izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - sodni izstop družbenika - pasivni družbenik - upravičen razlog za izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo
Sodelovanje družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo je osebne narave in temelji na medsebojnem zaupanju in vzajemnih interesih. Razloge za sodni izstop družbenika iz družbe je treba obravnavati kompleksno, predvsem z vidika uresničevanja interesov družbe in omogočanja njenega nemotenega funkcioniranja in poslovanja in ne s ciljem iskanja oz. tehtanja krivde posameznega družbenika. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru poiskati ustrezno ravnovesje med pravicami in dolžnostmi družbenikov in družbe.
določitev stikov med staršem in otrokom - sprememba odločitve o stikih - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - otrokova korist
Materin ugovor, da je štirimesečna uvajalna doba stikov pod nadzorom CSD prekratka, ni utemeljen, saj temelji na njenih predvidevanjih, ki nimajo nikakršne dejanske podlage. Po drugi strani je sodišče prve stopnje odločitev o trajanju uvajalne dobe sprejelo na podlagi ločenih strokovnih mnenj dveh sodnih izvedencev, ki sta si bila glede te okoliščine povsem enotna.
ZPP člen 86, 86/1, 87, 87/3, 89, 89/2, 365, 365/1.
pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom - odvetnik kot pooblaščenec - kdo je lahko pooblaščenec v postopku pred višjim in vrhovnim sodiščem - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - skladnost z ustavo
V postopku pred višjim sodiščem (kakor pred okrožnim ter vrhovnih sodiščem) je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00016486
ZKP člen 538, 538/1. URS člen 30. ZPP člen 236a, 236a/1. OZ člen 179.
odškodnina zaradi neupravičene obsodbe - razžalitev dobrega imena in časti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - odškodninska odgovornost države - neupravičena obsodba - pogojna obsodba - pisna izjava priče
Pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe je v 538. členu ZKP. Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave RS izhaja odgovornost za tako nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo.
Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Odgovornost države je objektivna, dokazno breme za nastalo škodo pa je na oškodovancu.
Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Tako zakon kot kolektivna pogodba določata le najnižji znesek, ki ga mora delodajalec plačati delavcu iz naslova regresa za letni dopust, nad tako določeno višino pa ni omejitve.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja - ocena vrednosti nepremičnine - cenitveno poročilo - javna dražba - izklicna ali izhodiščna cena - trditveno breme
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili cenitveni poročili, na katere se sklicuje pritožnik, izdelani v izvršilnem postopku leta 2014. Cenilec B. B. je pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin, ki so predmet prodaje v stečajnem postopku, upošteval gibanje cen stanovanjskih hiš – vikendov v obdobju od 1. 1. 2014 do oktobra 2017 in pri izdelavi cenitvenega poročila uporabil kot podlago vrednosti tržno vrednost nepremičnin ter utemeljil način ocenjevanja, ki ga je pri tem uporabil. Pritožnik opravljene cenitve ne izpodbija konkretizirano, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da „vsi tržni gibalniki izkazujejo rast cen nepremičnin v zadnjih let“. S tako posplošenimi trditvami pa pravilnosti opravljene cenitve ne more izpodbiti.
ZPP člen 80, 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 343, 343/4. ZFPPIPP člen 377, 378, 378/1.
končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - izbris stečajnega dolžnika iz registra - prekinitev postopka - prenehanje pravne osebe - procesne predpostavke za pritožbo - sposobnost biti stranka - nedovoljena pritožba - stroški postopka
Ker je tožena stranka z izbrisom iz sodnega registra prenehala in zaradi zaključka stečajnega postopka brez razdelitve upnikov nima pravnih naslednikov, pomanjkanja sposobnosti biti (tožena) stranka pa se v konkretnem primeru zaradi neobstoja pravnega nasledstva pri toženki ne da odpraviti, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje pritožbe tožene stranke. Njena pritožba je posledično nedovoljena.
povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - končni uspeh strank v postopku - delni uspeh v pravdi - potrebni stroški
Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pri tem niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.
Po določilu 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Potrebni so tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016708
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 23, 24, 56. KZ-1 člen 53, 57, 58, 190, 190/1. ZKP člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445.
pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.
Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.
Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.
Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.
Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.
Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.
Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.
Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.
Glede na to, da je v pisnem soglasju brazgotinjenje opisano obširno, je potrebno ustno pojasnilno dolžnost opraviti v enakem obsegu, če tožniku ni bilo dano v podpis pisno soglasje, na podlagi katerega bi se seznanil z možnimi zapleti in posledicami posega.
Sodišče prve stopnje je glede vprašanja zastaranja odškodninske terjatve tožnika pravilno uporabilo splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00016088
ZPP člen 258, 286b. OZ člen 648.
podjemna pogodba - prenehanje podjemne pogodbe po volji naročnika - zaslišanje le ene stranke - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev
Sodišče prve stopnje je zakonitega zastopnika tožeče stranke pravočasno vabilo na narok za glavno obravnavo, slednji pa nanj ni pristopil zaradi snežnih razmer, kot je bilo na naroku (zgolj) pojasnjeno s strani prisotnega pooblaščenca tožeče stranke. Ker tako zakoniti zastopnik kot tudi pooblaščenec tožeče stranke nista predlagala preložitve naroka, da bi se lahko izvedlo njegovo zaslišanje (v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP), pooblaščenec pa pritožbeno zatrjevane kršitve niti ni uveljavljal že na samem naroku (286b. člen ZPP), sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožeče stranke ni bilo dolžno ponovno vabiti na zaslišanje na glavno obravnavo, ampak je upravičeno odločilo, da v postopku zasliši le zakonitega zastopnika nasprotne stranke.
