kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - dokazne prepovedi - dopustnost dokaza - izločitev dokazov - personalni dokazi - uporaba kazenskega zakona - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - začetek in tek zastaralnega roka - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - pomoč - pomagač - načelo akcesornosti - identiteta med obtožbo in sodbo - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre vedno za nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni. To je predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Le ko gre za način dokazovanja v primeru tako imenovanih osebnih ali personalnih dokazov, je ta na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pogojen z enakim načinom dokazovanja kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, saj morata biti obe sodišči v tem primeru pri njihovi oceni v enakem spoznavno psihološkem položaju.
Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnetki v danih okoliščinah pridobljeni ustavno pravno nedopustno in da kot takšni niso smeli biti uporabljeni. Od tod naprej pa je jasno, da drugostopenjska sodba na zvočne posnetke v nobenem primeru ne bi smela biti oprta in da zato njihova nepravilna izločitev iz spisa, na zakonitost te sodbe ni imela nobenega vpliva.
Čeprav je obsojenec po opisu kaznivega dejanja v izreku drugostopenjske sodbe pri dejanju, ki ga je storil B. B. sodeloval v obdobju od pomladi 2008 do avgusta 2008, ko je torej še veljal navedeni Kazenski zakonik, se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem tretje stopnje, ki je v 79. točki obrazložitvi tretjestopenjske sodbe pravilno ugotovilo, da je za pravno opredelitev sodelovanja pri kaznivem dejanju in za začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 90. člena KZ-1 in prvem odstavku 91. člena KZ-1, odločilen čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno in ne čas, ko je kateri od udeležencev iz 37. in 38. člena KZ-1 pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval. Njihova kaznivost je namreč po 36.a členu KZ-1 odvisna (akcesorna) od storilčeve kaznivosti, le-ta pa od tega, ali in kdaj je bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 17. člena in 18. členom KZ-1 storjeno.
Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pozornost usmerjena v sodbo, ki se sme po prvem odstavku 354. člena ZKP nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) in samo na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oz. na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076519
KZ-1 člen 18, 209, 209/1. ZKP člen 329, 329/4.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - določenost v zakonu - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - kontinuirana kriminalna dejavnost - zastaranje kazenskega pregona - začetek tega zastaralnega roka - dokončanje kaznivega dejanja - protipravno stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče
Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano.
Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00075248
KZ-1 člen 29, 29/3. ZKP člen 70, 265, 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/5, 427.
razpravna sposobnost - procesna sposobnost - prištevnost - izčrpanost pravnih sredstev - materialna izčrpanost pravnih sredstev - zahteva za varstvo zakonitosti
Zagovornik je v pritožbi navedel vse druge okoliščine, ki so navedene v zahtevi in ki smiselno kažejo na to, da izpodbija tudi obdolženkino procesno (razpravno) sposobnost. Njegove trditve je treba povezati z ugotovitvami sodišč o obdolženkinem duševnem stanju, ki je trajno, nepopravljivo ter neodvisno od družbenega konteksta, v katerem se obdolženka nahaja. Narava ugotovljenega obdolženkinega duševnega stanja vendarle takšne narave, da od vložnika ni mogoče pričakovati posebej konkretiziranega zatrjevanja njenih učinkov na obdolženkina posamezna procesna dejanja.
Podan je precejšen dvom o domnevi, da je bila obdolženka glede na njeno duševno stanje razpravno sposobna, torej da je bila sposobna splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni, ter sposobna komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njeno obrambo.
Upoštevajoč izvedenkine ugotovitve so v tem konkretnem primeru za presojo obdolženkine (ne)prištevnosti odločilne konkretne okoliščine, v katerih se je obdolženka nahajala, ko je ravnala na načine, ki se ji očitajo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00074978
URS člen 27. ZKP člen 3, 358.
domneva nedolžnosti - vzročna zveza - pravno relevantna vzročnost
Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec.
Pravna dogmatika in sodna praksa sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, temveč mora biti ta kršitev huda. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru glede na izvedene dokaze in okoliščine posamezne zadeve. Bistveno je, da morata biti narava dolžnosti in intenzivnost kršitve taki, da lahko vplivata na razvoj mladoletne osebe.
