Stikov otrok s tožnikom ni podpirala, in ni poskrbela, da bi bili izvedljivi.
Zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja tožniku v zvezi z določitvijo višine odškodnine ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca. Izvedba dokaza z izvedenci je potrebna takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na podlagi katerih je sodišče odločalo o obstoju pravno priznane škode in o višini odškodnine, so del tožbene trditvene podlage, ki se je v dokaznem postopku izkazala za resnično. Tožnikovo zaslišanje je po načelu proste presoje dokazov zadostovalo za vsebinsko konkretizacijo določbe 179. člena OZ ter za uporabo vrednostnih meril, ki jih ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - predhodno zdravstveno stanje - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - žrtev kaznivega dejanja - nasilništvo - psihiatrično zdravljenje - odškodnina za premoženjsko škodo - nastanek premoženjske škode - višina premoženjske škode - zanikanje dejstev - priznana dejstva
Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se v sodni praksi odmerja le v izjemnih primerih. Kljub temu, da za tak primer pri tožnici ne gre in bi bilo njeno psihično stanje v okviru akutne stresne reakcije mogoče obravnavati v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ji je sodišče dosodilo odškodnino tudi po tej postavki.
Po drugem odstavku 214. člena ZPP ne zadošča, da stranka zgolj zanika dejstva brez navajanja razlogov, temveč se mora do trditev nasprotne stranke konkretizirano opredeliti. Tudi če se sklicuje, da ji določena dejstva niso poznana, mora navesti, na katera dejstva se njeno (ne)vedenje nanaša. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec telefon tožnice vrgel skozi okno, kar izhaja tudi iz izreka obsodilne sodbe, višini zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo pa toženec ni nasprotoval, je imelo dovolj podlage za prisojo denarne odškodnine tudi za to postavko. Pri tem se sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z višino materialne škode, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, to pa velja lahko tudi za višino nastale škode.
Tožnik je kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, tožbo umaknil v celoti. Zato je sodišče prve stopnje poleg prvega odstavka 158. člena ZPP utemeljeno uporabilo tudi drugi odstavek 154. člena ZPP ter stroške postopka po temelju pravilno odmerilo glede na delež uspeha strank v postopku.
ZIZ člen 17, 17/1, 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 319, 426. SPZ člen 33, 33/1.
prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - načelo formalne legalitete - vezanost na pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo - motenje posesti - pravno nasledstvo stranke
Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari se kot negativna procesna predpostavka upošteva tudi v izvršilnem postopku, in sicer se nanaša na vsebinsko odločitev o zahtevku za izvršbo, ki ga postavi upnik v predlogu. Tako iz različnih nevsebinskih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ni ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. Drugače pa je v primeru, ko je prejšnji izvršilni postopek s sklepom pravnomočno ustavljen zaradi popolnega poplačila upnikove terjatve ali v primeru, ko je izvršilni postopek ustavljen, ker je bilo ugotovljeno, da je odločba, ki predstavlja izvršilni naslov neizvršljiva, in to ne glede na to, ali je pravnomočna odločitev pravilna ali ne. Pravnomočna odločitev tako preprečuje ponovno vsebinsko odločanje o istem zahtevku, ki temelji na istih dejstvih, med istima strankama oziroma med njunimi pravnimi nasledniki, pri čemer je treba pri singularnem pravnem nasledstvu pravilno razumeti, kaj je pravno nasledstvo pravnomočno odločene obveznosti.
ZVEtL člen 26, 26/5, 27, 27/1, 28, 28/2. ZVEtL-1 člen 15, 16, 34, 57, 57/3. ZNP člen 35, 35/1, 35/5. SPZ člen 118, 118/5.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - novi in stari zakon - obnova postopka - zakoniti zastopnik etažnih lastnikov - upravnik kot zakoniti zastopnik - subjektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
Neustrezno ravnanje tretjih ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP.
Peti odstavek 26. člena ZVEtL med drugim določa, da ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču k stavbi ne vpliva na druge stvarne in obligacijske pravice oseb, ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku. Določba je nejasna, saj bi se po oceni pritožbenega sodišča moralo besedilo "ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku" šteti povezano, torej je določilo, "da niso bile obveščene v postopku" nepotrebno.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - odškodninska terjatev - razdrtje pogodbe - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - slabo finančno stanje dolžnika - kapitalska neustreznost - nelikvidnost - pogoji za začetek stečajnega postopka - nedovoljena začasna odredba
Začasna odredba, kot jo je predlagala tožeča stranka, v obravnavani situaciji presega domet in namen zavarovanja, kot ga ureja 270. člen ZIZ in nesorazmerno posega v dolžnikov pravni položaj. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavani restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Še toliko bolj restriktiven pristop je potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oz. omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi, ki jih nenazadnje vsak poslovni subjekt potrebuje za poslovanje in ki bi, zlasti, če gre, kot trdi upnik, za vsa dolžnikova denarna sredstva, povzročila takojšnjo nelikvidnost dolžnika.
