URS člen 15, 23, 44, 58. ZUPPJS17 Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (2016) člen 9, 9/3. ZVis člen 24, 24/2, 24/6, 24/10. Statut Univerze v Ljubljani (2005) člen 69.
visoko šolstvo - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - dekan - predčasno prenehanje mandata - razlaga predpisa - test sorazmernosti - exceptio illegalis - nezakonit upravni akt
V predmetni zadevi gre za širši okvir volilnega sistema, za katerega veljajo temeljna volilna načela, ki izražajo demokratično naravo volitev, in ki izhaja tudi iz načel pravne države ter iz načela enakosti pred zakonom, enakopravnosti in svobode volilne pravice, ki pa se v konkretnem primeru navezuje tudi na ustavno načelo avtonomije državne univerze.
Strogi test sorazmernosti je v konkretnem primeru potreben ne samo iz razloga, ker gre za poseg v ustavno pravico tožnika iz 44. člena Ustave, ampak ker izpodbijani akt o predčasnem prenehanju mandata dekana zadeva „kadrovsko strukturo“ fakultete kot članice državne univerze, kar pomeni, da izpodbijani akt zadeva tudi ustavno določbo o avtonomnosti državne univerze. Dejstvo, da je izpodbijani akt izdal organ državne univerze, ne pomeni, da nedopustnega posega v avtonomijo fakultete ni oziroma da ga sploh ne more biti; tak poseg lahko stori tudi organ univerze z določeno (napačno) razlago in uporabo zakonodajnega akta, v konkretnem primeru je to ZUPPJS17.
Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni poskušala razlagati in uporabiti ZUPPJS17 v skladu z Ustavo in načelom sorazmernosti, čeprav je ustavi-skladna razlaga zakona v konkretnem primeru možna in deloma razvidna iz pretekle sodne prakse ustavnega sodišča v primerljivih zadevah.
V kontekstu varčevalnih ukrepov je za konkretno enoletno obdobje predčasno prenehanje mandata dekana ločena pravna okoliščina od prenehanja delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici univerze in torej gre za samostojno pravno okoliščino, ki je posebej zavarovana s pravom o človekovih pravicah. Zato bi moral zakonodajalec, če bi hotel v skladu z Ustavo predčasno prenehanje mandata dekana vezati na prenehanje njegovega delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici, to izrecno predpisati, pa tega ni storilv kontekstu varčevalnih ukrepov za konkretno enoletno obdobje predčasno prenehanje mandata dekana ločena pravna okoliščina od prenehanja delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici univerze in torej gre za samostojno pravno okoliščino, ki je posebej zavarovana s pravom o človekovih pravicah. Zato bi moral zakonodajalec, če bi hotel v skladu z Ustavo predčasno prenehanje mandata dekana vezati na prenehanje njegovega delovnega razmerja kot visokošolskega učitelja na tej isti članici, to izrecno predpisati, pa tega ni storil.
ZUP člen 8, 10, 140. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v višji naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo - dokazila k vlogi
Pri vsakem odločanju o napredovanju gre za specifičen primer, upoštevajo se okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, ki pa (lahko) narekujejo različno postopanje oziroma presojo s strani pristojnih organov. Če se kasneje pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, se lahko od predlagatelja napredovanja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju v drugih istovrstnih primerih.
ZUP člen 10, 140. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - prosta presoja dokazov
Predlagatelj napredovanja oziroma stranka postopka je tista, ki mora svoje navedbe v vlogi dokazati, hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje.
zahteva za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za začasno ureditev stanja - izkazanost težko popravljive škode - vsebinska identičnost tožbenega predloga in predloga začasne odredbe - test reverzibilnosti
Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 pomeni nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop.
Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Podlaga za izdajo začasne odredbe je lahko le tista resna škoda, ki grozi neposredno tožniku, ki je konkretizirano opredeljena glede nastanka, oblike in obsega (tudi če ni navedena višina škode v določenem denarnem znesku, mora biti obseg škode določen) in ki je ni mogoče odvrniti nikakor drugače, kot z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Pri tem mora biti podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi z začasno ureditvijo stanja preprečiti. Poleg tega začasna odredba ne sme pomeniti nesorazmernega posega v javne koristi in v koristi nasprotnih strank.
