Tožeča stranka ni mogla uspeti s tožbenim ugovorom, da, dokler ni dokončan postopek za izdajo lokacijskega ali drugega dovoljenja, ni dopustna inšpekcijska odločba o odstranitvi objekta, saj 12/I člen zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Ur.l. RS, št. 18/93) določa, da vloga (zahteva) za odlog prisilne izvršbe (po 11. členu tega zakona) ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršbe, ki je predmet odločbe.
Samo dejstvo, da je tožnik direktor ustanove, v kateri so v oskrbi osebe z različnimi stopnjami duševne prizadetosti in katerih vedenje lahko vsebuje elemente nasilja, ni upravičen razlog za izdajo dovoljenja.
Če upravni organ ne odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča z uporabo vrednosti točke, določene z odlokom, veljavnim na dan vložitve popolne vloge, je odmera nezakonita.
ZPP (1977) člen 392.ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - vrednotenje deleža vsakega zakonca
Tožnik je s tožbo uveljavljal dva samostojna tožbena zahtevka: s prvim je terjal ugotovitev polovičnega deleža na skupnem nepremičnem in premičnem premoženju, z drugim pa plačilo denarne terjatve 60.135,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala polovična vrednost v Istri kupljenih nepremičnin. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, je odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP), ki je bila v tem primeru ocenjena ob vložitvi tožbe 3.7.1990 na 8.500,00 SIT (pri tedanji predpisani vrednosti za revizijo nad 8.000,00 SIT). Drugi t.j. denarni zahtevek v višini 60.135,00 SIT pa je tožnik postavil 28.6.1993 (list št. 76). Ker pa revizije v premoženjsko pravnih sporih po določilih drugega odstavka 382. člena ZPP ni v primerih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, objavljenem v Ur. listu RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženkino revizijo v delu, ki se je nanašana na odločitev o denarnem zahtevku (člen 392. ZPP). Dalje je moralo zavreči revizijo tudi v delu, s katerim je uveljavljala odškodninski zahtevek (glede doslej neuveljavljenega premičninskega dela skupnega premoženja), ker o takem zahtevku (ki tudi ni bil postavljen med pravdo), ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 382. člena ZPP).
Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se v primeru spora določi na podlagi upoštevanja ne le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi drugih okoliščin, kot so vse možne oblike sodelovanja v procesu pridobivanja premoženja, ki so lahko materialne ali pa nematerialne narave. Obširno ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah je sodiščema druge in prve stopnje dajalo zanesljivo podlago za pravilno presojo spora pravdnih strank tudi za odločitev o višini deležev strank na spornem premoženju. Pri tem sta nižji sodišči v celoti pravilno uporabili določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR in pravilno poudarili, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, kajti spor razvezanih zakoncev o deležih na skupaj ustvarjenem premoženju ni obračunska pravda. Namreč vse oblike dela, prizadevanja in medsebojnega sodelovanja zakoncev v procesu pridobivanja skupnega premoženja niso v celoti ali pa sploh ne denarno merljive, zaradi česar jih je treba ocenjevati in prav zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov zakoncev, ki so pomembni tudi pri pridobivanju skupnega premoženja, je zakonodajalec s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka, če kateri izmed njiju ne dokaže, da je prispeval k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - posebno premoženje
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pravdni stranki po formalni sklenitvi zakonske zveze leta 1956 nista ne tedaj in ne pozneje zaživeli kot zakonca, da sta bili ves čas odtujeni, in da razen dveh otrok nista imeli ničesar skupnega. Zakonske skupnosti dejansko sploh nista vzpostavili, skupna otroka je preživljala le toženka, s svojimi dohodki pa sta pravdni stranki razpolagali ves čas vsaka zase in pretežni del tudi ločeno živeli. Zato sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila zakonska zveza pravdnih strank zgolj formalna, brez vsebinskih sestavin, ki se odraža v življenjski skupnosti z vsemi običajnimi sestavinami, vključno z gospodarsko (ekonomsko). Predpostavke za nastanek skupnega premoženja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR tako v tem primeru res niso bile podane. Odločitev, da premoženje, ki ga je toženka pridobila s svojimi sredstvi v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, ni skupno premoženje pravdnih strank, se tako pokaže za pravilno.
Po določbi 7. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih se postopek odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili izvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in do njegove uveljavitve še niso končani, nadaljujejo po določbah tega zakona, zato je v teh postopkih uporabiti vrednost točke, določeno z odlokom, veljavnim na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZKZ.
V obnovi postopka, končanega z izdajo dovoljenja za razširitev dejavnosti (gostinstvo - nočni bar) ima solastnik oz. lastnik sosednje nepremičnine položaj stranke zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, v katerem lahko uveljavlja pravico varstva pred prekomernim hrupom, ki izhaja iz 7., 8. in 9. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, po katerem je prekomerni hrup prepovedan, če v postopku izdaje lokacijskega, gradbenega ali uporabnega dovoljenja ni sodeloval in ni mogel uveljaviti pravice varstva pred hrupom.
