odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - pravični deleži - voznik neznanega vozila - odvrnitev škode od drugega
Voznika neznanega vozila je treba šteti za udeleženca nesreče v okoliščinah, ko je prehiteval kolono in s tem povzročil, da se je moral toženec umikati na bankino, kjer ga je začelo zanašati, tako, da se je zaletel v tožnika.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - strah
Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Glede na obseg prikrajšanj, ki jih je utrpel in jih še trpi tožnik, njegove škode po obsegu ni mogoče uvrstiti v kategorijo velikih škod, ki terjajo visoko zadoščenje. Bistveni del okrnitve tožnikove telesne integritete se po ugotovitvah nižjih stopenj nanaša na zlom treh reber na levi strani z manjšim pleuralnim izlivom, kar je imelo za posledico najbolj opazen del telesnih bolečin in nevšečnosti ter trajno prikrajšavo na telesnih zmogljivostih, zaradi česar tožnik duševno trpi.
premoženjsko zavarovanje - namen premoženjskega zavarovanja - sporazumno ugotovljena vrednost zavarovane stvari
Po 7. odstavku 925. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se odškodnina v primeru, ko je bila za zavarovalno pogodbo vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena, določi po tej vrednosti, razen če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in če za to razliko ni utemeljenega razloga.
Tožena stranka je bila zato tista, ki bi morala dokazovati, da ni šlo za zavarovanje po 6. točki 11. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK/91).
revizija - dovoljenost revizije zoper sklep o pravdnih stroških
Revizija zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.
V domačo valuto prevedeni dolg, dosojen v pravdi I P 29/89 sodišča prve stopnje, naj bi z obrestmi vred dosegel komaj polovico vrednosti, ki je (v tuji valuti) resnično bila tožencu izročena. Vendar pa sta se nižji sodišči do take pravne razlage pravilno opredelili z razlogi, da je pravno razmerje med strankama že razrešeno in da je tožnik iz tega pravnega razmerja dosegel tisto, kar je zahteval: vrnitev tožencu izročenega denarja v vtoževanem znesku s pripadki, ali kot je navedlo sodišče druge stopnje, točno določen znesek denarja glede na pisno potrdilo, ki je ta znesek vsebovalo (načelo denarnega nominalizma). Valutno (devizno) klavzulo je mogoče upoštevati le, če je bila dogovorjena.
sodba zaradi izostanka - pogoji za izdajo - vloga (ugovor) tožene stranke
Prihod očeta povzročitelja škode, ki je prav tako tožen (solidarno s sinom) na sodišče in njegovo pojasnilo razpravljajočem sodniku, da se sin naroka ne more udeležiti zaradi bolezni, mora sodnik uradno zaznamovati.
Takšen uradni zaznamek bi imel naravo vloge po 3. točki 1. odstavka 332. člena ZPP, zaradi katere ne bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka. Če tega sodnik ob prihodu drugega toženca ni storil, je pa to ugotovil v zapisniku na naroku, tožena stranka ne more biti v slabšem položaju kot bi bila, če bi sodnik ravnal pravilno.
Obseg zapuščine, dediči in njihov dedni delež se ugotovi šele s sklepom o dedovanju, zato se z vidika davčnih predpisov šteje, da je dedič pridobil podedovane nepremičnine z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju.
Vsakoletne nekajmesečne tožnikove odsotnosti iz Slovenije ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji, kjer je tožnik pomagal stricu slaščičarju, ko pa zaradi slabe sezone ni bilo dela, je odhajal v Makedonijo, kjer živijo njegovi starši. V takšnih okoliščinah tolikšne tožnikove odsotnosti ne gre enačiti z dopustom ter ni bilo mogoče šteti, da tožnik v Sloveniji tudi dejansko živi.
ugovor pobota - procesno pobotanje - pravočasnost ugovora pobotanja
Po trditvah revizije naj bi tožena stranka uveljavila pobotni ugovor v vlogi, s katero je odgovorila na tožnikov odgovor na pritožbo. Pobotnega ugovora, ki naj bi bil uveljavljen v tej fazi postopka, pa pritožbeno sodišče ni bilo dolžno upoštevati, saj je mogoče pobotni ugovor uveljaviti le do konca obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 352. člena in 5. odstavek 363. člena ZPP).
povzročitev škode - podlage za odgovornost - ako žival koga poškoduje - ugriz psa
Presoja je v skladu s pravilom paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika. Po tem pravilu je za škodo, kadar žival koga poškoduje, odgovoren tisti, ki jo je k temu vzpodbudil, dražil ali zanemaril njeno zavarovanje. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Ker je smisel nadzorstva psa v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvideti. Tako je lastnik odgovoren, če povzroči pes škodo, kadar se je strgal z verige, kadar je bil spuščen, kadar je bil pes sicer privezan, a na psa ni opozarjala opozorilna tabla ipd. Če pa je lastnik psa privezal, kar se šteje za nadzorstvo psa ter je tudi poskrbel, da je na psa opozarjalo vidno opozorilno znamenje, ki ga je poškodovanec lahko videl in razumel, se je štelo, da je lastnik poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V danem primeru je bil varen in prost dostop do glavnih vrat toženkinega objekta. Na njenega privezanega psa pred stranskim vhodom v hišo pa sta opozarjali dve vidno postavljeni opozorilni tabli, ki ju tožnica ni mogla prezreti. Za škodo, do katere je prišlo zaradi pasjega ugriza v takih okoliščinah, toženka ne more odgovarjati.
odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - kdo odgovarja za škodo - denarna odškodnina
V izpodbijani pravnomočni sodbi je materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da rokometni gol, ki je padel na I.K., ni bil izdelan po predpisih, pa tudi na podlago ni bil pritrjen, čeprav so predpisi to zahtevali. Zvarjen je bil iz tenkostenskih kovinskih cevi premera 12 cm, težak pa okoli 70 kg. Tak, v nasprotju s predpisi izdelan in na podlago nepritrjen rokometni gol, pa brez dvoma predstavlja nevarno stvar, za katero sta toženi stranki kot njegovi nesporni dolgoletni imetnici in uporabnici objektivno odgovorni (174. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).
Ravnanje pokojnega I.K., ki se je "obesil" na prečnik rokometnega gola, kot pravilno ocenjuje drugostopno sodišče ni bilo nepričakovano, v vsakdanjem življenju pa je med udeleženci športne igre tudi dokaj pogosto. Za oceno morebitnega soprispevka pokojnega I. K. k nastanku škode pa je vsekakor odločilno dejstvo, da bi toženi stranki kot imetnici in uporabnici nevarne stvari (rokometnega gola), ob upoštevanju rokometnih pravil, ki določajo, da mora biti rokometni gol pritrjen na podlago, prevrnitev gola tudi v primerih takih ravnanj, kakršno je bilo ravnanje pokojnega I. K., brez dvoma lahko preprečili. Ravnanje pokojnega K. (ali pa kogarkoli drugega) je bilo predvidljivo in pričakovano, škodni dogodek in nastanek škode pa sta bila preprečljiva z minimalnim posegom (pričvrstitvijo gola na podlago, kot to zahtevajo rokometna pravila). Materialnopravni zaključek drugostopnega sodišča, da je podana polna odškodninska odgovornost obeh toženih strank je zato tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa
Po določilu 117. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) so od lastnikov lahko zahtevali prodajo stanovanj imetniki stanovanjske pravice, ki so tako pravico imeli na dan uveljavitve SZ (to je 19.10.1991). Sodišči prve in druge stopnje sta tožničin tožbeni zahtevek za prodajo spornega stanovanja zavrnili, ker sta ocenili, da tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice in zato ni imela pravice do nakupa stanovanja. Tak zaključek sta sprejeli na podlagi ugotovitev: da je bilo tožničinemu možu kot imetniku stanovanjske pravice pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje z odločbo Sodišča združenega dela z dne 16.11.1988 (ki je pravnomočna in po kateri je bil ta dolžan izprazniti stanovanje, ko bi mu toženka priskrbela najpotrebnejše prostore); in da je bil pozneje, to je 4.1.1989, na prošnjo bivšega imetnika stanovanjske pravice, sklenjen sporazum med njim in sedanjo tožnico na eni strani, ter toženko na drugi strani, s katerim je toženka obema dovolila še nadaljnje bivanje v spornem stanovanju do njune smrti, a pod določenimi pogoji (tč. 4 sporazuma), pri čemer sta stranki v 5. točki izrecno dogovorili, da bo toženka v primeru kršitve sporazuma s strani zakoncev zahtevala izvršbo odločbe Sodišča združenega dela v izvršilnem postopku.
odpoved najemne pogodbe - tožba na izpraznitev stanovanja - krivdni razlogi - rok za izselitev
Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožničin izpraznitveni zahtevek utemeljen po določbah SZ (pri čemer sodišče druge stopnje izrecno navaja določilo 58. člena). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora izprazniti sporne prostore. Njegovo bivanje v tožničini hiši sicer ni bilo nezakonito zato, ker stanovanjske pogodbe s tožnico ni sklenil. Te so namreč po določilih 147. člena SZ lahko sklenili le tisti stanovalci, ki so imeli ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika stanovanjske pravice. Toženec pa je imel ob uveljavitvi stanovanjskega zakona zgolj status uporabnika in to za čas, dokler mu tožnica ne bi priskrbela najpotrebnejše prostore, ko bi se moral izseliti. Vendar pa je bila toženčeva pravica kot uporabnika tožničinega stanovanja najmanj omejena z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnike stanovanj. In če se najemniku lahko odpove najemna pogodba ter zahteva njegova izselitev, kadar so podani razlogi iz 53. člena SZ (ki predstavljajo t.im. krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe), ni nobenih pravnih razlogov, da ne bi veljala izselitvena dolžnost tudi za tistega stanovalca, ki uporablja stanovanje le kot uporabnik v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih. Razlika med takim stanovalcem in najemnikom je zgolj ta, da formalna odpoved v takih primerih kot je toženčev, ne pride v poštev, ker najemne pogodbe ni.
denacionalizacija stavbnih zemljišč - vračanje premoženja pravne osebe v mešani lastnini
V postopku za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ki je v premoženju pravne osebe v mešani lastnini, je treba ugotoviti velikost vložka zasebnega kapitala, ker le-ta v primeru bagatelne udeležbe vpliva na obliko vračanja premoženja, če gre za nezazidano stavbno zemljišče.
