Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.
Določbe 191. člena OZ, ki vsebuje pravilo, kdaj se ne more zahtevati vrnitve, in izjemi od tega pravila, ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ). Vrnitev plačanega zastaranega dolga je mogoča le, če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.
Samo okoliščina, da naj bi določene osebe skupaj z obdolžencem sodelovale pri izvrševanju kaznivega dejanja in da zato obstaja (teoretična) možnost, da bi obdolženec vplival nanje, sama po sebi ne zadošča za obstoj koluzijske nevarnosti. Prav tako pa je v sodni praksi sprejeto tudi stališče, da okoliščina, da določena oseba s svojimi izjavami obdolženca obremenjuje, še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženec nanjo na prostosti vplival.