Zgolj nezadovoljstvo predlagatelja z Višjim sodiščem v Ljubljani in posledično nezaupanje v pristojno sodišče ne pomeni utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.

Ustaljena je sodna praksa Vrhovnega sodišča, da zaradi (pravilnega) nudenja materialnega procesnega vodstva ni podan dvom o pristranskosti sodnika.

Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da institut delegacije pristojnosti ni namenjen in tudi ni sredstvo za odpravo nepravilnosti pri delu sodišča, niti ni sankcija za njegovo nepravilno delo. Za odpravo takih nepravilnosti imajo stranke na voljo redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi) izredna pravna sredstva. Očitkov na račun dosedanjega ravnanja pristojnega sodišča v postopkih torej ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP.

Okoliščino, da je tožena stranka v sodnih sporih s sodniki Višjega sodišča v Mariboru, ne krni videza nepristranskosti prvostopnega - okrajnega sodišča. Enako tudi ne dejstvo, da je vložil tožbo zoper nekatere mariborske sodnike, ki se med seboj zelo dobro poznajo. Enako nepomembna je okoliščina, da čuti, da mu na mariborskih sodiščih niso zagotovljene ustavne pravice do pravnega varstva. Ni namreč mogoče v naprej trditi, da so prav vsi sodniki Okrajnega sodišča v Mariboru ob naštetih okoliščinah nezmožni objektivno nepristranskega odločanja že zato, ker je z nekaterimi izmed njih v sodnih sporih. Okoliščina, s katero utemeljuje predlog, tako sama po sebi ne ogroža objektivnega videza nepristranskosti celotnega sodišča, niti ne more utemeljiti resnega dvoma strank v nepristranskost vseh sodnikov tega sodišča. Sodnikom je treba zaupati, da bodo sodniško funkcijo opravljali v skladu z Ustavo in zakoni, da bodo torej sposobni soditi objektivno, nepristransko in neodvisno.