CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00018416
ZPP člen 325, 326, 327, 352.. ZGJS člen 5, 5/2.. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-1.. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 5, 5/1.. ZGJS člen 5, 5/2.
plačilo stroškov dobavljene vode - zavezanec za plačilo porabljene vode - oskrba s pitno vodo - obvezna gospodarska občinska javna služba - uporabnik storitve javne službe - dopolnilna sodba - izostanek odločitve o delu tožbenega zahtevka
Uredba o oskrbi s pitno vodo v prvem odstavku 5. člena določa, da so uporabniki javne službe oskrbe s pitno vodo lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Za odločitev o tem, ali je toženka dolžna plačati izstavljene račune iz naslova oskrbe s pitno vodo, je torej bistveno vprašanje, ali tožnica v konkretnem primeru zagotavlja storitve javne službe oskrbe s pitno vodo in ali je toženko mogoče šteti za uporabnico javne službe. Samo vprašanje lastništva vodovoda pa na upravičenost zahtevati plačilo za opravljene storitve javne službe oskrbe s pitno vodo ne vpliva.
V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka (ampak slednje izhaja le iz obrazložitve), ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP).
V sodni praksi je bilo že poudarjeno, da gre pri izredni denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga zagotavlja država iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom ZUP o pravici odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom za katerega je pooblastilo dano.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8, 8/1. ZPP člen 213, 287, 287/2.
vročanje pisanja stranki v tujini - prevod vloge v tuj jezik - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev nepomembnih dokazov
Toženec dejansko prebiva v Republiki Avstriji. To dejstvo samo po sebi ne pomeni, da je bilo potrebno tožbo in druga pisanja prevesti v nemščino. Toženec ne trdi, da je tuj državljan, odgovor na tožbo in pritožbo je tudi sicer vložil sam in v slovenskem jeziku. Toženec je imel pravico sprejem pisanja zavrniti, če ni sestavljeno ali prevedeno v uradni jezik zaprošene države članice, ali v jezik, ki ga naslovnik razume česar pa ni storil. Nasprotno: slovensko pisanje je toženec sprejel in nanj v slovenščini tudi odgovoril.
Na podlagi merila, da je podjemnik dolžan upoštevati naročnikov interes v obsegu, v katerem ve oziroma bi zanj lahko vedel, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, ob katerem je sodišče štelo še, da bi tožeča stranka morala vedeti, da dokumenti, narejeni po gradbenem dovoljenju, zaradi sprememb niso več ustrezni, je zaključek, da tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila v neustreznost datotek, pravilen.
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se prepoved opiranja sodbe na ustavno in zakonsko nedovoljene dokaze ter dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dokazov iz drugega odstavka 18. člena ZKP ne uresničuje vedno z njihovo izločitvijo kot to smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve.
ustavitev izvršbe pri organizaciji za plačilni promet - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - obstoj transakcijskega računa v republiki sloveniji - oprava izvršbe v republiki sloveniji
Sodišče opravi poizvedbo o podatkih - dolžnikovem računu in banki v elektronsko dosegljivih evidencah, to pa je podatek o računih dolžnika pri bankah na ozemlju RS. Slovensko sodišče sme opravljati izvršbo le na ozemlju Republike Slovenije.
Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.
Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, predvsem pa še njeno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve zapisalo le, da je pritožniku sodno pisanje vročilo po vročevalcu, ker ga ni moglo vročiti po pošti priporočeno, v točki 2 je prepisalo določbo prvega odstavka 94. člena ZKP, v točki 3 pa, da je zahtevek sodnega vročevalca utemeljen. Prav ima zato pritožba, da sodišče ni ugotavljalo, ali je vročitev sodnega pisanja priča povzročila po svoji krivdi. Kljub temu, da je sodno pisanje sodišču bilo vrnjeno 4. 9. 2017, je že naslednji dan za vročitev angažiralo sodnega vročevalca. Izpostaviti je tudi potrebno, da je sodno pisanje sodišče oškodovancu poslalo v času sodnih počitnic in tudi sicer v času dopustov. Sodišče prve stopnje bi zato lahko glede na navedene okoliščine in glede na to, da je bilo do časa oprave glavne obravnave še več kot en mesec, sodno pisanje ponovno poslalo po pošti in ga poskušalo pritožniku vročiti. Ko se je priča udeležila glavne obravnave, pa bi sodišče od priče moralo zahtevati pojasnila, zakaj pošiljke ni dvignil, saj bi le na tak način lahko ugotovilo, ali je pritožnik res po svoji krivdi povzročil stroške vročanja. Pritožnik zatrjuje v pritožbi, da se je v času ko pošiljke ni dvignil, nahajal v D., BiH, ki je njegov rojstni kraj. Tam se nahaja vsako leto po mesec dni, kar je storil tudi v prejšnjem letu 2017. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obisk rojstnega kraja in posledično odsotnost ter nedvig konkretne sodne pošiljke ne more pomeniti krivdnega ravnanja pritožnika pri nastanku predmetnih stroškov.
