ZDen člen 9, 9/2, 63, 63/3. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2.
ugotovitev državljanstva
Opcija za nemški Reich in dejanska preselitev vanj je podlaga za sklep, da se takšne osebe štejejo za osebe nemške narodnosti, saj so za nemški Reich lahko optirale le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem zemljišču - družbena lastnina - dobroveren graditelj
Toženčeva gradnja je bila opravljena v času, ko je bilo sporno zemljišče družbena lastnina. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine, je bilo sprejeto tudi stališče, ki je izhajalo iz časovne omejenosti vsakega gradbenega objekta (in na drugi strani iz takrat pričakovane časovne neomejenosti družbene lastnine). To je stališče: da v primeru gradnje na zemljišču v družbeni lastnini graditelj sicer ne more izposlovati pravice uporabe takega stavbišča po pravilih o gradnji na tujem zem- ljišču; da ima zgradba do legalizacije pravni položaj začasnega objekta (in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine); in da ima zato graditelj temu ustrezno sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico - to varstvo pa ne obsega tudi pravice do vpisa lastninske pravice (glede zgradbe - saj je na zemljišču v družbeni lastnini bila mogoča le ustrezna pravica uporabe), kadar gre za gradnjo brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ni odveč opozoriti, da gre za stališča sodne prakse, ki so nastala še pred sprejemom Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SR Slovenije. Ta je pomembno posegel v ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (2. odstavek 6. točke amandmaja, Ur. l. SRS 32/89). Seveda tudi Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Pri takih ustavnih temeljih lastninskih razmerij pa je v primerih, ko gre za presojo varstva lastninske pravice, toliko bolj jasno, da varstva, ki bi v primeru njene kolizije z enako močno drugo lastninsko pravico subjektu šlo, ni mogoče vselej odreči preprosto zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - skaženost - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ima tožnik zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in nepravilno zaraščenega zloma golenice za 25% trajno zmanjšane splošne življenjske sposobnosti. Te se izkazujejo v nesposobnosti za tek in hitro hojo, v hitri utrudljivosti pri hoji po neravnem terenu in v nezmožnosti daljše stoje in hoje. Revizija pravilno poudarja, da sodišče druge stopnje navedenih omejitev ni pravilno vrednotilo z ozirom na konkretne okoliščine na strani oškodovanca oziroma tožnika, ki se nanašajo na njegovo delovno zmožnost. Opisane omejitve predstavljajo hudo oviro za opravljanje tožnikovega dela oziroma poklica, ki ga je opravljal do škodnega dogodka. Tožnik je namreč gradbeni delavec, ki za opravljanje svojega dela potrebuje ne samo polno telesno sposobnost, temveč tudi telesno spretnost. Okrnitev delovne zmožnosti je huda omejitev in predvsem zaradi nje tožnik zelo duševno trpi, kar je zaslišan kot stranka tudi sam poudaril.
Tožeča stranka je postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da tožencu ne gre stvarna služnost na njenem zemljišču, in prepovedni, naj toženec opusti izvajanje služnosti. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (56. člen), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav ZTLR ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice.
V drugem primeru pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi prvega odstavka 42. člena ZTLR, po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Aktivna legitimacija pri takšni tožbi gre tudi domnevnemu lastniku, torej tistemu, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in zakonito, ni pa vedel niti ni mogel vedeti, da je postal lastnik stvari (tako imenovana publicijanska lastnina, prvi odstavek 41. člena ZTLR). Smisel zakonske ureditve je v tem, da se nudi varstvo tistemu, ki dokaže močnejšo pravico na stvari, in da tega ne more preprečiti tisti, ki vznemirja, s tem, da postavi vprašanje lastnine, ki jo je včasih pač težko dokazati ali pa je sploh ni mogoče dokazati.
prekop in prenos posmrtnih ostankov - pogoj za odločanje po prostem preudarku
Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Ker najemnica groba ni dala soglasja za prekop pokojne, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena zakona za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici), zato tudi ni pomemben razlog, zakaj mati ni mogla poskrbeti za pokop umrle. Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 4. člena ZUP.