Začasne odredbe, z izvršitvijo katere bi nastopili pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni dopustno izdati, saj je v nasprotju z namenom zavarovanja, katerega cilj gotovo ni uničenje dolžnika, pri čemer pa je tudi vsakršno privilegiranje upnikov v obdobju pred začetkom stečajnega postopka nedopustno.
sosedsko pravo - prepoved medsebojnega vznemirjanja - prepovedane imisije - čebelnjak - zaščita pred vznemirjanjem - tožbeni zahtevek - pasivna legitimacija - lastnik - neposredni uporabnik
Načeloma mora biti samemu motilcu prepuščeno, kako bo nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mu je prepuščena, hkrati je to tudi njegova obveznost. Povsem določen zahtevek je mogoč, če je prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en način.
Negatorna tožba glede na določila 74. člena SPZ pride analogno v poštev tudi za neposredne posestnike, torej tiste, ki izvršujejo le neposredno dejansko oblast nad nepremičnino na podlagi omejene stvarne pravice (npr. užitkar, imetnik pravice stanovanja ipd.) ali obligacijske pravice (najemnik, zakupnik).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017136
ZObr člen 98c. OZ člen 165, 299, 352, 352/3.. ZDR-1 člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Tožnik je pred misijskim dopustom opravil 101 zaporednih dni dela in po misijskem dopustu 86 zaporednih dni dela, zato je bil v tem času upravičen do 26 dni tedenskega počitka.
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem netu znesku.
ZVZD-1 člen 51.. ZDR-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc
Dejstvo, da je bila tožeča stranka za svoje delo zmožna, pri ugotavljanju odpovednega razloga v predmetnem sporu ni bistveno. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, ne pa redno iz razloga invalidnosti. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prišla na delo pod vplivom drog ali drugih prepovedanih substanc in bila na delu prisotna pod vplivom drog ali prepovedanih substanc, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugem odstavku 11. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in je to storila najmanj iz hude malomarnosti, saj je bila prepričana, da se kršitev ne bo ugotovila, ker bo ob pregledu uporabila urin druge osebe. S tem je kršila tudi prvi odstavek 51. člena ZVZD-1 in 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.
Ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v obravnavanem primeru obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse predlagane dokaze, toda obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni moglo z gotovostjo ugotoviti, zato je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni dokazan.
Molk in pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma. Ob tem, da tožena stranka ves čas zanika sklenitev prodajne pogodbe, njeno nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja prodajne pogodbe.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - bodoča škoda - nova škoda - res iudicata
Bodoča škoda je tista, katere nastanek je bil ob sojenju objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo.
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo ob normalnem teku stvari. Tista torej, ki ob vedenju prve škode ni bila znana in tudi ni bilo mogoče predvideti, da bo nastala kasneje, a je vseeno nastala.
vročanje tožencu, ki je v tujini - neuspešna vročitev - začasni zastopnik - pooblaščenec - pooblastilo - listina v tujem jeziku - prevod listine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je od leta 2010 do danes najmanj 5-krat zaprosilo za vročanje sodbe v Republiko Srbijo preko Ministrstva za pravosodje, najmanj tolikokrat pa je odgovor tudi dobilo v uradnem jeziku in pisavi, ki je v uporabi v Republiki Srbiji, a nobene od listin ni prevedlo. Zaradi navedenega ima odločitev sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
stiki med starši in otroki - določitev stikov z otrokom - sprememba odločitve o stikih - spremenjene razmere - določitev obsega stikov - obseg in način izvajanja stikov - otrokova korist
Ker sta predlagateljica in nasprotni udeleženec dosegla dogovor, da se lahko v primeru službene zadržanosti nasprotnega udeleženca in ob pravočasnem obvestilu o tem sredin stik nadomesti s torkom ali četrtkom, ter glede na s strani obeh strank zatrjevane težave v komunikaciji, višje sodišče pritrjuje pritožbi v delu, da je v odločbo o spremembi stika treba povzeti dogovor o možnosti izvrševanja stika namesto v sredo v torek ali četrtek.
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/2, 43/3, 57, 57/3.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - zaznamba postopka za določitev pripadajočega zemljišča
Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pripadajoče zemljišče pravilno določilo na podlagi primarnega kriterija, to je obstoja prostorskega akta, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev (skladno z določbami ZVEtL, kot tudi skladno z veljavnim ZVEtL-1, po katerem to merilo še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča), kot tudi na podlagi drugih kriterijev, ki jih kot prirejene sedaj določa ZVEtL-1, in ki jih je po načelu izključevanja pred njim določal že ZVEtL.
Ne glede na to, da stavbe udeležencev in stavba predlagateljev tvorijo enotno grajeno sosesko, pritožniki s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba parcelo št. 1632/11, k. o. X, določiti kot skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne uspejo izpodbiti v postopku ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da parcele št. 1632/11, 1630/20, 1630/18 in 1630/19, k. o. X, predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.