Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Delegirana uredba Komisije (EU) št. 604/2014 z dne 4. marca 2014 o dopolnitvi Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov v zvezi s kvalitativnimi in ustreznimi kvantitativnimi merili za opredelitev kategorij zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti institucij člen 3, 3/2, 13, 13/1, 29, 29, 29/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - neizkazana nevarnost - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - zavrnitev pritožbe
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v primeru pritožnikove predaje Republiki Hrvaški po dublinskem postopku ne obstoji dejanska nevarnost, da bi se z njim tam nečloveško ali ponižujoče ravnalo, je pravilno presodilo tudi, da toženka ni bila dolžna od Republike Hrvaške pridobiti posebnega zagotovila, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU ne bi prišlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00070288
ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 22, 25.
predlog za dopustitev revizije - plačilo odškodnine - malomarno zdravljenje - imenovanje novega izvedenca - utemeljen dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja - obrazložitev pritožbenega sodišča - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, da v okoliščinah konkretne zadeve niso izpolnjeni pogoji za imenovanje novega sodnega izvedenca?
2. Ali je sodišče druge stopnje zaradi odsotnosti obrazložitve oziroma zaradi pomanjkljive obrazložitve zagrešilo kršitev 22. in 25. člena Ustave RS ter absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?
neupravičena obogatitev - zahtevek za plačilo uporabnine - prekoračena uporaba nepremičnine - ugovor zastaranja - zastaranje zahtevka na plačilo uporabnine - razširitev tožbe - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja terjatve - konec glavne obravnave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Tožnici zaradi toženčevega onemogočanja uporabe skupne nepremičnine neupravičeno prikrajšanje nastaja sukcesivno in ni jasno, koliko časa bo še trajalo. Pravila o zastaranju tožnico silijo k sprotnemu vlaganju tožb in ji pomembno otežujejo pravno varstvo. Z uporabo pravila o pretrganju zastaranja pa se - enako kot pri odškodninskih terjatvah za bodočo škodo - preprečuje vlaganje novih tožb vsaj v času trajanja postopka po tožbi, s katero se zahteva plačilo terjatve iz neupravičene obogatitve za prvo petletno obdobje. Po pravilu iz tretjega odstavka 369. člena OZ pa je zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe tožničine nepremičnine pretrgano do zaključka spora. Tako lahko tožnica med postopkom tožbo razširi še za dodatno zapadle terjatve do konca glavne obravnave. Po koncu postopka pa zastaranje začne teči znova. Z uporabo te določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni prekomerno poseženo v položaj dolžnika. Institut zastaranja izhaja iz prepričanja, da se dolžnik zaradi poteka časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom, poleg tega pa upnikova pasivnost pri dolžniku ustvarja videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Glede na to, da je upnica tožbo že vložila in je spor odprt za terjatve iz prvega petletnega obdobja, nobeden od navedenih argumentov ne pride v poštev.
URS člen 20, 20/2. ZKP člen 40, 40/3, 43, 205, 205/2.
podaljšanje pripora - trajanje pripora - zahteva za izločitev sodnika - prepoved zlorabe procesnih pravic
Ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu.
Prepoved nadaljnjega dela sodnika, katerega izločitev se zahteva, ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP.
Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati.
V obravnavanem primeru je sodišče zaključek o obstoju pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljilo z okoliščino, da je obdolženka neposredno po tem, ko je bila soočena s smrtjo svojega mladoletnega otroka poklicala B. B. - očeta njenih otrok C. C. in D. D., ki bo v nadaljnjem postopku brez dvoma zaslišan kot priča, in mu začela pripovedovati prilagojeno zgodbo, da je otrok sam odšel v avto in se vanj zaprl. Na podlagi navedenega ravnanja obdolženke je sodišče utemeljeno sklepalo, da bi obdolženka na prostosti lahko nemoteno komunicirala s svojimi sorodniki, prijatelji in znanci, ki bodo v kazenskem postopku zaslišani kot priče, nanje vplivala in jih skušala odvrniti od verodostojnega izpovedovanja, tako kot je to storila v pogovoru z B. B. Sodišče je torej v izpodbijanem pravnomočnem sklepu na podlagi obdolženkinega ravnanja ugotovilo posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo na prostosti vplivala na priče, naj krivo pričajo.
