Zakon o sodiščih izključuje iz prostora proste presoje oceno Sodnega sveta, da kandidat morda ne izpolnjuje pogojev in kriterijev za imenovanje (zgolj) zato, ker je že bil imenovan na mesto predsednika sodišča. Če dopustimo, da je ocena o tem v polju proste presoje Sodnega sveta, izvotlimo jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika sodišča (med drugim) na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov. To ni sprejemljivo, ker odločanje po prostem preudarku ne pomeni pravno nevezanega odločanja in je tudi Sodni svet vezan na Ustavo in zakon ter je le v tem okviru lahko pooblaščen za odločanje po prostem preudarku.
Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek.
Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.
Tožnica, ki je zgolj imetnica obligacijske pravice s pridobitnim zahtevkom, sicer (še) ni imetnica lastninske pravice. Kljub temu pa ji pravna ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 priznava stvarnopravno varstvo. Izbrisna tožba ji gre zaradi ničnosti notarskega zapisa, s katerim sta prodajalki obremenili prodani parceli, pri čemer ni razloga, da tožnici varstvo ne bi šlo le zato, ker nedovoljeno razpolaganje z nepremičnino ni bilo usmerjeno v prenos pravice, temveč v njeno obremenitev. Ker je upravičena do izbrisne tožbe, ji a fortiori ni mogoče odreči tožbe za nedopustnost izvršbe na nepremičnini, ki sta bili predmet nedovoljenega razpolaganja. Njen pravni položaj je treba varovati tudi v izvršilnem postopku ter ji na predmetu izvršbe priznati pravico, ki preprečuje izvršbo.
Ker je sodišče druge stopnje sprejelo tožničino tezo o adaptacijah objekta s soglasjem (prednikov) toženke, lastninsko pravico na nepremičnini pa ji je priznalo v skladu s parcelacijo, ki jo je zaradi vpisa stavbe (frizerskega salona) predlagala sama toženka, je očitno, da natančne površine nepremičnine in še manj skupne površine objekta, ni ugotavljalo, saj to dejstvo za odločitev ni bilo odločilno.
Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da se je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v delu v izmeri približno 70 m2, poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, zadostno opredelilo do toženkinih navedb.