Tako v pravni teoriji kot v sodni praksi ni sporno, da je tudi v primerih, ko se zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom, začasno odredbo izjemoma sicer možno izdati, vendar le pod pogojem, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi v primeru sodbe, s katero bi nato sodišče tožbo zavrnilo, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje ter popraviti oziroma odpraviti posledice izdane začasne odredbe.
Začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi splošnih trditev in sklepanj, kar velja tudi, ko gre za nematerialno škodo.
Sodišče meni, da je stališče tožene stranke, da ocena doktorske disertacije ne more biti predmet sodne presoje, saj gre za strokovno opravilo, utemeljena.
Z zakonom se sicer lahko določi, da zoper nekatere odločitve ni pritožbe, vendar pa mora biti taka ureditev v zakonu izrecno določena, pa tudi v tem primeru mora biti zoper sprejeto odločitev zagotovljena pravica do sodnega varstva.
ZVis-D ni določil, da naj zoper ocene, torej tudi zoper ocene doktorskih disertacij po študijskih programih, ki so se zaključili s 30. 9. 2016, pritožba ne bi bila dopustna. Iztek materialnega roka do 30. 9. 2016 zato po prepričanju sodišča ne sme vplivati na procesne pravice doktorskega kandidata, ki je disertacijo predložil pred tem dnem in je bila pred tem dnem s sklepom A. zavrnjena.
ZUP člen 140. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 11/1, 20, 20-č.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo - načelo materialne resnice - prosta presoja dokazov - dokazila k vlogi - verodostojnost
Tožena stranka je, skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika, tožnico utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referate na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla. Predlagatelj oziroma stranka v upravnem postopku je namreč tista, ki je dolžna dokazati navedbe v vlogi, upravni organ, ki v zadevi odloča, pa mora taka dokazila oceniti, oziroma zahtevati od stranke, da predloži dodatna dokazila, kolikor meni, da predložena dokazila ne izkazujejo trditev v vlogi.
tožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - stranka v postopku - poseg v človekove pravice - visoko šolstvo - koncesijska pogodba - drugo sodno varstvo
Tožeči stranki nista vložili prošnje za spremembo podatkov v eVŠ in tudi ne prošnje za nakazovanje koncesijskih sredstev na račun U.A. ter za spremembo pogodb, pač pa je to prošnjo na toženo stranko naslovila le U.A. in zgolj ta tudi prejela sporna dopisa. To pomeni, da tožeči stranki ob vložitvi tožbe ne izkazujeta ne položaja stranke in ne položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku, torej ne izkazujeta, da bi bilo z dopisoma tožene stranke poseženo v njune pravice in jima zato ni mogoče priznati položaja stranke in s tem aktivne legitimacije za tožbo v upravnem sporu, kar je razlog za zavrženje njune tožbe.
Tožeči stranki imata glede vprašanj, ki se nanašajo na spremembo že sklenjenih koncesijskih pogodb s toženo stranko ter glede vprašanj o nakazovanju sredstev po teh pogodbah zagotovljeno drugo sodno varstvo pred pristojnim rednim sodiščem, zato tožba po 4. členu ZUS-1 ni dopustna.
ZUS-1 člen 4, 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZVis člen 10, 47, 81c. ZUP člen 179, 180a.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dopis - subsidiarni upravni spor - uradna evidenca - izdaja potrdila - drugo sodno varstvo - začasna odredba
Izpodbijana dopisa nista dokončna upravna akta v smislu določb 2. člena ZUS-1. Niti pri dopisu z dne 12. 1. 2018 niti pri dopisu z dne 6. 2. 2018 namreč ne gre za javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim bi upravni organ vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice (ali njenih članic). Ker ne gre za upravni akt, se za njegovo izdajo tudi ni vodil upravni postopek.
Zoper odločbo iz 41. člena ZVis je stranki zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Sodno varstvo v sporih glede (kršitve) pravic in obveznosti iz razmerij med koncedentom in koncesionarjem, ki so predmet urejanja s koncesijsko pogodbo, pa se zagotavlja v pravdnem postopku pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti.