Krajevno pristojno sodišče za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo in o dovolitvi nasprotne izvršbe je sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo.
Zmotno je tožnikovo stališče, da bi mu upravni organ moral izdati osebno delovno dovoljenje kljub zamudi roka iz 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ker bo sicer ovirana izvršitev sodne odločbe, s katero je bil tožnik vrnjen na delo (4. odstavek 2. člena zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Upravni organ ne more biti vezan na neko sodno odločbo brez zakonskih omejitev, saj morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu (4. odstavek 153. člena ustave Republike Slovenije).
podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev - nezakonita uporaba stanovanja
Po drugem odstavku 76. člena ZSR se je štelo za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda stanovanje, zato je bilo možno zoper njega vložiti izpraznitveno tožbo (4. odstavek 50. člena ZSR). Po 149. členu SZ je takšna uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago, vendar le v primeru, če je podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19. oktobra 1991). Tega pogoja pa tožena stranka, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb, ni izpolnila, zato zaseda sporno garsonjero nezakonito.
Tudi za dnevne delovne migrante, ki so po izteku osebnega delovnega dovoljenja, izdanega na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ponovno zaprosili za izdajo dovoljenja, veljajo splošne določbe zakona za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, med njimi tudi pogoj iz 2. odstavka 5. člena, da na določenem območju ni drugih ustreznih kandidatov, ki so pripravljeni sprejeti delo.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - pogoji - dobrovernost - priposestvovalna doba - vštevanje časa - postopek za ureditev mej - sodna poravnava
Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Lastninsko pravico lahko pridobi s priposestvovanjem le dobroverni posestnik. M. V., ki naj bi sporno nepremičnino tožnikoma prodala, to ni bila. Zato se tožnikoma čas, ko je imela sporno nepremičnino v nedobroverni posesti M. V., v njuno priposestvovalno dobo ne more všteti (2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi nižji sodišči, pa tudi tožnika sama, ki naj bi tako po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi po lastnih trditvah posest na sporni nepremičnini pridobila šele v letu 1989 (šele takrat je lahko začela teči njuna priposestvovalna doba - 1. odstavek 30. člena ZTLR), zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (ob upoštevanju že navedenih razlogov za to, da v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 30. člena ZTLR zaradi nedobrovernosti M. V. ni mogoče uporabiti), ne izpolnjujeta, saj je doba, v kateri naj bi imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, bistveno krajša od dobe, ki jo določa zakon (28. člen ZTLR).
Materialnopravno pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 302/93, sklenjena dne 18.6.1993 sodna poravnava, s katero je bila urejena meja tudi glede nepremičnine, ki je predmet spora v tej pravdni zadevi. V mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, gre namreč v bistvu za spore o lastninski pravici na zemljišču. V nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št.N 302/93 je sedanji toženec kot predlagatelj nepravdnega postopka izrecno zatrjeval, da je lastnik sedaj sporne nepremičnine št. 2729/16, k.o..., sedanja tožeča stranka, ki je v nepravdnem postopku sodelovala kot nasprotni udeleženec, pa je z njim sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo izrecno navedeno, "da se meja med parc. št. 2729/16 k.o.., ki je last M. V. iz...določi...... ". Poleg dejstva, da je v sklenjeni poravnavi izrecno ugotovljeno, da je toženec lastnik sporne nepremičnine, pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave, ki ima moč pravnomočne sodbe, s strani nepravdnega sodnika izrecno opozorjena na pravne posledice sklenitve poravnave s tako vsebino, poleg tega pa je bila v nepravdnem postopku tudi kvalificirano zastopana, saj je ob sklenitvi poravnave sodeloval tudi njen odvetnik. Revizijskih trditev, da sta tožnika sklenila sodno poravnavo le zato, ker se jima nepravdni postopek "ni zdel pomemben in je zanju predstavljal le nepotrebno zapravljanje časa", zato ni mogoče upoštevati.
stanovanjska najemnina - neprofitna najemnina - tožba na izpraznitev stanovanja
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in izvesti tudi tiste dokaze, ki jih je tožena stranka ponudila v dokaz svojih trditev, da je dolžna za sporno stanovanje plačevati le neprofitno najemnino, te dokaze v dokaznem postopku oceniti in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Pri tem revizijsko sodišče še pripominja, da v primeru, če obstaja na strani tožene stranke dolžnost plačevanja neprofitne najemnine, odklonitev podpisa najemne pogodbe, v kateri je tožeča stranka nesporno zahtevala plačevanje profitne najemnine, ne more imeti za posledico, da tožena stranka sporno stanovanje zaseda nezakonito. Določbo iz 66. člena stanovanjskega zakona, na katero sta sodišči druge in prve stopnje oprli svojo odločitev, je namreč mogoče uporabiti le v primerih prostega oblikovanja najemnin za službena in profitna stanovanja, ne pa tudi v primerih, kadar obstaja dolžnost plačevanja neprofitnih najemnin.
ZDR (1990) člen 131. ZTPDR člen 83, 83/2. ZSDUIS člen 70.ZUP člen 124.
ukrepi inšpektorja za delo
Določba 131. člena ZDR se je lahko nanašala le na varovanje javnih interesov oz. koristi in ne na terjatve posameznika do delodajalca, ki jih mora sam uveljavljati pri pristojnem sodišču. Izplačila denarnih terjatev delavcem ne spadajo med denarne prejemke po 1. odstavku 131. člena ZDR.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - preživnina otrok - pravice in dolžnost staršev do otrok - skrb staršev za otroke - spremenjene razmere - zvišanje preživnine
Pri uporabi določb 79., 102. in 103. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih morajo biti potrebe otrok res realno označene, kar pa še ne pomeni, da premoženjske razmere staršev na statistično povprečje minimalnih življenjskih stroškov nimajo nobenega vpliva. Otrok ima namreč pravico do boljšega življenjskega standarda, če mu to boljše premoženjske razmere staršev omogočajo.
Obstoj tožnikovih telesnih brazgotin toženi stranki v reviziji priznavata, vendar s stališčem, da ne dosegajo "stopnje prave skaženosti", obstoj škode iz tega naslova celo zanikata. Duševne bolečine zaradi skaženosti (200. člen ZOR) kot oblika nepremoženjske škode predpostavljajo, da obstoje objektivna dejstva poslabšanega (grdega ali skaženega) zunanjega izgleda ter posledice na duševnem področju oškodovanca, ki zaradi grdega zunanjega izgleda trpi. Oboje je v obravnavanem primeru ugotovljeno. Poslabšani zunanji izgled zaradi brazgotin je trajne narave in bo negativno vplival na psihično razpoloženje tožnika. Ne drži tudi revizijska trditev, da ni na razpolago strokovnega mnenja, da bi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja pri mladoletnem tožniku pustil hujše posledice, ki bi opravičevale visoko odškodnino iz tega naslova.
elementi odškodninske odgovornosti - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - nedopustnost ravnanja
Sodišči prve in druge stopnje navajata kot materialnopravno podlago obeh sodb določilo 1. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se nanaša na krivdno odgovornega voznika motornega vozila. Iz splošnega načela odškodninskega prava pa izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta:
- da je škoda nastala,
- da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja,
- da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem,
- da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode.
Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen slednjega, torej odgovornosti, katere obstoj se predpostavlja (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 174. člena ZOR), mora ostale (prve) tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, torej oškodovanec oziroma tožeča stranka. Šele obstoj prvih treh predpostavk predstavlja podlago za uporabo pravila o krivdni odgovornosti voznika motornega vozila.
pogodba o delu - splošne določbe - pojem - odgovornost za napake - poseben primer, ko se pogodba razdre
Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o delu, zato je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe 600. člena in nasl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po določbah tega zakona pa lahko naročnik dela (v obravnavanem primeru tožeča stranka) v primerih, če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, pogodbo razdre in zahteva povračilo škode, pri čemer sploh ni potrebno, da bi poprej zahteval odpravo napake (619. čl. ZOR). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravil toženec, neuporabno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato materialnopravno pravilno odločili, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti škodo (katere višina ni bila sporna), ki jo je ta utrepla zaradi neuporabnega izdelka tožene stranke.
Toženčeva obveznost je jamčevalne narave (odgovornost za napake), zato se toženec v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 85. člena posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77), ki ureja dolžino garancijskega roka in na določbe 49., 61. in 65. člena zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS 34/84 - 10/91 in RS 17/91 - 69/96), v katerih so urejena vprašanja oddaje, izvajanja in nadzora del, tehničnih pregledov itd..
dokazi in izvajanje dokazov - odločitev o tem, kateri dokazi se naj izvedejo - načelo kontradiktornosti
O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 220. člena ZPP). V obravnavani zadevi so bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala, razen rekonstrukcije prometne nezgode. Z neizvedbo tega dokaza pa sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to zmotno zatrjuje v reviziji tožeča stranka. Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, namreč ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, ampak pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena ZPP). Tekom dolgotrajnega postopka pa je sodišče to možnost dalo obema strankama, tedaj tudi tožniku, ki tudi v reviziji (seveda ob pravilnem razumevanju načela kontradiktornosti) kaj nasprotnega ne zatrjuje.
ZPolS člen 3, 3/4, 13, 19, 19/1.URS člen 14, 14/1, 32, 42.
vpis v register političnih strank
Program politične stranke (1. odstavek 19. člena zakona o političnih strankah, Ur.l. RS, št. 62/94) je akt stranke, iz katerega morajo biti razvidni politični cilji članov stranke in njeno nameravano delovanje. Če je katerikoli del programa stranke v nasprotju z določbami ustave Republike Slovenije, je moč ugotoviti, da stranka namerava delovati protiustavno.
Pogoji za vpis stranke v register političnih strank morajo biti podani kumulativno (13. člen citiranega zakona).