povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - končni uspeh strank v postopku - delni uspeh v pravdi - potrebni stroški
Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pri tem niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.
Po določilu 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Potrebni so tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke.
URS člen 35, 39. ZVOP-1 člen 6, 6-1. ZIRD člen 68.
kršitev osebnostnih pravic - objava na svetovnem spletu - pravica do zasebnosti - svoboda govora - objava osebnih podatkov - javni interes - pasivna legitimacija
Svoboda govora predpostavlja tudi svobodno izražanje o konkretni osebi na način, da jo je mogoče identificirati, vendar ima v konkretnem primeru ob tehtanju pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora večjo težo pravica do zasebnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00018382
KZ-1 člen 7, 7/2, 135, 135/1, 190, 190/1. ZPP člen 14. ZZZDR člen 106. URS člen 53, 54. OZ člen 135, 170, 171, 179.
odvzem mladoletne osebe - pravica do stikov z otrokom - kršitev pravice do stikov z otrokom - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - osebnostna pravica - pravica do družinskega življenja - vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - višina denarne odškodnine - duševne bolečine - strah - objektivna pogojenost višine odškodnine - individualizacija višine odškodnine
Civilno sodišče je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženka zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba o stikih. V danem primeru se kvalifikacija naklepa po kazenskem pravu in naklepa po civilnem pravu ujemata. Slednji je bistveni kvalifikatorni del kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila toženkina ravnanja zavestna, premišljena in ciljno usmerjena. Stikov otrok s tožnikom ni podpirala, in ni poskrbela, da bi bili izvedljivi.
Zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja tožniku v zvezi z določitvijo višine odškodnine ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca. Izvedba dokaza z izvedenci je potrebna takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na podlagi katerih je sodišče odločalo o obstoju pravno priznane škode in o višini odškodnine, so del tožbene trditvene podlage, ki se je v dokaznem postopku izkazala za resnično. Tožnikovo zaslišanje je po načelu proste presoje dokazov zadostovalo za vsebinsko konkretizacijo določbe 179. člena OZ ter za uporabo vrednostnih meril, ki jih ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja - ocena vrednosti nepremičnine - cenitveno poročilo - javna dražba - izklicna ali izhodiščna cena - trditveno breme
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili cenitveni poročili, na katere se sklicuje pritožnik, izdelani v izvršilnem postopku leta 2014. Cenilec B. B. je pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin, ki so predmet prodaje v stečajnem postopku, upošteval gibanje cen stanovanjskih hiš – vikendov v obdobju od 1. 1. 2014 do oktobra 2017 in pri izdelavi cenitvenega poročila uporabil kot podlago vrednosti tržno vrednost nepremičnin ter utemeljil način ocenjevanja, ki ga je pri tem uporabil. Pritožnik opravljene cenitve ne izpodbija konkretizirano, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da „vsi tržni gibalniki izkazujejo rast cen nepremičnin v zadnjih let“. S tako posplošenimi trditvami pa pravilnosti opravljene cenitve ne more izpodbiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00016838
ZPP člen 185, 185/1, 343, 343/3. ZTLR člen 14, 14/1, 14/2, 28, 72, 72/1, 72/3. SPZ člen 66, 66/3.
pravni interes za pritožbo - sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - načelo ekonomičnosti - prodajna pogodba - pogodba o prodaji nepremičnine - predmet pogodbe - solastniški delež - solastnina - priposestvovanje - razpolaganje s solastnim deležem - priposestvovanje idealnega dela nepremičnine - posest - izključna posest - soposest - zakonita posest - pravni naslov - dobra vera - domneva dobre vere - vpis v zemljiško knjigo - izvenknjižno priposestvovanje
V primeru, ko se izvršuje soposest tako, da vsak od solastnikov poseduje določen del stvari; pogodba, ki predstavlja zakonito podlago posesti, pa se nanaša na solastniški delež, priposestvovanje takšnega solastniškega deleža ni v nasprotju s konceptoma posesti in solastnine. Deljena posest v takšnem primeru utemeljuje delitev pravice, ne delitve stvari.