nujni delež - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba
V 141.členu ZD je urejena t.i. dediščinska tožba, s katero se v rokih, ki jih določa zakon, lahko realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. V obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi ( izročitev premoženja tožencu s pravnim poslom, ki je bil sklenjen 31.7.1956 ), po pok. N. Z., ki je mati pravdnih strank, premoženja, ki naj bi predstavljalo njeno zapuščino, sploh ni bilo. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da je bil z ( po njenih trditvah neodplačnim ) razpolaganjem z dne 31.7.1956 prikrajšan njen nujni delež, bi zato morala zahtevati vrnitev daril v roku, ki ga daje na razpolago 41.člen ZD, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje.
Tožnik ne more uspešno izpodbijati odločitve o dodelitvi otroka v starosti treh let in pol materi, če ne obstoje utemeljeni razlogi, zaradi katerih mati ni sposobna skrbeti za varstvo in vzgojo otroka.
Revizijsko sodišče je smelo preizkusiti zgolj materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč pri tem dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjema sodiščema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženkin pes - ovčar popadljiv in neprivezan, da je že pred tem napadal druge ljudi, da je bil v zadnjem času jezljiv in agresiven do otrok, da je mladoletno tožnico kot petletnega otroka napadel le 10 m proč od toženkine hiše in da tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo možno opredeliti za draženje ali izpodbodenje psa. Take ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes mladoletni tožnici. Podlago za njeno odgovornost predstavlja pravilo paragrafa 1320 občega državljanskega zakonika (naprej ODZ), ker to zadevno področje odškodninskega prava še ni normirano v zakonu o obligacijskih razmerjih ali v kakšnem drugem pozitivnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem pravnem pravilu je določeno, da je v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To pa se odraža v tem, da rejec s potrebnimi ukrepi prepreči, da bi njegova žival koga poškodovala. V sklop preprečevanja pa sodi tudi predvidevanje, da lahko na dvorišče privatne hiše pridejo ljudje brez posebnega povabila. Glede na navedeno pravno podlago je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes tožnici.
Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes ; kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tudi za vložitev ugotovitvene tožbe, s katero se zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (1. odstavek 187.člena ZPP), je potrebno izkazati pravno korist, kar je v 2. odstavku 187. člena ZPP izrecno določeno. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravni položaj tožečih strank ne bi spremenil, pravna korist tožečih strank za vložitev ugotovitvene tožbe ni izkazana.
Določbe 1. odst. 324. čl. CZ, ki je podlaga za izdajo odločbe carinarnice o oprostitvi obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino in o vrnitvi varščine, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, ni mogoče uporabiti v carinskem postopku za ocarinjenje začasno uvoženega avtomobila, ki je bil ukraden, saj gre v primeru kraje za drugačno pravno in dejansko situacijo, kot pri uničenju ali poškodovanju začasno uvoženega blaga.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - zapadlost zahteve za odkup - podstanovalska razmerja
Po določbah SZ so morali lastniki stanovanj prodati stanovanje le imetnikom stanovanjske pravice in še to le tistim, ki so na dan uveljavitve SZ to pravico še imeli (1. odstavek 117. člena SZ). Na dan uveljavitve SZ tožnika nista bila imetnika stanovanjske pravice (tudi sama v reviziji zatrjujeta da sta bila na dan uveljavitve SZ le podstanovalca), zato tudi pravice do odkupa spornega stanovanja nista mogla pridobiti. Pravno stališče sodišča druge stopnje, da se je moral rok iz 3. in 4. odstavka 50.člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih izteči vsaj ob uveljavitvi SZ, je pravilno, saj za pravno stališče prvostopnega sodišča, da se je ta rok lahko iztekel tudi kasneje ( v obravnavanem primeru npr. šele takrat, ko sta tožnika vložila obravnavano tožbo ), v določbah SZ, ki pridobitve stanovanjske pravice ( kot tudi stanovanjske pravice nasploh ) na podlagi nezakonite vselitve v stanovanje več ne pozna, ni nobene pravne podlage.
Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč v postopkih pred drugostopnim in prvostopnim sodiščem niso bile ugotovljene vse odločilne okoliščine spora, ki so pogojevale pravilno uporabo materialnega prava to je v tem primeru določb 5. in 42. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR). Po teh določilih so motnje kot so ropot, prah in podobno, če izvirajo iz nepremičnine ali iz dejanj pri uporabi nepremičnine, in če ne otežkočajo uporabe sosedove nepremičnine čez krajevno običajno mero ali ne povzročajo znatne škode, dovoljene. Direktne misije (drugi odstavek 5. člena ZTLR) pa so dovoljene samo, če zanje obstaja poseben pravni naslov. Iz navedenega izhaja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali če poseg povzroča znatnejšo škodo.
razmerja med starši in otroci - pravica do osebnih stikov - izvršba
V postopku izvrševanja odločbe o določitvi osebnih stikov starša z mladoletnim otrokom lahko stranka uspešno izpodbija akt o izvršbi le z ugovorom, da izvršljivost odločbe še ni nastopila oz. da je bila obveznost, ki je predmet postopka, izpolnjena.
Pri odločanju o spremembi osebnega imena (priimka) mladoletne osebe, katere starši živijo ločeno, mora imeti odločilen vpliv otrokova korist, izražena s čustveno povezavo med otrokom in staršem, ki z otrokom vzdržuje neposredne osebne stike.
delavci v državnih organih - razrešitev višjega upravnega delavca - dokazovanje
Z odločbo tožene stranke nekdanjega izvršnega sveta skupščine mesta so bile v zvezi z razrešitvijo višjega upravnega delavca kršene določbe ZUP, saj tožena stranka ni sprejela dokazne ocene glede nasprotujočih trditev predstojnika, ki je predlagal razrešitev, in tožeče stranke (višjega upravnega delavca) o okoliščinah, ki so podlaga za razrešitev (da ta delavec po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti).
Po 2. odst. 33. čl. ZDen služnost, izbrisana s podržavljenjem, oživi, v povezavi s 1. odst. 33. čl. ZDen le ob vrnitvi podržavljene stvari, na kateri je pred podržavljenjem obstajala služnost, zato za uvedbo postopka o zahtevi za vrnitev (vzpostavitev) prejšnje služnosti, ne da bi se vračala gospodujoča stvar, ni podlage v ZDen.
Na podlagi 211. čl. ZZZDR lahko postavi pristojni organ skrbnika za poseben primer ne le osebi, katere prebivališče ni znano ali neznanemu lastniku premoženja, če je potrebno, da kdo za to premoženje skrbi, marveč tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, v konkretnem primeru osebi, stari 90 let, zaradi varstva njegovih pravic in koristi za potrebe uresničevanja pravic iz ZDen, četudi mu opravilna sposobnost ni bila odvzeta.
vrnitev preveč plačane carine - upoštevanje internega navodila
Tudi če gre za navodilo internega značaja, je upravni organ z zapovedjo enakega obravnavanja iz 14. in 22. člena ustave vezan na način odločanja v prejšnjih primerih in navodilo upoštevati v vseh primerih, kjer gre za takšno dejansko stanje, kot ga je interno navodilo imelo v mislih.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je toženčeva žena sodnica Okrožnega sodišča v C., s katero se vsi sodniki Okrajnega sodišča v Ž. osebno poznajo, je tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče.
Upravni organ je ravnal pravilno, ko je na predlog stranke za izredno razveljavitev pravnomočnih sklepov o izreku denarnih kazni po 266. členu ZUP stranko obvestil le z dopisom, da pogoji za predlagano razveljavitev navedenih sklepov niso izpolnjeni in zato njene pobude ni sprejel, saj se postopek za izredno razveljavitev začne in vodi le po uradni dolžnosti in le ob pogojih, določenih z zakonom.