Če sodnik, ki ocenjuje izvedensko mnenje kot vsak drug dokaz v postopku, podvomi v njegovo pravilnost oziroma popolnost, izvedenskega mnenja ne more dopolnjevati s svojim laičnim mnenjem oziroma še manj uporabiti samo tiste ugotovitve izvedenca, za katere bo ocenil, da so v skladu s stroko logične in pravilne, medtem ko bo ostale ugotovitve izvedenca zanemaril.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074983
ZKP člen 285a, 285b, 285c, 285č, 269, 347.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - priznanje krivde - predlog za izrek kazenske sankcije - predlog državnega tožilca
Potek predobravnavnega naroka urejajo členi 285.a, 285.b in 285.c ZKP. Državni tožilec na tem naroku po nobeni od navedenih določb ni dolžan podati kaznovalnega predloga, saj ga vsebina navedenih členov ZKP k temu ne zavezuje. Novejša teorija sicer navaja, da državni tožilec na predobravnavnem naroku po predstavitvi obtožnice poda tudi predlog sankcije za primer priznanja krivde,1 vendar tudi navedenega ni razumeti kot obvezo državnega tožilca, da takšen predlog poda, temveč je s takšno razlago pojasnjeno zgolj, kdaj in v kakšnih okoliščinah državni tožilec tak predlog (lahko) poda oziroma predstavi. Tudi določba petega odstavka 285.č člena ZKP, po kateri lahko državni tožilec na naroku za izrek kazenske sankcije v končni besedi v korist obdolženca spremeni predlog za izrek kazenske sankcije, se nanaša le na primer, ko je državni tožilec kaznovalni predlog pred tem že podal. Da gre za fakultativno podajanje kaznovalnega predloga državnega tožilca, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 269. člena ZKP, po katerem državni tožilec v obtožnici lahko predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o krivdi, priznal krivdo. Tedaj državni tožilec lahko predlaga omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon. Nenazadnje pa po določbi 347. člena ZKP državni tožilec tudi v besedi strank lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba.
kaznivo dejanje goljufije - dokončano kaznivo dejanje - premoženjska škoda - nastanek premoženjske škode
V trenutku, ko je upnik lahko terjal plačilo od oškodovanca in se je njegovo premoženje (obračunsko) zmanjšalo za dolg v tej višini, je bilo kaznivo dejanje goljufije dokončano in mu je nastala škoda.
Potrebno je razlikovati med kazensko-pravno relevantno škodo in škodo, ki nastane po dokončanju kaznivega dejanja iz drugega naslova.
Pravdni stroški iz zadeve, ki se je vodila med oškodovancem in tretjo osebo, zamudne obresti od glavnice ter izvršilni stroški ne morejo predstavljati premoženjske škode, nastale s kaznivim dejanjem. Razlaga, ki bi v konkretnem primeru kot škodo v kazenskopravnem smislu vključevala ne le glavnico, ampak tudi obresti, pravdne in izvršilne stroške, ne bi bila v skladu z ustavnim načelom zakonitosti v kazenskem postopku, saj gre za škodo, ki je oškodovancu nastala več let po dokončanju kaznivega dejanja.
zakonski znaki kaznivega dejanja - poškodovanje tuje stvari - opis kaznivega dejanja
Ker po povzetem zakonskem opisu storilčevo izvršitveno ravnanje in njegov dejanski učinek nista samostojna zakonska znaka kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, Vrhovno sodišče pritrjuje nižjim sodiščem, da je lahko poškodba razvidna že iz opisanega načina izvršitvenega ravnanja in da zato ni nujno, da bi bila v konkretnem opisu kaznivega dejanja izrecno ali posebej navedena. Pogoj je določnost samega opisa načina izvršitvenega ravnanja, po katerem bo jasno, da je to imelo učinek, zaradi katerega je bila stvar poškodovana, uničena ali nerabna.
opis kaznivega dejanja - goljufija - tuje premoženje - oškodovanec
Zahtevam načela zakonitosti bo v kazenskem pravu zadoščeno tudi takrat, kadar bo iz opisa mogoče zanesljivo prepoznati, da imetnik prikrajšanega premoženja ni storilec sam. Zanesljiv sklep, da gre za "tuje premoženje," je možen tudi na podlagi opisa, v katerem se oškodovanca (kot fizične ali pravne osebe) ne navede.
Za nepravo oziroma ponarejeno listino gre takrat, ko je ne izdela tisti, ki iz listine izhaja kot njen izdajatelj, tj. fizična ali pravna oseba. Za presojo nepravilnosti v kontekstu 251. člena KZ-1 ni pomembno, ali je vsebina listine resnična ali ne (materialna falsifikacija); kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi, ko je vsebina izjave na ponarejeni listini resnična. Bistveno je, da se s ponarejeno listino vzbuja napačen vtis, da je listino izdelala druga oseba, in ne tista, katere misel je v listini dejansko materializirana. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Ponareditev listine nedvomno predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa, smiselno enako pa velja tudi za ponarejen (na primer skeniran, predrugačen, nepristen) žig pravne osebe, ki pri naslovniku v pravnem prometu lahko povzroči zmoto o tem, kdo je listino izdal.
