Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da strankin negativen odnos in nezaupanje do sodišča, ki ga gradi na nezadovoljstvu s postopanjem sodišča v konkretnem postopku, ne pomenita razlogov za delegacijo pristojnosti.
Sodnik mora vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena ZSS) in mora biti sposoben objektivno odločati tudi v sporih, v katerih mora nemoten potek postopka in procesno disciplino zagotoviti z zakonsko predvidenimi ukrepi.
Kazenska ovadba ali predlog za kazenski pregon zoper sodnika pristojnega sodišča oziroma sodnika tega sodišča zoper stranko postopka je lahko le razlog za izločitev tega sodnika (6. točka 70. člena ZPP) oziroma, če je izločeno tolikšno število sodnikov, da sodišče ne more postopati, za tako imenovano nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Zato kazenske ovadbe oziroma predlogi za kazenski pregon ne morejo biti hkrati še "drug tehten razlog" za delegacijo pristojnosti v smislu 67. člena ZPP.
Pristojno sodišče ima skladno z letnim razporedom dela na civilnopravnem področju skupni oddelek z Okrajnimi sodišči v Ilirski Bistrici, Sežani in Piranu, ki šteje 15 sodnikov, tako da je videz nepristranskosti v tem postopku vsekakor mogoče zagotoviti z institutom izločitve in ustrezno organizacijo dela.
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.
Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.
Kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe predkupne pravice v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek o zlorabi predkupne pravice, temveč za očitek zlorabe statusa kmeta, ne da bi bilo ugotovljeno, da je revident s tem statusom pridobil prednost do nakupa pred drugim ponudnikom. Upravno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev o dveh ali več ponudnikih, ki bi uveljavljali predkupno pravico.
Če ne gre za uveljavljanje predkupne pravice iz 23. člena ZKZ, tj. prednosti pri nakupu, tudi ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta za pridobitev kmetijskega zemljišča. Zakon namreč ne določa, da mora kupec izpolnjevati pogoje za predkupnega upravičenca tudi kadar ne gre za uveljavljanje prednosti pri nakupu (tj. prednosti pred drugimi ponudniki), določa le, da lahko, če ima kupec status kmeta, s tem statusom uveljavlja predkupno pravico.