Tar. št. 39 OT določa, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah. Izrecno je določeno, da se storitve po tej tarifi obračunajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Pomeni, da je priglašene stroške za posvet s stranko in pregled dokumentacije mogoče priznati le, če gre za samostojno storitev, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah.
Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.
Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).
ZKP člen 18, 149, 149a, 219. KZ-1 člen 186, 186/1. ZNPPol člen 6.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeni dokazi - tajno opazovanje - naloge policije - hišna preiskava - biološke sledi
Sodišče prve stopnje je na podlagi odgovora policije utemeljeno zaključilo, da je bil bris ustne sluznice obtožencu odvzet resda na dan, ko se je pri njem opravljala hišna preiskava, vendar pa odvzem biološkega materiala ni bil nezakonit. Policija je namreč v odgovoru navedla, da je bil razlog za kriminalistično-tehnično obdelavo obtoženca zaseg prepovedane droge iz aprila 2017, kar pomeni, da se je bris ustne sluznice obtožencu odvzel zaradi tega, ker je bila C. C. tako dne 7. 4. 2017, kot tudi dne 21. 4. 2017 zasežena droga, za katero se je kasneje na podlagi ustreznih analiz izkazalo, da gre za heroin.
Sama okoliščina, da je sodišče prve stopnje hišno preiskavo prepoznalo kot nezakonito (priči, ki sta bili navzoči pri izvedbi hišne preiskave, nista bili navzoči tudi v majhni vrtni uti, kjer se je hišna preiskava opravljala in v njej gibanje obeh policistov in obeh prič ni bilo mogoče), pa nima nikakršnega vpliva na zakonitost postopka odvzema biološkega primerjalnega materiala od obtoženca. Obstajali so namreč razlogi za sum, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, zaradi česar je bila dana tudi podlaga za odvzem teh vzorcev na podlagi drugega odstavka 149. člena ZKP. V posledici pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da biološki vzorec ni bil pridobljen nezakonito, tudi ni nikakršne podlage, da bi sodišče prve stopnje kot nezakonito izločilo poročilo o preiskavi z mnenjem NFL z dne 8. 11. 2017.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/3, 72, 81.. ZPP člen 8.
invalidnost - več izvedenskih mnenj - izvedensko mnenje
Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše.
Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost.
Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.
Pritožnik zahtev iz navedene določbe ni izpolnil niti z dopolnjeno vlogo, zaradi česar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vloga ni dopolnjena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati, saj še vedno ne vsebuje enovitega opisa kaznivega dejanja, o katerem bi sodišče lahko odločilo.
ZFPPIPP člen 400, 400/8, 400/8-1, 400/8-2. ZFPPIPP-G člen 34, 34/5.
osebni stečaj - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - začetek postopka odpusta obveznosti - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - preizkusno obdobje - določitev preizkusnega obdobja - mnenje upravitelja - novela ZFPPIPP-G - ugovor proti odpustu obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - skrajšanje preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja - namen odpusta obveznosti - namen postopka osebnega stečaja - poplačilo upnikov
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo stališče višjega sodišča (Cst 595/2016, Cst 662/2016), da osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP (razen v izjemnih primerih) ni namenjen skrajšanju preizkusnega obdobja za čas od dveh let dalje, temveč le za čas od šestih mesecev do dveh let (če so izpolnjeni v 1. in 2. točki osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP določeni pogoji). Glede na to, da sta do vložitve upraviteljevega ugovora že pretekli dve leti (in pol) preizkusne dobe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 34. člena ZFPPIPP-G.
ZZZDR-UPB1 člen 123, 124, 124/2.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/3.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen, če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, skladno z določbo 123. člena ZZZDR. Torej polnoletni otroci, do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, staršev niso dolžni preživljati oziroma konkretno, niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva.
umik tožbe - pritožbene novote - umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - povrnitev pravdnih stroškov - povrnitev pravdnih stroškov v primeru umika tožbenega zahtevka
V skladu s 158. členom ZPP je dolžan v primeru umika tožbe tožnik nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Vendar pa predvideva omenjena določba tudi izjemo od tega osnovnega primera, in sicer če je umik tožbe takojšnja posledica toženčeve izpolnitve zahtevka.
Vrhovno sodišče RS se je glede vprašanja, ali zavarovancu višja pokojnina, upoštevaje ustavno odločbo, pripada že vse od upokojitve dalje, že izreklo v več zadevah. Zavzelo je stališče, da je Ustavno sodišče trenutek upravičenosti do višje pokojnine vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih odločitev velja za naprej. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.
pogodbena cena - trditveno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Potreba po konkretizaciji tožbenih trditev glede dejstev, katerih trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki, je odvisna od nasprotovanja tožene stranke.
V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine.
Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in odmero pokojninske dajatve.