Tudi, če je osnovnemu programskemu besedilu "nasprotovali bomo rasnemu in narodnostnemu mešanju, ki bo v škodo Slovencem in Sloveniji" v oklepaju pristavljeno besedilo "(poroke med Slovenkami in Slovenci s tujci zaradi pridobitve državljanstva, delovnih viz ..."), tak pristavek programu tožeče stranke ne zmanjšuje njegove protirasne naravnanosti in je zato v nasprotju s 14. členom ustave RS, kar je po 4. odstavku 3. člena zakona o političnih strankah ovira za registracijo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Nujnost in zahtevnost zadeve ter pomanjkanje sodnikov na sodišču niso razlogi, ki bi opravičevali prenos pristojnosti. Takšen položaj je potrebno rešiti ali z letnim razporedom sodnikov ali z dodelitvijo sodnika.
IZVRŠILNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS02349
ZIP člen 16, 187, 187/1.ZOR člen 294, 294/1. ZPP (1977) člen 321.
sodna poravnava - sodni penali - izvršilni naslov
Pojem pravnomočne odločbe, na podlagi katere se lahko vloži zahteva za določitev sodnih penalov, je potrebno razumeti v najširšem smislu (sodba, sklep, sodna poravnava itd.). Zajema tedaj vse odločbe, ki so izvršilni naslov, na podlagi določila 16. člena ZIP. Pred sodiščem sklenjena poravnava ni le sporazum med strankama, kot zmotno zatrjuje drugostopno sodišče, ampak pomeni tudi konec postopka, ki je bil v teku (konec litispendence in procesnopravnega razmerja), ima moč pravnomočne sodbe, predstavlja pa tudi izvršilni naslov (16. člen ZIP). S sodno poravnavo zaključen spor med pravdnima strankama predstavlja pravnomočno razsojeno stvar. Če se med istima strankama o istem zahtevku začne nova pravda, ima tožena stranka na razpolago ugovor pravnomočno razsojene stvari (exceptio rei iudicatae), na to, ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, morebitno novo sojenje o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 354.člena ZPP. Iz vseh navedenih razlogov zato pred sodiščem sklenjena poravnava ne predstavlja le sporazuma med strankama, ampak predstavlja pravnomočno odločbo, ki jo ima v mislih 1. odstavek 294. člena ZOR in ki je lahko podlaga za vložitev upnikove zahteve za določitev sodnih penalov.
temeljne določbe - odločanje v mejah postavljenega tožbenega zahtevka - tožba na izpraznitev stanovanja - vojaško stanovanje
Tožeča stranka zmotno trdi, da bi toženec moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek zato, da bi lahko dosegel vrnitev v prejšnje stanje. Zmotno pa je tudi stališče sodišč, da bi morala tožeča stranka zahtevek tako prilagoditi, da bi bila vrnitev v prejšnje stanje mogoča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da bi sodišče v takšnem primeru moralo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka odločiti tudi o tem, ali je vrnitev v prejšnje stanje upravičena ali ne. S tem sodišče ne bi odločalo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP), saj bi na ta način zahtevano brezpogojno izselitev omejilo z dolžnostjo tožeče stranke, da pred izselitvijo omogoči tožencu preselitev v prejšnje stanovanje oziroma, če bi ugotovilo, da to ni možno, z dolžnostjo, da zagotovi tožencu drugo (prejšnjemu stanovanju) enakovredno stanovanje. Če pa gre za odločanje v mejah tožbenega zahtevka, zadošča že ugovor tožene stranke, in nasprotni tožbeni zahtevek ni potreben.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev
Postopek v zapuščinskih zadevah je vrsta nepravdnega postopka. Zato revizija proti sklepu o dedovanju glede na določbo 34. člena ZNP in ker v zakonu o dedovanju, ni posebej predvidena, ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP v zvezi s 400. členom ZPP in 37. členom ZNP).
V obravnavanem primeru je bila revizija, za katero se je sicer izkazalo, da je nedovoljena, vročena javnemu tožilcu 27.5.1994 in tako bi lahko ta v 30 dneh po tem datumu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 401. člena ZPP), torej do 27.6.1994, vložil pa jo je 11.7.1994, kar pomeni, da je prepozna.