ZVEtL-1 člen 12, 12/2, 23, 23/1, 23/2, 43, 43/1, 50.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pomožni objekt - načelo inkvizitornosti - dokazovanje z izvedencem
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.
pogodbena odškodninska odgovornost - neizpolnitev pogodbene obveznosti - kršitev pogodbene obveznosti - nezmožnost izpolnitve, ki jo povzroči stranka - obseg odškodnine - prispevek k nastanku škode - dedni dogovor
Ravnanje toženke, ki ni poskrbela, da bi tožnica neodplačno postala lastnica dela parcel v toženkini lasti, kot je bilo med njima dogovorjeno v 4. točki dednega dogovora v sklepu o dedovanju D 176/2008 s 6. 3. 2009, predstavlja toženkino kršitev pogodbene obveznosti. Zato je na podlagi določila drugega odstavka 239. člena OZ podana njena pogodbena odškodninska odgovornost.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine iz naslova stroškov sestave notarskega zapisa o priznanju lastninske pravice kupca M. K. z dne 28. 2. 2012. Na podlagi dednega dogovora je bila toženka dolžna tožnici zgolj omogočiti brezplačno pridobitev lastninske pravice na delu svojega zemljišča, ne pa tudi povrniti stroškov izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa in geodetskih storitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016319
ZPP člen 8, 411, 411/3. ZIZ člen 45, 45/2, 239.
pravica do izjave - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Sodišče lahko odloči o tožnikovem predlogu za začasno odredbo in izda sklep o začasni odredbi, s katerim tožnikovemu predlogu ugodi, ne da bi pred tem tožencu vročilo tožnikov predlog v odgovor, vendar pa mora v ugovornem postopku tožencu vročiti tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in mu s tem omogočiti, da se izjavi o tožnikovih navedbah v predlogu.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitveni sklep - vsebina napotitvenega sklepa - vezanost stranke na napotitveni sklep - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da stranke na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane. Tožbo zato lahko vložijo ne zgolj zaradi drugih spornih dejstev poleg tistih, zaradi katerih je do napotitve na pravdo prišlo, ampak tudi zoper druge osebe in z drugačnim zahtevkom (kot je navedeno v napotitvenem sklepu). Hkrati pa je stranka tista, ki je dolžna (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) poskrbeti za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka; v tem okviru pa tudi, da bo tožena „prava“ stranka.
ZIZ člen 24, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 225, 226. OZ člen 135, 164, 164/1, 433, 433/1.
nedenarna terjatev - pasivna legitimacija - pristop k dolgu - prehod premoženja - prehod terjatve - škoda - odškodninski zahtevek - krivda - odgovorna oseba - adaptacija - nenadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - dejanje, ki ga lahko opravi kdo drug
Nedenarna obveznost in z njo povezana denarna terjatev izvirata iz odškodninskega zahtevka, podlaga katerega je krivdna odgovornost. Kljub temu, da je škoda, iz katere izvira izterjevana odškodninska terjatev, nastala v zvezi z opravljanjem adaptacijskih del v stanovanju, je za škodo odgovoren tisti, ki je adaptacijo opravljal, torej prvi dolžnik. Škoda je vezana neposredno na odgovorno osebo, ki jo je s posegom v stanovanje povzročila, in ne na sámo stanovanje. Posledično ni mogoče šteti, da je s prodajo stanovanja drugemu dolžniku oziroma s prenosom stanovanja kot premoženjske celote na novega imetnika prišlo tudi do pristopa k dolgu v smislu prvega odstavka 433. člena OZ, saj ta ureja le odgovornost za dolgove, ki se nanašajo na preneseno premoženjsko celoto.
Obveznosti dolžnika, da mora opraviti sanacijska dela v stanovanju upnikov, ni mogoče šteti za nenadomestno obveznost, temveč gre za obveznost, ki jo lahko opravi tudi kdo drug. Izvršba se v takem primeru opravi po določbah 225. člena ZIZ, tega pa upnika nista predlagala oziroma nista predlagala primernega izvršilnega sredstva za izterjavo svoje nedenarne terjatve.
URS člen 35, 39. ZVOP-1 člen 6, 6-1. ZIRD člen 68.
kršitev osebnostnih pravic - objava na svetovnem spletu - pravica do zasebnosti - svoboda govora - objava osebnih podatkov - javni interes - pasivna legitimacija
Svoboda govora predpostavlja tudi svobodno izražanje o konkretni osebi na način, da jo je mogoče identificirati, vendar ima v konkretnem primeru ob tehtanju pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora večjo težo pravica do zasebnosti.
SPZ člen 32, 33, 33/1, 35. ZPP člen 11, 260, 260/3.
spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - varstvo med več posestniki - motilno ravnanje - izklop elektrike - zadnja mirna posest - več tožencev - zaslišanje stranke - obisk na domu - načelo ekonomičnosti postopka
Enotno stališče sodne prakse je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči ali odobri in tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje opravljeno. Toženci so hoteli oziroma sta se toženki vsaj strinjali s tem, da se tožnika ovira pri dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Za to oviranje niso imeli pravne podlage ne v zakonu ne v pravnem poslu. Zato je presoja, da so vsi trije toženci tožnika motili v njegovi zadnji mirni posesti, utemeljena.
V primeru, ko je na eni strani udeleženih več oseb, se sodišče odloči, ali bo zaslišalo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih. Glede na to, da sta dva toženca potrdila navedbe, ki so jih vsi trije toženci skupaj podali v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je njunima izpovedbama o dejstvih sledilo, prve toženke o istih dejstvih ni bilo treba zaslišati in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.