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZGD-1 člen 281, 281/5.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - delictum proprium - premoženjska škoda - dejanski poslovodja
Storilec kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 je lahko le nosilec določenega položaja, pravic ali dolžnosti v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Posebna lastnost storilca je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je inkriminacija po 240. členu KZ-1 t. i. pravo posebno kaznivo dejanje (pravi delictum proprium). Posebna lastnost storilca lahko izvira iz njegovega formalnega položaja v gospodarski družbi, v določenih izjemnih primerih pa lahko tudi iz njegovega dejanskega vodenja podjetja. Za takšno dejansko poslovodstvo (t. i. faktični organ) pa gre le v primeru, ko storilec poslovodno dejavnost opravlja kontinuirano in daljši čas ter njegovo dejansko funkcijo poslovodje enotno sprejmejo vsi člani gospodarske družbe.
Pravno priznana premoženjska škoda je po 132. členu OZ le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma damnum emergens) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček oziroma lucrum cessans). Navadna premoženjska škoda nastane, ko se vrednost oškodovančevega premoženja dejansko zmanjša, to pa je v obravnavanem primeru trenutek sklenitve spornih pogodb, v katerem naj bi po očitku nastale medsebojno neenakovredne terjatve.
Zgolj dejstvo, da je bil nakup poslovnih deležev v nasprotju z internimi akti družbe, še ne pomeni, da je s tem za družbo nastala tudi premoženjska škoda. Do zmanjšanja premoženja oškodovane družbe zaradi nakupa poslovnih deležev (torej do navadne škode) bi lahko prišlo le, če bi oškodovana družba za poslovna deleža plačala ceno, ki je presegala njuno pošteno tržno vrednost v času storitve kaznivega dejanja.
kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - zakonski znaki kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - zahteva za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca
Kot že rečeno kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 med drugim stori kdor uporabi kreditno ali plačilno kartico, ki je ni upravičen uporabiti in je bila pridobljena na nezakonit način, ter sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Že iz jezikovne razlage navedene določbe je razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki bančne kartice ni bil upravičen uporabiti, ob kumulativno izpolnjenem pogoju, da je bila pridobljena na nezakonit način. Po vsebini gre za inkriminacijo goljufive uporabe ukradenega ali sicer protipravno prilaščenega ali pridobljenega negotovinskega plačilnega sredstva. Že na ravni jezikovne razlage določbe drugega odstavka 246. člena KZ-1 je torej mogoče zaključiti, da morata biti za obstoj tega kaznivega dejanja kumulativno podana dva temeljna pogoja: prvič, da storilec negotovinskega plačilnega sredstva ni bil upravičen uporabiti in drugič, da ga je pridobil na nezakonit način. Ob tem mora biti izpolnjen še dodatni pogoj, da je s svojim ravnanjem sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist.
Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, in bo tako izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 246. člena KZ-1, zatem pa bo v nadaljevanju to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073745
ZKP člen 374, 374/1, 398, 398/1, 398/1-1, 398/2. KZ-1 člen 45a, 46, 46/2, 53, 53/2, 53/2-1, 116, 116/1, 116/1-1, 116/1-4. URS člen 18, 21, 21/1, 34. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
kaznivo dejanje umora - koristoljubnost - odmera enotne kazni - nizkotni nagibi - prepoved mučenja - pravica do osebnega dostojanstva - namen kaznovanja - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo.
V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP.
Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zaporedoma, v bližnjih hišah, z istim kuhinjskim nožem, pri čemer je obtoženec dva oškodovanca brutalno umoril v navzočnosti svojega štiriletnega sina in kljub njegovim prošnjam, naj preneha. Vrhovno sodišče je pri izreku enotne kazni dosmrtnega zapora poleg teže kaznivih dejanj upoštevalo tudi obtoženčeve osebne lastnosti (zlasti odločnost in brezbrižnost pri izvršitvi vseh umorov, pri katerih obtoženec ni imel nobenih notranjih zadržkov, ter njegovo vedenje po storitvi dejanj), in pri njem obstoječo nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja.
