Tožniki so trdili, da jim toženec ni izročil vsega denarja po posojilnih pogodbah, temveč je del denarja, ki ga je dvignil s svojega računa, istega dne oziroma kasneje položil na svoj drug račun. V zvezi s tem so predlagali poizvedbe pri toženčevi banki. Sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. V takem primeru je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožniki konkretizirano uveljavljajo. Ker gre za kršitev, ki jo je lahko pritožbeno sodišče odpravilo samo, je opravilo poizvedbe pri banki, nato pa dokaz izvedlo na pritožbeni obravnavi. Ker dokaz ni potrdil tega, kar so tožniki trdili, je njihovo pritožbo zavrnilo.
Za obstoj očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo ne zadošča le primerjava čistih vrednosti, temveč se nesorazmernost lahko odraža tudi v posebnih bremenih ali dodatnih obveznostih, ki jih prevzema prikrajšana stranka. Vendar teh v obravnavanem primeru ni.
Toženec je uspel dokazati, da sta tožnika dejansko prejela 190.000 EUR na podlagi dveh posojilnih pogodb. Ni šlo za to (kot so trdili tožniki), da sta podpisala potrdila o prejemu tega zneska zaradi stiske.