Bistvo posrednega storilstva je v tem, da se dejanski storilec (kar bi bila v tem primeru obsojeni Z. in obsojeni davčni kontrolor) ne zaveda katerega od znakov kaznivega dejanja, kar pomeni, da za kaznivo dejanje ne more odgovarjati in je zgolj posredni storilec tisti, ki ve, da neposredni storilec izvršuje kaznivo dejanje. Vendar vsako izvajanje pritiska na napeljevano osebo iz napeljevalca še ne naredi posrednega storilca. Zavedal se je vseh objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, zato sam odgovarja v okviru svojega naklepa in ni mogoče šteti, da je ravnal kot izrabljen in voden neposredni storilec, saj bi bilo njegovo ravnanje lahko tako opredeljeno samo v primeru, če se ne bi zavedal, katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.
Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo.
Izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo lažnih potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil njihovo registracijo.
Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe.
Za uresničitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec poimensko poznal osebe, ki jim je z izrabo uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist.
Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine konketnega primera s tem, ko je pritožbeno sejo, kljub predlogu obsojenčevega zagovornika, opravilo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ocena pritožbenega sodišča, da obdolženčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, se v luči obravnavanega primera izkaže kot nepravilna.
Ni sporno, da naj bi tisti, ki se pred napadom brani, racionalno uporabil sredstva obrambe, kar pa ne more pomeniti, da naj bi napadeni uporabil le takšno sredstvo, za katero ni niti gotovo, da bo učinkovito za odvrnitev napada. Napad in obramba morata biti istočasna, kar je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, to pa tudi ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, ko obstaja objektivna možnost, da bo napadena oseba dejansko napadena, zato je odločilna presoja intenzivnosti napada in kakšne posledice za napadenega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel in kakšno obrambo bi zahteval.