denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - razlastitev - postopek za določitev odškodnine - sporazum o odškodnini - plačilo stroškov postopka - z razlastitvijo povezani stroški - stroški predsodnega postopka - odvetniški stroški - strošek predpravdnega izvedenskega mnenja - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.
Ureditev hitrega postopka o prekršku omogoča odločanje na treh ravneh. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) sta zagotovljeni v okviru zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ. Ureditev postopka s pritožbo pritožbenemu sodišču ne omogoča, da bi poseglo v dejansko stanje, ki sta ga ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pravilnosti dejanskih ugotovitev namreč ne preverja po uradni dolžnosti in tudi nima pooblastila, da bi ob obravnavi zatrjevanih kršitev zakona podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Sodišče druge stopnje v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje ni poseglo, pač pa je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je storilec s tem zadostil materialnemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP. V skladu z ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je namreč dokazno breme iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS), kar pomeni, da mu storilec zadosti že s tem, da izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo.
pravica do pravnega sredstva - napačen pravni pouk - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - premoženjskopravni zahtevek
Zakonodajalec je v 398. členu ZKP določil primere, v katerih je Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o rednem pravnem sredstvu zoper sodbo druge stopnje; v konkretnih primerih to lahko pomeni, da je jamstvu 25. člena Ustave zadoščeno šele s tristopenjskim sojenjem pred rednimi sodišči. Onkraj primerov, predvidenih z določbo 398. člena ZKP, pa je skrb za uresničevanje dvostopenjskega sojenja prepuščena sodiščem prve in druge stopnje. To zahteva, med drugim, tudi ustavnoskladno razumevanje dometa reformatoričnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec namenil pritožbenim sodiščem. Sodno varstvo jamstva dvostopenjskega sojenja je v tem primeru lahko zagotovljeno z izrednimi pravnimi sredstvi.
delegacija pristojnosti - sorodstveno razmerje - videz nepristranskosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov
Dejstva, da je pritožnik (torej stranka postopka) bratranec direktorice Višjega sodišča v ..., ki v upravnem in organizacijskem smislu vpliva na delovanje celotnega sodišča in posledično tudi sodeluje z vsemi sodnicami in sodniki sodišča, da gre za relativno majhno sodišče s samo trinajstimi sodnicami in sodniki, ter da gre za občutljivo zadevo s področja družinskih razmerij, pomenijo takšne okoliščine, da bi bilo lahko ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi in percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti tega sodišča kot nosilca sodne funkcije.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik nima pravice do povrnitve škode v skladu z določbami 542. člena Zakona o kazenskem postopku, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost?
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00071537
URS člen 26. OZ člen 168, 168/3, 169.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo državnega organa - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - protipravnost ravnanja - nezakonita razrešitev - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - ukinitev državnega organa - povrnitev premoženjske škode - višina denarne odškodnine - načelo popolne odškodnine - zavrnitev revizije
Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek.
predlog za dopustitev revizije - laična vloga - laičen predlog za dopustitev revizije - opravljen pravniški državni izpit - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - nedovoljen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije - postopek v pravdi zaradi motenja posesti
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072319
KZ-1 člen 263, 263/2. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - uradno dejanje - policist - namen - preizkus alkoholiziranosti - napeljevanje - položaj - ekskluzija dokazov - nezakonit dokaz - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je podano le, če storilec pri uradni osebi posreduje za dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Takšno zakonsko dikcijo sta teorija in sodna praksa napolnili tako, da je posredovanje kaznivo, kadar storilec skuša pri uradni osebi doseči neko nezakonito ravnanje ali odločitev, torej jo napeljati, da bi izvršila kaznivo dejanje. Nasprotno znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena.
Zakonodaja ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti, temveč je odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista. Gre primarno za preventivni ukrep, ki zavoljo učinkovitosti ne zahteva t. i. sprožilne situacije. Vendar smejo policisti relevantne delovne naloge izvajati le z namenom zagotovitve varnosti udeležencev v prometu in jih pri tem ne smejo voditi kakšni drugi, zasebni, nedovoljeni interesi. Uradno dejanje, do katerega je sicer uradna oseba na podlagi predpisov upravičena, lahko preide v polje kaznivosti tudi takrat, kadar storilci ravnajo s t. i. fraudoloznim namenom.
Ker je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP umeščena med tako imenovane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka velja, da je treba sodbo razveljaviti vselej, ko je kršitev podana, pri čemer ni pomembno, ali oziroma v kolikšni meri je oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče tako ne sme presojati, ali bi bila očitno enaka sodba izrečena tudi brez nedovoljenega dokaza.
Sodba se na dokaz opira takrat, ko obstaja vzročna zveza med spoznavno vrednostjo tega dokaza in obsodilno sodbo. Že iz jezikovne razlage določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izhaja, da vzročna zveza ni podana zgolj, kadar se sodba na nek dokaz izrecno sklicuje, temveč tudi, ko je iz ocene drugih dokazov razvidno, da je tudi nedovoljen dokaz očitno vplival na odločitev sodišča, četudi se sodba izrecno nanj ne sklicuje. Tako so v vzročni zvezi s sodbo tisti dokazi, na podlagi ali s pomočjo katerih je sodišče ugotovilo kakšno pravno relevantno dejstvo. Nasprotno dokaz, ki ni vir relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ne predstavlja opore sodbe. Odločilno je tudi, ali je nedovoljen dokaz obdolžencu v škodo ali v korist.
