Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da nezadovoljstvo stranke z delom sodišča, tj. z odločitvami in/ali vodenjem postopka, samo po sebi, brez dodatnih okoliščin, ki bi kazale na kolektivno pristransko sojenje, ne more vzbuditi dvoma v objektivno nepristrankost celotnega sodišča.
Okoliščina, da naj bi bil nasprotni udeleženec sodnik Okrožnega sodišče v Mariboru do leta 1998, po presoji Vrhovnega sodišča po 25 letih več ne more biti relevantna okoliščina v luči 67. člena ZPP.
Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Ta stališča so uporabljiva tudi za verzijska razmerja med skupnimi lastniki, saj ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje.
Stališče nižjih sodišč, da prikrajšanje tožnice ni podano, ker ni dokazala, da bi sporne nepremičnine oddajala v najem oziroma ker ni jasno, kako bi jih uporabljala, je napačno. Tožnica je kot skupna lastnica upravičena do svojega deleža lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah, katerih pomemben del je njihova uporaba. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem). Pomembno je le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico. Izračunavanje povprečne tržne najemnine s pomočjo cenilca je le metoda ("pripomoček") sodišča, s pomočjo katere denarno ovrednoti koristi iz takšnega prikrajšanja.