Vrhovno sodišče z izrečeno enotno kaznijo dosmrtnega zapora v okoliščinah konkretnega primera skrbi predvsem za varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda, zlasti pravice do življenja, ki spada v sklop hierarhično najvišjih ustavnih pravic in bi jo morali spoštovati vsi posamezniki. Hkrati se z izrečeno enotno kaznijo zasleduje tudi cilj specialne in generalne prevencije, ki je v vzpostavitvi zavedanja obtoženca in tudi drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, kakršna so obravnavana.
zatajitev finančnih obveznosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni zakonski znak - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi
Zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da z dejanjem doseže veliko premoženjsko korist, je lahko zadoščeno že, če bo iz dejanskih očitkov v opisu mogoče jasno prepoznati znesek velike premoženjske koristi in dejstvo, da je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi v tej višini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073399
KZ-1 člen 49, 50-2, 51/1, 51/2.
priznanje krivde - omilitev kazenske sankcije
Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da ima lahko priznanje krivde različne vplive na odmero kazenske sankcije. Sodišče lahko presodi, da priznanje krivde ne predstavlja olajševalne okoliščine, lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, lahko pa ugotovi, da ime priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1. Določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
Že iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšna, sicer docela jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je podprta tudi z logično in namensko razlago zakona. Logično je namreč, da mora biti obdolženec za priznanje krivde in odpoved določenim procesnim pravicam vzpodbujen s ponudbo nižje kazni. Polni učinek načela smotrnosti je mogoče doseči le ob pogoju, da tožilec pri predlogu vrste in višine kazni v primeru, da obdolženec krivdo prizna, obdolžencu hkrati ponudi nižjo kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073364
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 378, 378/1.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - ogrozitev - priznanje krivde - obvestilo o seji
Kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi. Drugačna razlaga bi izničila namen zakona, saj se obrazložitev sodbe na podlagi priznanja krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po dokaznem postopku, izvedenem na kontradiktorni glavni obravnavi. Zgolj izostanek konkretizacije posameznih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe zato ne pomeni, da sodišče priznanja krivde ni preizkusilo in da ni presojalo odločilnih dejstev, ki so podlaga za sprejeto odločitev.
Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino, kar še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073351
URS člen 14, 14/2, 22, 62. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 8, 378, 378/1.
javna seja - pritožbena seja - jezik v postopku - pravica do uporabe svojega jezika - individualizacija kazenske sankcije - načelo enakosti
Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata.
Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno.
Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik. Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in (ii) da je vsako razlikovanje oprto na stvarno utemeljen razlog, ki izvira iz narave stvari.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073350
ZKP člen 498, 498/1, 498/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/5.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - obvezen odvzem predmetov - odvzem mamil - konoplja
Prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje se po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP (lahko) vzamejo tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo.
Uvrstitev rastline konoplje na Seznam skupin prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni v nasprotju z določbami Enotne konvencije o mamilih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073334
ZKP člen 42, 42/3, 119, 119/1, 123, 129, 129/1, 378, 378/1, 378/4, 378/5, 378/8, 378/9. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3. URS člen 22, 34, 35, 39.
obveščanje strank o seji senata - nadomestna vročitev - pravica do nepristranskega sojenja - pravica do izjave - odločanje o izločitvi sodnika - razžalitev - izključitev protipravnosti - svoboda političnega izražanja - družbena omrežja - Twitter
Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo.
Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP).
Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS, zato imajo dolžnost, da zakon razlagajo ustavno skladno ter pri tem spoštujejo vsa ustavno procesna jamstva, vključno s pravico stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Vsakršna opustitev vročitve vloge (ali pisanja) sama po sebi še ne pomeni, da je kršena pravica stranke do izjave.
Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obsojenca ne sme prikrajšati za učinkovito zmožnost dokazovanja obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Obsojenec je dolgoletni politik in vešč javni govorec, po ugotovitvah pravnomočne sodbe "mnenjski lider" v Sloveniji, zato imajo njegova ravnanja daljnosežne posledice. Prav zaradi vpliva, ki ga ima zaradi svoje družbene vloge pri oblikovanju javnega mnenja, izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja ne more biti absolutno, temveč vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti ter je lahko, kot poudarja sodišče druge stopnje, podvrženo omejitvam oziroma kaznim, ki so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja pravic drugih oseb.
Vložniki opozarjajo na razsežnosti zastraševalnega učinka v kontekstu izražanja prek družbenih omrežij, vendar prepoznavanje teh tveganj po presoji Vrhovnega sodišča ne more zasenčiti obstoja ostalih, prav tako pomembnih nevarnosti pri uveljavljanju in uživanju temeljnih pravic in svoboščin drugih oseb, zlasti tveganj, ki izhajajo iz protipravnih žaljivih komentarjev, ki se lahko z izražanjem prek družbenih omrežij, kot je Twitter, razširjajo hitreje in enostavneje kot še nikoli prej.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072364
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 311, 339.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - prosilec za mednarodno zaščito - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - seznanitev z vsebino listine - stek
Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno.
Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.
Glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen.