Vrednosti odškodninskih zahtevkov devetih tožnikov se ne seštevajo, vsak posamezen zahtevek pa ne presega 40.000 EUR, zato neposredna revizija ni dovoljena.
ZMZPP člen 20, 48, 53, 56. OZ člen 299, 376. ZOR člen 133, 436, 1040. UZITUL člen 19, 22b. ZPP člen 371, 378.
pogodba o bančnem depozitu – varčevalci Ljubljanske banke – varčevalci iz BIH – pristojnost slovenskega sodišča – uporaba slovenskega prava – zastaranje – zahteva za izplačilo bančnega depozita – poziv za izpolnitev obveznosti – pasivna legitimacija – spremenjene okoliščine – podružnica – razlastitev – odgovornost matične družbe – ne ultra alterum tantum
Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP.
Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno.
Ne gre za nasledstveno vprašanje.
Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dolga, saj tožnik ni podal soglasja po 436. členu ZOR.
Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od NBJ, sta le poslovni odločitvi toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca.
Vsota zahtevanih, zapadlih in neplačanih zamudnih obresti od 28. 12. 2006 (vložitev tožbe) do 22. 5. 2007, ko je bil z uveljavitvijo novele OZ-A črtan 376. člen OZ, ki je vseboval pravilo ne ultra alterum tantum, ni dosegla vtoževane glavnice.
Ob dejstvu, da gre za konfesorno tožbo, ki meri na opustitev vseh ravnanj, ki nedopustno posegajo v izvrševanje služnosti, ne pa za tožbo za ugotovitev služnostne pravice, mora tožnik med drugim dokazati vsebino služnosti, ki je eno od kunstitutivnih pravno relevantnih dejstev za utemeljenost konfesornega zahtevka, in tožbeni zahtevek prilagoditi vsebini služnosti in vznemirjanju v konkretnem primeru. Ugotovitev obstoja pravice oziroma pravnega razmerja v pravdi zaradi vznemirjanja služnostne pravice je tako prejudicialnega pomena za odločitev o glavni stvari, o katerem se ne odloča v izreku sodbe.
povrnitev škode – odgovornost zdravstvene ustanove – medicinska napaka (zdravniška napaka) – pojasnilna dolžnost – vsebina pojasnilne dolžnosti običajno tveganje - privolitev v zdravljenje - skrbnost dobrega strokovnjaka – predrtje črevesja med operativnim posegom - sepsa
Zdravnik mora pacientu pojasniti tipična tveganja, to so takšna, ki so posebej značilna za načrtovani poseg in se jim tudi ob največji možni skrbnosti in opravi posega brez napak vedno ni mogoče izogniti, ter so tako pomembna, da so sposobna vplivati na pacientovo odločitev. Čeprav tipičnost ne izhaja iz pogostosti, pojasnilo ni potrebno, če nastane škoda le v ekstremno redkih primerih in je domnevati, da pri razumnem pacientu omenjeno tveganje ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg. Po mnenju revizijskega sodišča je bil tožnik ustrezno obveščen o negativnih tveganjih (krvavitvi in vnetju), izjemno redke negativne posledice posega kot je sepsa pa ni mogoče šteti med tipična tveganja, ki bi od zdravnika terjala ustrezno pojasnilo.
Ob ugotovitvah, da je bil sporni znesek izročen kot kupnina, prodajana pogodba pa je bila sporazumno razdrta, je odločitev skladna z določbo drugega odstavka 132. člena ZOR, ko toženca zavezuje, da morata tožniku vrniti, kar sta na račun ustno dogovorjene prodajne pogodbe prejela.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - pomembno pravno vprašanje - druga odločba
Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, s katero kazenski postopek ni bil končan (druga odločba), se sme vložiti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.
spor o pristojnosti – sporazum o pristojnosti – sklicevanje na sporazum o pristojnosti – pravdni postopek, ki sledi izvršilnemu postopku
V postopku, ki se začne z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mora upnik, če želi v morebitnem pravdnem postopku, ki sledi izvršilnemu postopku, uveljavljati dogovor o krajevni pristojnosti, tega uveljavljati že v predlogu za izvršbo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2006456
ZKP člen 371, 371/2, 372, 372-1. KZ člen 299, 299/1. KZ-1 člen 191.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilništvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj – nasilje v družini
Besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.
- ali je sodišče druge stopnje utemeljeno zvišalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti;
- ali je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj glede zakonskih zamudnih obresti.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije – legitimacija za vložitev predloga za dopustitev revizije – navadno sosporništvo – pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – priposestvovanje - solastnina – nepremičnina v solasti tretjih oseb – pooblastilo odvetnika za vložitev predloga za dopustitev revizije – zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker je tožnica zatrjevala priposestvovanje celotne nepremičnine, so v takem primeru toženci kot solastniki nepremičnine navadni sosporniki.
