Pri najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, mora biti trajanje opredeljeno in s tem omejeno, saj sicer ne gre za ta tip najemnega razmerja.
Zaključek najemnega razmerja tega tipa se lahko navezuje na nastop določenega dejstva. Vendar mora iti za dejstvo, katerega nastop je za (obe) pogodbeni stranki gotov, nedvomen; zanju je negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo.
Kadar pogodbeni stranki ne izhajata iz gotovosti, da bo po njuni volji določeno dejstvo nastopilo, in torej zanju ni negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo, temveč je negotovo tudi, ali bo sploh nastopilo, gre za najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.
Če je ostal nedokazan dogovor o končnem roku, je treba predpostaviti, da je bila sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas.
Okoliščina, da je bil toženec v kazenskem postopku oproščen in da je bil v tej pravdi zahtevek zoper njega v prvem sojenju zavrnjen, ne zadoščata za razumen dvom v nepristranskost odločanja pravdnega sodišča.
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da institut delegacije pristojnosti ni namenjen in tudi ni sredstvo za odpravo nepravilnosti pri delu sodišča, niti ni sankcija za njegovo nepravilno delo. Za odpravo takih nepravilnosti imajo namreč stranke na voljo druga pravna sredstva. Očitkov na račun dosedanjega ravnanja pristojnega sodišča v postopkih zato ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP. Navedbe nasprotne udeleženke o vplivu zunajzakonske partnerke predlagatelja na delo organov pregona so povsem nekonkretizirane in dokazno nepodprte ter objektivno gledano ne morejo vzbuditi dvoma o nepristranskosti sojenja v konkretni zadevi. Zgolj subjektivni občutek nasprotne udeleženke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa prav tako ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.