ZUS-1 člen 30, 30/3, 31, 31/2, 33, 33/2, 66, 66/1.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - tožba zaradi kršitve človekovih pravic - tožba po 4. členu ZUS-1 - vsebina tožbe - tožbeni zahtevek - določna opredelitev - ugoditev pritožbi
Del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, je tudi navedba dejanja (posega), kar pa pomeni, da mora biti dejanje v zahtevku konkretizirano (določeno) tako, da tudi sodišču omogoča prepoznavo dejanja oziroma dogodka, zaradi katerega je vložena tožba, ter se bo nanj nanašal izrek sodbe. To pa ne pomen, da mora tožnik v tožbenem zahtevku navesti kje, kdaj in katera oseba je storila dejanje. Navedba kraja in časa storitve ter organa ali uradne osebe, ki je dejanje izvršila, se nanaša na tožbo, ki je bila vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic tožnikov, ne pa na v njej postavljeni tožbeni zahtevek.
V skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe ne zadošča, da tožnik ni odpravil pomanjkljivosti tožbe – ta njegova opustitev mora biti tudi objektivno taka, da sodišče v zadevi ne more odločiti (npr. ker ne more samo nadomestiti manjkajočega zahtevka).
zavrženje predloga za dopustitev revizije - pomanjkljiva obrazložitev - objektivni pomen revizije
Predlagatelj ni izkazal, da bi revizijska obravnava vprašanj, ki se nanašajo na določnost izreka in nezmožnost preizkusa odločbe, presegla pomen konkretne zadeve, pri ostalih vprašanjih pa so povsem izostale navedbe, v čem naj bi jih Upravno sodišče rešilo nezakonito, zato je predlog za dopustitev revizije nepopoln in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.
zavrženje predloga za dopustitev revizije - formalno pomanjkljiv predlog - objektivni pomen revizije
Sestavni del predloga za dopustitev revizije je tudi navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. Za utemeljitev te pomembnosti pa ne zadošča le povzemanje določbe 367.a člena ZPP.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - vsebinsko prazna pritožba
Prosilec je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje se je tudi ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a, 46, 46/1. ZMZ-1 člen 15, 15/1, 51, 51/1, 51/1-1, 70, 70/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - mladoletni prosilec - načelo otrokove koristi - sistemske pomanjkljivosti - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - konkretne okoliščine - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi
Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU. Pri tem načelu gre torej za zahtevo po enakem obravnavanju pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, ne zahteva pa se enakovrednost med nacionalnimi postopkovnimi pravili, ki se uporabijo za različne vrste sporov.
V skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine EU se morajo pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena). V 16. členu pa, da se v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov.
Gre za splošne zakonske določbe, s katerima je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca brez spremstva in brez povezave s predmetom odločanja.
zavrženje tožbe - imenovanje direktorja javnega zavoda - obvestilo o neizbiri - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvestilo o izbiri - odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih - privilegij - zavrnitev pritožbe
Glede na določbo 36. člena Zakona o zavodih je upravni spor mogoč zoper odločitev o izbiri, ne pa (zgolj) zoper odločitev (obvestilo) o neizbiri.
Z obvestilom o neizbiri pritožnice za direktorico javnega zavoda ni bilo poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, saj je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (torej tudi postati in biti direktor zavoda) povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog – z vidika posameznika gre zato za privilegij in ne za njegovo pravico. Ker torej ne gre za odločitev o pritožničinih pravicah (gre le za privilegij), do v pritožbi zatrjevanih kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS že pojmovno ne bi moglo priti, saj so te zagotovljene ob predpostavki odločanja o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi, kot navedeno, izostala.
pogodba o prenosu nepremičnine - zastopanje brez pooblastila - naknadna odobritev pogodbe s konkludentim dejanjem - oblika pooblastila - pomanjkanje obličnosti - konvalidacija pogodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso že večkrat zavzelo stališče, da je tudi v primeru sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna konvalidacija pogodbe, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki. Predpisana izenačitev obličnosti pogodbe in pooblastila za podpis pogodbe v 75. členu OZ zato terja razlago, da je v primerih, ko je dopustna konvalidacija oblikovno pomanjkljive pogodbe, lahko pravno upoštevno tudi pooblastilo, ki ni izpolnjevalo predpisane obličnosti. Enako mora veljati tudi za pravni akt odobritve pogodbe po drugem odstavku 73. člena OZ.
ZGD-1 člen 481. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - prodaja poslovnega deleža - predkupna pravica - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali obstoji predkupna pravica družbenikov v primeru prodaje poslovnih deležev med samimi družbeniki skladno z določbo 481. člena ZGD-1.
tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska - prevozna pogodba - kršitev pogodbe - trditveno in dokazno breme - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji
Kadar je o odločilnem dejstvu (v obravnavanem primeru o dopolnitvi domnevno nesklepčne tožbe) podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.