Posest tožnikovega pravnega prednika je temeljila na kupni pogodbi, ki je bila sklenjena s solastnikom nepremičnine, in ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena na nepristen način. Pritožbeno stališče, da bi morali takšno pogodbo skleniti vsi solastniki, je napačno. V skladu s tedaj veljavnim drugim odstavkom 14. člena ZTLR (smiselno enako določa sedaj veljavni SPZ v tretjem odstavku 66. člena) je namreč solastnik lahko razpolagal s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov. Dopustno samostojno razpolaganje solastnika z njegovim idealnim delom pomeni prav pravno razpolaganje, saj se idealni del v pravnem prometu obnaša kot stvar.
izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - sodni izstop družbenika - pasivni družbenik - upravičen razlog za izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo
Sodelovanje družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo je osebne narave in temelji na medsebojnem zaupanju in vzajemnih interesih. Razloge za sodni izstop družbenika iz družbe je treba obravnavati kompleksno, predvsem z vidika uresničevanja interesov družbe in omogočanja njenega nemotenega funkcioniranja in poslovanja in ne s ciljem iskanja oz. tehtanja krivde posameznega družbenika. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru poiskati ustrezno ravnovesje med pravicami in dolžnostmi družbenikov in družbe.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016465
ZKP člen 371, 371/2, 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/11, 92, 92-4.
pravica do poštenega postopka - izvršitev izrečene zaporne kazni - zastaranje izvršitve kazni zapora - uporaba kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov.
Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C, KZ-1D in KZ-1E, vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno.
Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP)
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00015855
ZPP člen 8, 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 338/1-3, 339, 339/1, 340, 341. OZ člen 10, 131, 131/1.
škoda zaradi odklopa elektrike - visokonapetostni udar - pravno relevantna vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - trditveno in dokazno breme - nejasnosti v izvedenskem mnenju - prepričljivost izvedenskega mnenja - pojem protipravnosti - načelo prepovedi povzročanja škode
Pritožba sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl na listino „Analiza maksimalne in minimalne napetosti“, ki jo je pridobil od Elektra, zavarovanca tožene stranke, 4 leta po škodnem dogodku. Res je izvedenec samoiniciativno pridobil od „Analiza maksimalne in minimalne napetosti“ podatke o maksimalnih in minimalnih napetostih na dan škodnega dogodka dne 13. 11. 2013, ki so vključeni v izvedensko mnenje. Predmetne listine ni v dokaz svojih trditev predlagala nobena od pravdnih strank in se nanjo tudi ni sklicevala, zato ne predstavlja dokaza in je tudi nerelevantno, da se je pojavila v izvedenskem mnenju 4 leta po škodnem dogodku. Ker torej navedena listina ni dokaz, pač pa je del pisnega izvedenskega mnenja, tudi ni pomembno, da je v spisu do prvega naroka za glavno obravnavno ni bilo. Stranke so se o izvedenskem mnenju in vseh podatkih, ki jih ta vsebuje, tudi imele možnost izjaviti.
Navedena listina predstavlja strokovno gradivo, ki nestrokovnjaku brez ustreznega poduka ni razumljivo. Če se je želel izvedenec opreti na to listino, bi vsekakor moral določneje in natančneje predstaviti podatke, ki jih vsebuje, ter pojasniti, kateri konkretni podatek dokazuje, da do napetostnega udara ni prišlo, oz. kako bi se na tem grafu napetostni udar pri tožeči stranki sploh izkazoval.
Nihče, niti tožena stranka, niti v postopku postavljeni izvedenec, ni trdil, da navedena dogodka nista v nikakršni medsebojni povezavi in da je morebiten oziroma možen vzrok za okvaro električnih aparatov neodvisen od ugotovljenih manipulacij zavarovanca tožene stranke (da bi se vse električne naprave pri tožeči stranki zaradi nekega vzroka lahko pokvarile istega dne tudi, če ne bi prišlo do prekinitve elektrike). Tožena stranka se je branila, da je škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, kvečjemu posledica posameznega šibkega elektronskega elementa oziroma nizkega imunskega nivoja omenjenih naprav in aparatov, ker da morajo biti električne naprave in aparati v skladu s standardom odporni na večino primerov delovanja avtomatskih sistemov ter s tem povezanimi stikalnimi preklopi. Tudi po mnenju izvedenca naj bi bil vzrok okvare posledica napake pri inštalacijah tožeče stranke, ker da ob ustrezni kvaliteti električnih aparatov do poškodb na njih ne pride. Tovrstni ugovori v resnici priznavajo vzročno zvezo med zatrjevanim nenapovedanim odklopom električne energije, nihanjem napetosti ob ponovnem vklopu in okvaro na aparatih tožeče stranke. Zaključka prvostopnega sodišča, da med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo, nastalo tožeči stranki, ni relevantne vzročne zveze in da ni pomembno, kaj je povzročilo okvaro naprav tožeče stranke, sta zato napačna.
