Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev.
Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustrezne formalnopravne okvirje v smislu zgornje premise. Formalnopravni okvirji so tako kvečjemu dodatek, ki z izjemo večje določnosti, k že opisani vsebini ničesar ne prispevajo in posledično na obsojenkino kaznivost kot uradne osebe v ničemer ne vplivajo.
Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 3. tč 372. člena ZKP, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti posredno ni uveljavljal, eventualne nemožnosti uveljavljanja pa v zahtevi ni obrazložil. To je pomembno, kajti prvostopenjska sodba je bila odpravljena dne 30. 4. 2021, vložnik in obsojenka sta jo prejela 3. 5. oziroma 8. 5. 2021, vložnik pa je pritožbo poslal s priporočeno pošiljko dne 16. 6. 2021. Glede na zatrjevano dokončanje kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve, in ker je vložnik po ugotovljenih podatkih navedeno kršitev kazenskega zakona mogel uveljavljati že v pritožbi pa je ni, je sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati.
O povrnitvi izgubljenega dobička se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Normalni tek stvari zahteva presojo ex ante, izhajajoč iz stanja v času nastanka škodnega dogodka, in ne ex post, za nazaj, izhajajoč iz stanja v času, ko je škoda že nastala, torej v luči poznejšega razvoja dogodkov in poznavanja dejanskega vpliva in učinkov škodnega dogodka, ki (za nazaj) omogočajo presojo najbolj ustreznega (optimalnega) ravnanja prizadetih subjektov ali, kot poudarja tožnik, celo sprotnega prilagajanja nameravanega ravnanja konkretnim, tekom postopka spreminjajočim se okoliščinam.
Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.
ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju. Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec.
Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.