Iz obrazložitve sodbe mora biti razvidno, da je sodišče o določenem vprašanju odločalo kot o predhodnem vprašanju, saj predhodno vprašanje tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma in je kot tako del dejanske podlage sodbe. Upravno sodišče pravilnosti predhodnih odločitev Odbora in Banke Slovenije (odločba o prodaji poslovanja) v postopku reševanja Banke ni obravnavalo kot predhodno vprašanje, saj od tega ni odvisna odločitev o tožbi.
Upravno sodišče ima v enotnem postopku reševanja banke jurisdikcijo omejene presoje, saj lahko preizkusi le pravilnost izvršitve odločbe Odbora z odločbo nacionalnega organa za reševanje (Banka Slovenije) - kar vsebuje tudi kontrolo golega dejstva obstoja odločbe Odbora, izdane v postopku reševanja banke.
Pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic (240. člen OZ) je treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven. Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki.
Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral tudi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne možnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala, niti ga ne zatrjujeta v reviziji. Pravilna je tako presoja sodišč prve stopnje, da je prvi toženec nase prevzel tveganje morebitne škode zaradi tatvine in da niso izpolnjeni pogoji iz 240. člena OZ za njegovo oprostitev odgovornosti.
Pripadajoče zemljišče je lahko le zemljišče. Tega pojma že po jezikovni razlagi ni mogoče razširjati na strehe zgradb. "Pripadajoče zemljišče" po ZVEtl-1 je namreč lahko le to, kar pravo opredeljuje kot zemljiško parcelo - prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi svojimi sestavinami (druga točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1).
Čeprav so postopki po ZVEtl-1 namenjeni uskladitvi pravnega stanja z dejanskim in je treba pri tem izhajati iz značilnosti prejšnjega družbenolastninskega sistema, ki ni temeljil na načelu superficies solo cedit, to ne pomeni, da lahko uskladitev pravnega stanja z dejanskim z vzpostavitvijo pripadajočega zemljišča poteka zunaj obstoječega sistema stvarnega prava. Sestavni deli stvari ne morejo biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne ločijo od glavne stvari (drugi odstavek 16. člena SPZ). Streha ni samostojna stvar, temveč le sestavni del stavbe (upoštevaje prejšnjo ureditev obrnjenega načela superficies solo cedit) oziroma sestavni del zemljiške parcele (upoštevaje sedanjo ureditev klasičnega načela superficies solo cedit).