ZUS-1 člen 82, 83, 83/1, 85, 85/2. ZDen člen 9, 9/3, 70, 70/1.
dovoljena revizija – vrednost - denacionalizacija – odškodnina v obveznicah SOD - status denacionalizacijskega upravičenca – obstoj vzajemnosti z Republiko Hrvaško – vsebina tujega prava – trditveno in dokazno breme – dejansko stanje – enakost pred zakonom
Revidentka v reviziji uveljavlja drugačno vsebino tujega prava, kot je bila ugotovljena v dosedanjem postopku. To pa je upoštevaje določbo prvega odstavka 70. člena ZDen ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v reviziji glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljen.
škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje odškodninske terjatve – zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - objektivni zastaralni rok – pretrganje zastaranja
Če je zastaranje že nastopilo, o pretrganju ne moremo več govoriti.
Pravilo, da se zastaranje odškodninskega zahtevka navezuje na zastaranje kazenskega pregona, velja samo takrat, kadar je rok za zastaranje kazenskega pregona daljši.
ZUS-1 člen 92. ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 39, 41, 68, 77, 125, 135. ZDavP-1 člen 113, 113/4. ZDS-1 člen 3, 12, 49.
odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 – dovoljena revizija – vrednostni kriterij – ugovor retroaktivne uporabe zakona – ugotavljanje davčne osnove z oceno - dokazni standard – dokazno breme – zaslišanje
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu.
V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.
Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna. S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Postopek davčne preiskave se časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim – formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Na podlagi izsledkov preiskave se namreč sprejme odločitev o uvedbi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Pri pridobivanju podatkov davčni organ torej ni omejen na že začete davčne postopke.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije zoper sklep – zavrženje predloga za dopustitev revizije – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti
Sklepi, s katerimi je bilo pravnomočno odločeno o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbe zoper zamudno sodbo zaradi nepravočasnosti, ter o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, niso sklepi, s katerimi bi se postopek pravnomočno končal v skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču – delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov – nezadovoljstvo z delom sodišča - zavlačevanje postopka – vplivnost stranke v postopku
Neutemeljene trditve o zavlačevanju postopka in neizkazane trditve o vplivu stranke na sodišče niso tehtni razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Prisilno zdravljenje je izrecno ustavno prepovedano. Varovana pravna dobrina sta svoboda in samostojnost odločanja posameznika v zvezi z uvedbo, načinom izvajanja, obsegom, vsebino ali morebitno opustitvijo medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, katere naj bi bil oziroma je (lahko) posameznik deležen. Glavni namen ustavnopravnega varstva je zagotoviti polno spoštovanje pacientovega osebnega dostojanstva ter njegove svobodne in samostojne odločitve o zdravljenju. Nujni predpogoj svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju je pacientova celovita obveščenost, ki ji ustreza zdravnikova pojasnilna dolžnost. Ta obsega tudi pojasnilo o možnih tveganjih zdravljenja. Le ustrezno informiran pacient lahko uresniči svojo pravico do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju.
ZPP člen 374, 374/2. ZMed člen 33, 42, 43. URS člen 39, 40.
dovoljenost revizije – pravni interes za revizijo – pravica do objave odgovora v tisku – pravica do svobode izražanja
Toženka je z objavo odgovora izpolnila tisto, kar ji je narekovala pravnomočna sodba odločba, vendar s takim ravnanjem ni izgubila pravnega interesa za vložitev izrednega pravnega sredstva. Če bi z revizijo uspela, bi lahko v istem časopisu objavila tudi drugačen zaključek tega spora.
Pri uveljavljanju pravice do objave gre za kolizijo dveh ustavnopravno varovanih pravic: pravice do svobode izražanja (tudi tiska) iz 39. člena URS in pravice do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Zakonodajalec je pri tehtanju obeh pravic pravico do popravka in odgovora, ki posega v pravico do svobode izražanja, uredil tako, da je v ZMed določil pogoje, kdaj ima prva prednost pred drugo. V okviru zakonske ureditve išče ravnovesje med obema izvorno ustavnima pravicama tudi sodna praksa. Glede na okoliščine vsakega konkretnega primera presoja, ali je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravijo ali bistveno dopolnijo z dokazljivimi navedbami.
STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – STANOVANJSKO PRAVO - ODZ
VS0016029
SZ-1 člen 196, 196/2. ZZK 95 člen 5/4. ZTLR člen 25. ODZ člen 418.
družbena lastnina – lastninjenje - privatizacija stanovanj – pridobitev lastninske pravice - preureditev skupnih prostorov - priposestvovanje – gradnja na tujem svetu – dobra vera – vpis v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo – denacionalizacija
Določba drugega odstavka 196. člena SZ-1 o pridobitvi lastninske pravice s preureditvijo skupnih prostorov v tej zadevi ne pride v poštev, saj tožnica ni preurejala skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi. Toženec, ki se je vpisal v zemljiško knjigo na podlagi pravnega posla, je v razmerju do tožnice tretja oseba, ki ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.