KZ-1 člen 17, 17/3, 20, 20/2.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - nedoločen in nejasen izrek - sostorilstvo - izvršitveno dejanje - vloga storilca - storitev ali opustitev - garantna dolžnost
V obravnavani zadevi so prepovedane posledice nastajale kontinuirano in skozi daljše časovne obdobje. Navedena okoliščina je differentia specifica, ki obravnavano zadevo pomembno loči od dosedanje sodne prakse, hkrati pa vpliva na drugačno presojo volje obeh obsojencev oziroma vprašanja njune skupne odločitve za storitev kaznivega dejanja.
Izpolnitev subjektivnega elementa sostorilstva v obravnavani zadevi, ob upoštevanju dejstva, da je imela opustitev garantne dolžnosti obsojencev enak učinek za nastanek prepovedane posledice kot njuno aktivno ravnanje, omogoča, da se vsakemu izmed obsojencev pripišejo ravnanja drugega, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega (tihega) dogovora povzročiti prepovedano posledico, vsakemu izmed obsojencev. To pa pomeni, da vprašanje, kaj konkretno je kdo izmed njiju storil, izgubi pomen in zato ni več nujno, da obsojenca odgovarjata za lastne vzročne prispevke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028803
KZ-1 člen 26, 247, 248.. ZKP člen 39, 39/1-6, 325, 371, 371/1-2, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.. ZSKZDČEU-1 člen 45.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - napeljevanje - dokončano kaznivo dejanje - zastaranje - absolutno zastaranje - razveljavitev pravnomočne sodbe - kršitev določb kazenskega zakona - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - odločilno dejstvo - postopek izročitve - načelo specialnosti - razlogi o odločilnih dejstvih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016.
V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz.
Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva.
Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje.
Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi.
Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition.
Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena.
Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00029246
ZKP člen 105, 105/2, 371, 371/2.. ZFPPIPP-E člen 21, 408, 409.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - osebni stečaj - odpust obveznosti
Če so bile obsojenemu terjatve v postopku osebnega stečaja pravnomočno odpuščene, teh terjatev, četudi predstavljajo s kaznivim dejanjem povroženo škodo, ni mogoče priznati kot premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VS00029699
ZKND člen 2, 3, 14.. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (Jugoslavija, 1931) člen 94.. ZKP člen 39, 39/1-6, 371, 371/1-5, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-4.. Zakonik o kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo (Jugoslavija, 1929) člen 32, 32/1, 97, 204, 214, 215, 292, 293.
kršitev določb kazenskega postopka - neposredna obtožnica - pravica do obrambe - sojenje v nenavzočnosti - pravica do zagovornika - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - nerazumljiv izrek sodbe - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - kazniva dejanja zoper narod in državo - veleizdaja - politično sodelovanje z okupatorjem - sovražna propaganda - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija - domobranstvo - namen - (ne)obrazloženost sodbe - retroaktivna veljavnost zakona - splošna pravna načela civiliziranih narodov.
V sodbi morajo biti obrazložena dejstva, ki so pomembna za uporabo določb materialnega in procesnega zakona. Obrazloženo mora biti, kako je sodišče doseglo svojo odločitev. Pri presoji sodbe je treba izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja. Presoja je možna glede temeljnih postopkovnih garancij obsojencu. Te pa niso dosegale tedanjih procesnih standardov in tako tudi niso bile v zadostni meri upoštevane, saj je bilo sodbo potrebno obrazložiti v vseh njenih delih.
Objekt kazenskopravnega varstva po ZKLD je bila državna (ustavna) in politična ureditev. Izjema je veljala za vojne zločine, storjene med drugo svetovno vojno, ki so bili kaznivi tudi po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih.
Dejanja obsojenca, ki imajo znake kaznivega dejanja, so bila kazniva po splošno priznanih načelih in so jih preganjale takrat moderne države in jih je kot taka poznala tudi Kraljevina Jugoslavija.