Protipravnost v odškodninskem pravu je treba razumeti širše, ne zgolj kot dejanje, ki je protizakonito, pač pa kot vsako ravnanje, ki povzroči komu škodo, saj je že z izvršitvijo škodnega ravnanja prekršeno načelo prepovedi povzročanja škode. Nenapovedan izklop elektrike je morda v določenih situacijah nujen in se mu ni mogoče vedno izogniti, vendar pa to ne spremeni dejstva, da se uporabniki na takšen izklop ne morejo vnaprej pripraviti in izvesti vse tiste potrebne samozaščitne ukrepe, ki jih zavarovanec tožene stranke nalaga uporabnikom v primeru napovedanega odklopa.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - veljavnost oporoke - oporoka pred pričama - lastnoročna oporoka
Tista stranka, ki trdi, da so v listini, ki izpolnjuje vse pogoje za veljavnost oporoke v eni izmed zakonskih oblik, obličnostne ali druge napake, mora to trditi in dokazati. Ker se na oporoki nahaja podpis zapustnika, mora pritožnica pristnost tega podpisa izpodbiti v pravdi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016708
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 23, 24, 56. KZ-1 člen 53, 57, 58, 190, 190/1. ZKP člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445.
pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.
Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.
Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.
Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.
Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.
Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.
Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.
Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - obvestilo
Sporni dopis, ki ga je na toženo stranko naslovila tožnica, po vsebini zadošča za sklep, da je tožnica toženo stranko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Tožničin dopis je obširen, v njem so navedena in opisana ravnanja, s katerimi je po tožničinem mnenju tožena stranka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu, na koncu pa tožnica zahteva, da se z nedopustnim ravnanjem preneha. Tožnica se je v navedenemu dopisu res le pavšalno sklicevala na ZDR-1, vendar pa bi bila za delavca prestroga obveznost, da bi moral konkretno opozoriti, da se naj dopis upošteva kot pisni opomin na izpolnitev obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, da ima delodajalec od prejema dopisa 3 delovne dni časa za odpravo kršitev ter da bo v nasprotnem primeru podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (teh elementov res ni najti v dopisu). Delavec je v razmerju do delodajalca namreč šibkejša in prava manj vešča stranka.
nadomestilo za uporabo avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - izvajanje radijske dejavnosti - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - minimalni honorar - pravilnik Združenja SAZAS - materialna podlaga - določitev višine nadomestila - obstoj pravne podlage - pravna praznina - odplačnost avtorskega dela - običajen avtorski honorar - primeren honorar - enotno nadomestilo - televizijski program - radijska dejavnost - izkoriščanje avtorskega dela - različna pravna podlaga - licenčna pogodba - soglasje volj - primerno nadomestilo - ločeno obravnavanje zahtevkov - zakonske zamudne obresti - neupravičena obogatitev - nedobrovernost - nepoštenost stranke - začetek teka obresti - zahtevek na plačilo civilne kazni
Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.
Po sprejemu materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade toženčev argument za uveljavljanje plačila enotnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih v enem postopku.
Tožnik more zahtevati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno. Razlog za to je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00016033
ZIZ člen 38, 38/6, 76. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 280, 280/4, 410, 410/1. ZZK-1 člen 94, 94/3, 94/3-3, 94/3-3(1).
ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - sklep o preizkusu terjatev - prodaja nepremičnine v stečaju - odpust obveznosti - izbris zaznambe izvršbe - stroški tretjega - izločitvena pravica v stečajnem postopku - originaren način pridobitve
Izvršilno sodišče mora za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka, uporabiti ustrezno določbo, če je bil v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev. Kadar je ločitveno pravico treba vzdržati v veljavi, se prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in plačilo zavarovane terjatve opravi v stečajnem postopku, za kar sklep o odpustu obveznosti ni ovira. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, saj ZIZ tega v danem primeru ne predvideva.
Ko gre za nepremičnino, je izločitvena pravica v stečajnem postopku pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Sklicevanje upnika, da bi lahko šlo tudi za pravnoposlovno pridobitev, tako ni utemeljeno. Če je odsvojitelj pridobitelju izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja, na katerem je bil odsvojiteljev podpis notarsko overjen pred začetkom stečajnega postopka, lahko pridobitelj namreč tudi po začetku stečajnega postopka z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavlja in doseže vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, zato pridobitelj v takem primeru v stečajnem postopku ne uveljavlja izločitvene pravice. Če naj bi tretja pridobila lastninsko pravico po trenutku, ko je upnik (z zaznambo sklepa o izvršbi in učinkovanjem od 7. 7. 2009) pridobil hipoteko, bi lahko glede na celotno situacijo šlo le za pravnoposlovni prenos, ki pa ne bi bil možna podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka. Glede na navedeno bi upnik mogel in moral vedeti, da je lahko šlo le za izvirno pridobitev lastninske pravice, zato mora tretji povrniti njene stroške.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017136
ZObr člen 98c. OZ člen 165, 299, 352, 352/3.. ZDR-1 člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Tožnik je pred misijskim dopustom opravil 101 zaporednih dni dela in po misijskem dopustu 86 zaporednih dni dela, zato je bil v tem času upravičen do 26 dni tedenskega počitka.