Za uradno evidenco se po drugem odstavku 179. člena ZUP šteje evidenca, ki je bila vzpostavljena na podlagi zakona, podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil; glede na navedeno je za takšno evidenco šteti tudi eVŠ.
javni razpis - štipendija za študij v tujini - zavrnitev prošnje - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker izpodbijana odločba ne vsebuje enoznačne in nedvoumne opredelitve prvostopnega organa, ki je glede izteka relevantnega časovnega obdobja, glede na besedilo Javnega razpisa v konkretnem primeru ključnega pomena, očitno torej ne vsebuje vseh pravno relevantnih dejstev, na katerih temelji sprejeta odločitev v dejanskem in v pravnem pogledu, kar posledično ne omogoča niti preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve obeh upravnih organov.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 11/1, 20. ZUP člen 140.
javni uslužbenec - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo
Tožena stranka je tožečo stranko zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožeča stranka, upravičeno (in to dvakrat) pozvala, naj predloži program posveta oziroma dokaze, da je referate dejansko izvedla in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezen referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive.
Pravilnik o dodeljevanju štipendije Ad futura (2014) člen 3.
javni razpis - štipendija za študij v tujini - merila za izbor upravičencev - zavrnitev vloge
Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožničino tutorstvo (poleg ostalih del) štela kot relevantne delovne izkušnje v trajanju več kot 12 mesecev in ji, glede na ta čas, priznala 5 točk po merilu "7.5.2". S tako oceno tožene stranke sodišče soglaša in ne sledi tožničini trditvi, da bi moralo biti tutorstvo, ki ga je izvajala, ocenjeno kot funkcija in vodilna vloga ter torej točkovano po merilu "7.5.1." javnega razpisa in ne le šteto kot relevantne delovne izkušnje po merilu "7.5.2.".
ZUOPP-1 člen 25, 30, 32. URS člen 14, 52, 53, 54, 56, 57.
usmeritev otroka v prilagojen program - otrok s posebnimi potrebami - načelo največje otrokove koristi - enakost pred zakonom
Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi.
Glede na vsebino 32. člena ZUOPP-1 bi drugostopenjski organ pred svojo odločitvijo moral pridobiti tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, saj sta tožnika v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, vključno z razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sta zatrjevala, da njuna hčerka v šoli ves čas potrebuje spremljevalca in da ji le-ta tudi pripada. Ker strokovno mnenje komisije druge stopnje v pritožbenem postopku ni bilo pridobljeno, gre za bistveno kršitev določb postopka.
Pri odločitvi o dodelitvi spremljevalca mora biti glavni kriterij fizično in psihično stanje otroka oziroma otrokove individualne potrebe in ne program, v katerega je otrok usmerjen.
usmeritev otroka v prilagojen program - jezik v postopku - načelo zaslišanja strank
Soglasje obeh staršev in vročitev izvoda zahteve OŠ za usmeritev staršem je bistvena predpostavka za zakonitost uvedbe postopka usmerjanja, kadar postopek usmerjanja sproži vzgojno-izobraževalni oziroma socialnovarstveni zavod.
Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi (zgolj) z enim stavkom sklicuje na strokovno mnenje komisije, ki je ugotovila, da je bilo učenko opredeliti kot otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju in je zato predlagala usmeritev v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Iz strokovnega mnenja pa je razvidno tudi, da ima učenka velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine. Do tega se organ v svoji odločbi ni z ničemer opredelil. Izpodbijani akt torej nima nobene ocene o tem, ali je bilo strokovno mnenje komisije, glede na velike težave z razumevanjem in uporabo slovenščine učenke (in njene mame, ki je pogovorom in pregledom prisostvovala), izdelano v skladu s pravili postopka, glede na to, da imajo stranke, ki ne razumejo jezika, v katerem postopek teče, pravico spremljati postopek v jeziku, ki ga govorijo in razumejo, torej preko tolmača.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - javni uslužbenec
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predložena potrdila in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih.