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 66/2006 z dne 24. 9. 2009 pojasnilo, da je z besedno zvezo obstoječa državna ureditev iz 2. člena ZKLD potrebno razlagati vsakokratno ustavno ali na drugih pravnih aktih temelječo družbeno ureditev, ki je obstajala v času storitve kaznivega dejanja.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. KZ-1 člen 186, 186/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - lastna uporaba - namen prodaje
Gojenja šestih rastlin konoplje na dvorišču stanovanjske hiše, ob odsotnosti drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, pri kateri se ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obsojenčevi lastni uporabi, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot proizvodnje droge v smislu prvega odstavka 186. člena KZ-1.
KZ člen 1, 234, 234/1, 234/2, 252, 252/1, 252/2, 252/3.. ZKP člen 269, 269-2, 358, 358-1,3, 359, 359-1, 364, 364/4.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - konkretizacija zakonskih znakov - višina škode - velika premoženjska škoda - upniki kot oškodovanci - navedba posameznih upnikov - ne bis in idem - pravica do obrambe - stečajni postopek - dokazovanje škode - kaznivo dejanje pranja denarja - predikatno kaznivo dejanje
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je dokončano, ko storilec dejansko oškoduje upnike z veliko premoženjsko škodo. Takšen položaj pa nastane že pred uvedbo insolvenčnega postopka, preden upravljanje družbe prevzame stečajni upravitelj. Do nezmožnosti plačila pride že pred uvedbo stečajnega postopka in takrat so z spravljanjem določenih upnikov v ugodnejši položaj tudi izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Insolvenčni postopek in izbris družbe iz registra ni zakonski pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Nezmožnost plačila in posledično velika premoženjska škoda se lahko izkaže še preden podjetje preneha obstajati. To se ugotovi s pomočjo izvedenca finančno - ekonomske stroke, ki oceni, ali je podjetje zmožno poplačati terjatve, ki jih imajo upniki in do kolikšne višine. V stečajnem postopku pa se oškodovanje drugih upnikov pokaže v delnem poplačilu ali sploh v izostanku poplačila.
Višina škode vseh upnikov, ki nastane zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno oziroma drugi upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani, in dejanskim poplačilom oškodovanih upnikov. Ta škoda pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Pravilnost višine zatrjevane škode pa je stvar dokazanosti zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode oz. konkretno zatrjevane škode in ne konkretizacije zakonskega znaka.
Premoženjska škoda pri tem kaznivem dejanju nastane tistim upnikom, ki v stečajnem postopku priglasijo svoje terjatve in so jim bile njihove terjatve v stečajnem postopku priznane. Kdo konkretno in v kolikšnem delu je v stečajnem postopku poplačan je odvisno od vrednosti stečajne mase. Navedena ugotovitev pa je mogoča šele ob zaključku stečajnega postopka, ko je unovčeno vse premoženje iz stečajne mase in je odločeno o vseh priglašenih spornih terjatvah. Navedba posameznih oškodovanih upnikov in njihovih terjatev oziroma škode, ki naj bi jim nastala zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, v opisu kaznivega dejanja glede na potek stečajnega postopka v konkretnem primeru tako v točnem znesku niti ni bila mogoča.
Navedba posameznih oškodovancev in njihovih terjatev ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti za konkretizacijo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja ni bistvena. Dejanje v takšnih primerih prizadene neprivilegirane upnike, praviloma imetnike navadnih terjatev, pri čemer se zaradi ravnanj dolžnika zmanjša njegovo premoženje, iz katerega bi se poplačali vsi ti upniki.
S tem ko sodišče presodi, da obdolžencema očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, ugotovi, da kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih ni podano.
goljufija na škodo EU - zakonski znaki kaznivega dejanja - upravljanje s sredstvi EU - finančni interes
S tem, ko so bila sredstva po t.i. sistemu zalaganja izplačana iz proračuna Republike Slovenije, niso izgubila narave sredstev Evropske skupnosti. Potrebno je izhajati iz tega, v katerem proračunu so sredstva zagotovljena, kar je bil v konkretnem primeru proračun Evropskega socialnega sklada. Enako velja glede vprašanja, ali je proračun Republike Slovenije za sredstva podal zahtevo za refundacijo Evropskem proračunu, ter ali so bila sredstva našem proračunu izplačana. Bistvo kaznivega dejanja po 229. členu KZ-1 je nakazilo javnih sredstev po pravilih in iz proračuna Evropske skupnosti.