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem netu znesku.
SPZ člen 32, 33, 33/1, 35. ZPP člen 11, 260, 260/3.
spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - varstvo med več posestniki - motilno ravnanje - izklop elektrike - zadnja mirna posest - več tožencev - zaslišanje stranke - obisk na domu - načelo ekonomičnosti postopka
Enotno stališče sodne prakse je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči ali odobri in tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje opravljeno. Toženci so hoteli oziroma sta se toženki vsaj strinjali s tem, da se tožnika ovira pri dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Za to oviranje niso imeli pravne podlage ne v zakonu ne v pravnem poslu. Zato je presoja, da so vsi trije toženci tožnika motili v njegovi zadnji mirni posesti, utemeljena.
V primeru, ko je na eni strani udeleženih več oseb, se sodišče odloči, ali bo zaslišalo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih. Glede na to, da sta dva toženca potrdila navedbe, ki so jih vsi trije toženci skupaj podali v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je njunima izpovedbama o dejstvih sledilo, prve toženke o istih dejstvih ni bilo treba zaslišati in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.
spor majhne vrednosti - dejansko stanje - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - izpodbijanje dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - omejeni pritožbeni razlogi
V postopku v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato je neupoštevna pritožbena navedba o nedokazanosti dolga, s katero poskuša tožena stranka izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00016486
ZKP člen 538, 538/1. URS člen 30. ZPP člen 236a, 236a/1. OZ člen 179.
odškodnina zaradi neupravičene obsodbe - razžalitev dobrega imena in časti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - odškodninska odgovornost države - neupravičena obsodba - pogojna obsodba - pisna izjava priče
Pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe je v 538. členu ZKP. Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave RS izhaja odgovornost za tako nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo.
Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Odgovornost države je objektivna, dokazno breme za nastalo škodo pa je na oškodovancu.
ZIZ člen 24, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 225, 226. OZ člen 135, 164, 164/1, 433, 433/1.
nedenarna terjatev - pasivna legitimacija - pristop k dolgu - prehod premoženja - prehod terjatve - škoda - odškodninski zahtevek - krivda - odgovorna oseba - adaptacija - nenadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - dejanje, ki ga lahko opravi kdo drug
Nedenarna obveznost in z njo povezana denarna terjatev izvirata iz odškodninskega zahtevka, podlaga katerega je krivdna odgovornost. Kljub temu, da je škoda, iz katere izvira izterjevana odškodninska terjatev, nastala v zvezi z opravljanjem adaptacijskih del v stanovanju, je za škodo odgovoren tisti, ki je adaptacijo opravljal, torej prvi dolžnik. Škoda je vezana neposredno na odgovorno osebo, ki jo je s posegom v stanovanje povzročila, in ne na sámo stanovanje. Posledično ni mogoče šteti, da je s prodajo stanovanja drugemu dolžniku oziroma s prenosom stanovanja kot premoženjske celote na novega imetnika prišlo tudi do pristopa k dolgu v smislu prvega odstavka 433. člena OZ, saj ta ureja le odgovornost za dolgove, ki se nanašajo na preneseno premoženjsko celoto.
Obveznosti dolžnika, da mora opraviti sanacijska dela v stanovanju upnikov, ni mogoče šteti za nenadomestno obveznost, temveč gre za obveznost, ki jo lahko opravi tudi kdo drug. Izvršba se v takem primeru opravi po določbah 225. člena ZIZ, tega pa upnika nista predlagala oziroma nista predlagala primernega izvršilnega sredstva za izterjavo svoje nedenarne terjatve.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - odškodninska terjatev - razdrtje pogodbe - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - slabo finančno stanje dolžnika - kapitalska neustreznost - nelikvidnost - pogoji za začetek stečajnega postopka - nedovoljena začasna odredba
Začasna odredba, kot jo je predlagala tožeča stranka, v obravnavani situaciji presega domet in namen zavarovanja, kot ga ureja 270. člen ZIZ in nesorazmerno posega v dolžnikov pravni položaj. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavani restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Še toliko bolj restriktiven pristop je potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oz. omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi, ki jih nenazadnje vsak poslovni subjekt potrebuje za poslovanje in ki bi, zlasti, če gre, kot trdi upnik, za vsa dolžnikova denarna sredstva, povzročila takojšnjo nelikvidnost dolžnika.
Začasne odredbe, z izvršitvijo katere bi nastopili pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni dopustno izdati, saj je v nasprotju z namenom zavarovanja, katerega cilj gotovo ni uničenje dolžnika, pri čemer pa je tudi vsakršno privilegiranje upnikov v obdobju pred začetkom stečajnega postopka nedopustno.