V skladu z določbo 169. člena ZP-1 lahko vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako prekrškovno odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V tretjem odstavku 169. člena ZP-1 so določena merila, ki jih mora upoštevati vrhovni državni tožilec pri odločitvi, ali bo v določeni zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državi tožilec tako upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse. Navedena določba ne pomeni le smernic vrhovnemu državnemu tožilcu pri presoji, kdaj naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini vsebuje tudi procesne predpostavke, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074383
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2. ZKP člen 258, 265, 265/1.
izpodbijanje prištevnosti - dvom v prištevnost - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - pravica do obrambe - odmera kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru.
T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070065
ZKP člen 304a. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - seja pritožbenega sodišča - videokonferenca
Po presoji Vrhovnega sodišča je kvalifikatorni znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 podan tudi v obravnavanem primeru, saj je obsojenec po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko tujci pripeli, s pomanjkanjem prezračenja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim od tujcev slabo. Temu v nadaljevanju sledi še opisana možnost trka oz. nenadnega zaviranja vozila, ko je tujcem grozilo, da bi se zaradi tega in dejstva, da niso bili privezani z varnostnim pasom poškodovali ali celo izgubili življenje. Ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb je tedaj tveganje, ki je v povzetem dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z ustrezno velikim potniškim vozilom, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom.
Možnost izvedbe procesnega dejanja z videokonferenco po 304.a členu ZKP je izjema od pravice do neposredne ali fizične navzočnosti strank in drugih pri izvedbi tega dejanja. V obravnavani zadevi izjemnost videokonference seje višjega sodišča ni bila utemeljena z razdaljo, ki bi jo stranke in drugi udeleženci morali premagati, da bi se lahko seje udeležili, ampak z nemožnostjo obsojenčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov ZPKZ Koper, potem ko si je višje sodišče to že neuspešno prizadevalo.
spor o pristojnosti - stroški postopka - ugoditev pritožbi
Podlago za takšno odločitev je imelo pritožbeno sodišče v določbi drugega odstavka 145. člena ZP-1, ki določa, da če za ugotovitev stroškov ni zadosti podatkov, se izda pozneje o stroških postopka poseben sklep. Gre za izjemo od pravila, ki je določeno v prvem odstavku tega člena, po katerem se v sodbi o prekršku odloči, kdo plača stroške in kolikšni so. V tem primeru sodišče v sodbi ali sklepu odloči le, kdo je stroške dolžan plačati, ne pa tudi o njihovi višini, ker za ugotovitev višine stroškov postopka ob izdaji sodbe ali sklepa nima dovolj podatkov. Torej kadar za odločitev o višini stroškov na dan seje senata ni dovolj podatkov, bo sodišče odločilo s sodbo oziroma sklepom le o stroškovnem bremenu, medtem ko bo o njegovem obsegu - višini stroškov dokončno odločilo s posebnim sklepom okrajno sodišče.
V določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je (tako kot prekrškovni postopek) kaznovalni postopek, je enaka procesna situacija izrecno urejena v določbi drugega in tretjega odstavka 93. člena ZKP. V navedeni določbi je predvideno, da če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. O pritožbi zoper takšen sklep odloča senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP. To pomeni, da bi bilo v nasprotju z načelom stopnjevitosti sodnega odločanja, da bi o stroških, ki so nastali pred pritožbenim sodiščem, s posebnim sklepom odločil predsednik senata pritožbenega sodišča, o pritožbi zoper tak sklep pa bi odločal zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. Ker je tako, je jasno, da tudi v kazenskem postopku poseben sklep o višini stroškov postopka izda sodnik posameznik ali predsednik senata sodišča prve stopnje, o pritožbi zoper tak sklep pa odloča zunajobravnavni senat okrožnega sodišča.
Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča.
Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe. Sodišče mora ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev. Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.
Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno in Vrhovno sodišče že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA. Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-2, 201/1-3. URS člen 22.
utemeljen sum - odreditev pripora
Drži vložnikovo stališče, da načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) od sodišča zahteva, da v oceno utemeljenosti suma vključi tudi osumljenčev zagovor. Ugotavljanje utemeljenosti suma ni mehanicistično opravilo, saj mora sodišče na podlagi osumljenčevega zagovora in vsebine do tedaj zbranih dokazov oceniti, ali je podana več kot polovična verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, to svojo oceno pa mora tudi razumno obrazložiti. Presoja utemeljenosti suma pa ne vključuje presoje verodostojnosti zagovora in spoznavne vrednosti izvedenih dokazov (vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi), saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku. Navedena atomistična in holistična dokazna ocena temelji na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega dokaznega postopka in se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka, v katerih sodišče sklepa na podlagi neformalnih dokazov (dokaznih virov).
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - zakonski znaki - tujec - dovoljenje za vstop ali bivanje v RS - kršitev materialnega prava - kršitev kazenskega zakona - pripor
Po 35. členu Zakona o mednarodni zaščiti se vstop osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopila nezakonito, ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Učinek določbe je omejen na to, da oseba, ki je na tak način vstopila v Slovenijo, ne odgovarja za prekršek po Zakonu o tujcih, ne pomeni pa, da s prevažanjem take osebe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - neizkazano preganjanje - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1).
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 58, 59, 60.
predlog za dopustitev revizije - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - delež zakonca na skupnem premoženju - zavrnitev predloga
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - policist kot stranka v postopku - sodni izvedenec kot stranka v postopku - sorodnik stranke nekdanji sodni izvedenec - zavrnitev predloga
Dejstvo, da je toženka policistka, ki se s sodniki srečuje le službeno (ob privedbah obdolžencev v kazenskih postopkih), po merilu razumnega človeka ne more vzbuditi resnega dvoma v nepristranskost sodišča.
Objektivne nepristranskosti pa ne more zamajati niti dejstvo, da je toženkin oče bil sodni izvedenec. Sodni izvedenci niso imenovani le za določeno sodišče, pač pa za območje cele države in lahko sodelujejo s sodniki vseh sodišč v državi. Pogostejše sodelovanje v postopkih pri posameznem sodišču pa ni takšen razlog, da bi povzročil realen dvom v nepristranskost sojenja.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - sodnica pristojnega sodišča sorodnica stranke v postopku - majhno sodišče - ugoditev predlogu
Ker je tožnik sin sodnice, ki opravlja sodniško službo na Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici, ki po letnem razporedu sodnikov odloča v kazenskih in zapuščinskih zadevah in ker zaradi organizacije dela in majhnosti sodišča z njo sodelujejo vsi zaposleni, zaradi majhnosti kolektiva pa odnosi med zaposlenimi niso le običajne službene narave, temveč tudi prijateljske, Vrhovno sodišče ocenjuje, da te okoliščine pomenijo tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v zadevi.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - odmera nagrade in stroškov izvedenca - nedovoljenost revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedencu ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Ker revizija zoper tak sklep ni dovoljena, je sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo tudi iz tega razloga.
predlog za dopustitev revizije - izvršilni postopek - sklep o izreku denarne kazni - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - nedovoljena revizija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Po prvem odstavku 10. člena ZIZ je zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi, dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek. Zoper druge sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja, revizija ni dovoljena. V obravnavanem primeru je izpodbijana odločitev o izreku denarne kazni, ker je dolžnik ravnal v nasprotju s prepovedjo iz sklepa o začasni odredbi. Ne gre torej za katerega od sklepov, naštetih v prvem odstavku 10. člena ZIZ.