kršitev kazenskega zakona - samovoljnost - obstoj kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - pravica do uporabe - pravica razpolaganja
Samovoljnost se kaže v storilčevem protipravnem ravnanju mimo predpisov. V opisu kaznivega dejanja je določno navedeno, da so bile zasebni tožilki kot skupni lastnici, ki je uporabljala poslovni prostor, samovoljno poleg posesti odvzeti tudi pravici uporabe in razpolaganja. Bistven del opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi je v tem, da je obsojenec v celoti onemogočil uporabo navedene nepremičnine zasebni tožilki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00030788
ZKP člen 371, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-4.. KZ-1 člen 82, 82/4, 116, 116-1.
sestava sodišča - zastopanost po spolu - nezakonit dokaz - izpisek iz kazenske evidence - izbris iz kazenske evidence - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - postavitev novega izvedenca - umor na grozovit način - umor na zahrbten način - subjektivni znaki kaznivega dejanja
Preveč poenostavljeno in tudi napačno je vložnikovo stališče, da je že dejstvo, da so se vsi izvedenci seznanili s podatkom o obsojenčevi predkaznovanosti, čeprav je bila v skladu s četrtim odstavkom 82. člena KZ-1 obsodba iz evidence že izbrisana, vplivalo na percepcijo dojemanja obsojenca, saj so izvedenci svoja mnenja podali na podlagi napačne izhodiščne predstave o obsojenčevi osebnosti in da je bila s tem okrnjena objektivnost sojenja.
Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da je v opisanih in v dokaznem postopku ugotovljenih dejanjih obsojenke konkretizirano njeno sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja. Obsojenka je sodelovala pri prostituiranju več deklet na način, da je ustvarjala zaslužek, pri tem pa je šlo za kontinuirano, več let trajajočo dejavnost, ki je predstavljala utečen in donosen posel. Obsojenkino sodelovanje pri tuji prostituciji je obsegalo najemanje in razpolaganje s stanovanji, skrb za prevoz deklet na lokacije, kjer se je izvajala prostitucija, njeno oglaševanje in dogovarjanje s strankami za srečanja z dekleti, ki so ponujala spolne storitve, s čimer je dejansko vodila in posredno nadzirala izvrševanje prostitucije. Ker je pri tem od oškodovank, ki so se nanjo zaradi osebnostnih potez in nepoznavanja jezika funkcionalno navezale – kar je obsojenka izkoriščala zavoljo teženj po lastnem finančnem okoriščanju – prejemala polovico zaslužka, ki so ga le-te prejele od strank, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek pravnomočne sodbe, da je obsojenka sodelovala pri tuji prostituciji zaradi ekonomskega izkoriščanja.
Ugotovitev izvedenca ni mogoče presojati izolirano od preostalih dokazov, saj sodišče o dokazanosti pravno relevantnih dejstev in o krivdi odloča na podlagi celotnega dokaznega gradiva, torej vseh ugotovitev dokaznega postopka. Sodišče pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na tej podlagi sklepa o dokazanosti posameznega dejstva (drugi odstavek 355. člena ZKP).
Tudi pri presoji naklepa obsojenčevih ravnanj ni mogoče ocenjevati izolirano, kot to poskuša storiti obramba, temveč ga je potrebno obravnavati in ocenjevati skupaj z ravnanji soobsojenca, s katerim sta v sostorilstvu oškodovancu vzela življenje.
KZ-1 člen 196, 196/1.. ZDR-1 člen 132, 132/1.. ZKP člen 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - odpravnina ob upokojitvi
Z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, sodišče ne krši določb materialnega zakona.
Oškodovanec je po prenehanju delovnega razmerja ostal zavarovan na drugi podlagi. To pomeni, da delovnopravna obveznost plačila odpravnine ob upokojitvi iz 132. člena ZDR-1 za delodajalca ni nastala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028396
KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2.. ZKP člen 15, 344, 420, 420/2.
kršitev določb kazenskega zakona - šikaniranje na delovnem mestu - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - blanketna dispozicija - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - primeren čas za pripravo obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedenec - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (21. točka razlogov sodbe) kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu sodi v poglavje KZ-1, ki ureja kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost, vendar pa ne gre za blanketno dispozicijo, ki bi se sklicevala na dopolnilno normo – pravni predpis s področja delovnega prava.
Pravica delavca do povračila stroškov, vključno s stroški, ki jih ima na službenem potovanju, je zakonska pravica, ki jo je delodajalec dolžan zagotoviti, tudi če pravica do povračila stroškov ni izrecno zapisana v pogodbi o zaposlitvi ali v kolektivni pogodbi.
Za izrek zgolj enotne zaporne kazni, ne da bi ob tem izreklo tudi stransko denarno kazen, ki je bila obsojenemu že pravnomočno izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, Okrožno sodišče v Kranju ni imelo pravne podlage v pravilih o izreku enotne kazni za kazniva dejanja v steku po 53. členu KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028519
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 372-3.. URS člen 22, 25.. KZ-1 člen 154, 186.
kršitev kazenskega zakona - dejanje ni kaznivo dejanje - prepovedanost dejanja - prepovedana droga - čas storitve kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - dokončano kaznivo dejanje - ne bis in idem - nadaljevano kaznivo dejanje - kršitev določb kazenskega postopka - ni razlogov o odločilnih dejstvih - celovita presoja dokazov - sodba sodišča druge stopnje - sprememba in dopolnitev obrazložitve sodbe - obravnava na drugi stopnji
V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. S tem, ko je sodišče naštelo in povzelo izvedene dokaze, ob tem pa ni obrazložilo, kaj posamezni dokazi dokazujejo in kako je presodilo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe izostalo dokazno oceno sodišča prve stopnje na procesno nedopusten način poskušalo nadomestiti s svojimi razlogi. Manjkajoče dokazne ocene, ki bi jo morala vsebovati že prvostopenjska sodba, pa višje sodišče na tak način, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ne more nadomestiti, saj bi bila s tem obsojencu kršeni tako pravica do poštenega postopka na podlagi obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave RS), kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).
Potrditev prvostopenjske sodbe v nespremenjenih delih v pritožbenem postopku razumno implicira ugotovitev, da višje sodišče kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00026829
ZKP člen 17, 17/2, 234, 234/1, 241, 241/1, 241/3.. KZ-1 člen 299, 300.
dokazovanje - dokazna vrednost priče - izpovedba priče - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - predmet kazenskopravnega varstva
Glede na podatke kazenskega spisa gre v obravnavanem primeru za dokazni položaj, pri kateri si nasproti stojita beseda proti besedi.
Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti (300. člen KZ-1) se od kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 loči po tem, da pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ-1 napad ni usmerjen na preprečitev uradnega dejanja oziroma na prisilitev k uradnemu dejanju, temveč gre le za napad, ki je namenjen ogrozitvi uradne osebe oziroma njenega pomočnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00025541
ZKP člen 16, 202, 202/1.. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - predlog za podaljšanje pripora - obrazložitev predloga - navedba pravne podlage - utemeljen sum - zakonski znaki kaznivega dejanja
Pravilna navedba zakonske določbe kot podlaga za vložitev pripornega predloga ni bistvena, kar nenazadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 202. člena ZKP, po kateri je državni tožilec zavezan, da priporni predlog obrazloži, ne pa tudi, da ob tem navede pravno podlago za svoje procesno ravnanje. Napačno sklicevanje na pravno podlago v obtožnici, na kateri temelji predlog tožilstva za podaljšanje pripora, tudi v ničemer ne vpliva na zakonitost odločanja sodišča o podaljšanju pripora. Ta je namreč odvisna od presoje sodišča, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga, ugotovitev neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka in njegova sorazmernost).
Motiv oziroma nizkoten nagib je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja požiga po drugem odstavku 222. člena KZ-1.
Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec dejanje storil z namenom pridobitve zavarovalnine in s tem premoženjske koristi gospodarski družbi, katere edini lastnik je on sam, kar je tako zavržno oziroma nizkotno, da je s tem izpolnjen tudi zakonski znak nizkotnih nagibov.