Tožena stranka je preučila vse dokaze, skladno z načelom proste presoje dokazov pa ima pravico, da v konkretni situaciji za obstoj nekega dejstva zahteva točno določen dokaz, to je v konkretnem primeru program posveta. Tudi po mnenju sodišča bi bilo možno šele na podlagi programa posveta ugotoviti, katere osebe so tiste, ki bodo na predvidenem posvetu nastopale s samostojnimi referati.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 20.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v višji naziv - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v predloženo potrdilo in zakaj je zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi referata na mednarodnem posvetu, s tem, ko je navedla, da je bila obveščena, da se je od leta 2002 število teh simpozijev neprestano povečevalo, da so posamezniki, ki so na simpozij prijavili prispevek, dobili potrdilo o izvedbi referata, pri čemer potrdila niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov, vsebine prispevkov pa jim niti ni bilo treba predstaviti, da naj bi posamezniki za simpozije prijavljali iste prispevke kot njihovi kolegi ali prispevke, ki so že bili prijavljeni pred leti ipd.
ZSRT člen 33. ZPDZC-1 člen 3, 3/1. ZOsn člen 14, 15, 19, 20, 31.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - dejavnost vzgoje in izobraževanja - delo na črno - šolski izlet
Toženka bi morala pri ugotovitvi, da tožnica ekskurzij ni izvajala kot sestavni del rednega šolskega programa, predhodno ugotoviti, ali učni načrti za predmete (nemščina, latinščina, turistična vzgoja), v okviru katerih je bila ekskurzija izvedena, ne predvidevajo ekskurzije kot načina izobraževanja teh predmetov. Namreč, kolikor je ekskurzija del učnega načrta in torej predvidena kot učna metoda, je del izobraževalnega procesa. Za zadevo in pravilno uporabo prava je torej bistveno, ali je bila predmetna ekskurzija sestavni del rednega šolskega programa.
usmeritev otroka v prilagojen program - otrok s posebnimi potrebami - mnenje komisije
Strokovni mnenji sta izčrpni in razlagata vse vidike otrokovih lastnosti in zmožnosti, kot tudi pojasnjujeta njegove primanjkljaje in utemeljujeta, zakaj jih bo lažje obvladoval v prilagojenem izobraževalnem programu. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi mnenji KUOPP prve in druge stopnje v celoti povzela, nadalje pridobila podatke šole, v postopek odločanja pa vključila tudi starša in jima dala možnost, da na strokovno mnenje podata pripombe in svoje mnenje. Svojo odločitev je utemeljila z določbami ZUOPP-1 in Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, predvsem pa z izčrpnim pojasnilom, zakaj je sprejeta odločitev najboljša za otroka. Vsem tem zaključkom sodišče pritrjuje.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - sofinanciranje doktorskega študija - povprečna ocena
Kot sledi iz Meril za izbiro kandidatov v 4. točki razpisa, po katerih se poleg uspeha na visokošolskem študiju ocenjuje raziskovalno ali strokovno delo in nagrade, je očitno ravno strokovnost poglavitno merilo za izbiro kandidatov. Strokovnost oziroma strokovno usposobljenost pa nedvomno izkazuje tudi študijski uspeh oziroma dosežene ocene. Na ocene, ki jih je dosegel na magistrskem študiju, kot na relevanten pokazatelj njegove strokovnosti, se nenazadnje sklicuje tožnik v tožbi. Zato ni mogoče slediti tožbenim ugovorom, po katerih je sporni pogoj (zahtevana povprečna ocena) neprimeren, slediti pa tudi ni mogoče ugovorom, po katerih spodbuja neenako obravnavanje študentov in je kot takšen (v zakonskem in ustavnem pogledu) diskriminatoren. Pogoj namreč velja enako za vse kandidate, pri čemer že tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasni tudi, v čem in zakaj je položaj študentov bolonjskega študijskega programa in tistega, ki je veljal pred njim, primerljiv, ter hkrati tožbene navedbe o težavnosti predbolonjskega študija utemeljeno opredeli kot tožnikovo subjektivno oceno, ki ji kot takšni ni mogoče slediti.
izobraževanje odraslih - soglasje ministrstva - zmanjšanje obsega vpisa dijakov - obseg sodne presoje - izvrševanje upravne funkcije
Sodišče je v primerih, ko presoja zakonitost aktov, ki po sami definiciji niso upravni akti, vendar so izdanih v okviru izvrševanja upravnih nalog, pri sodni presoji zadržano.
Sodna presoja zakonitosti soglasja in sklepa je zadržana glede vprašanja kriterijev za določitev števila vpisnih mest. Sodišče pristojnemu organu pušča široko polje proste presoje in ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ali diskriminatorna.
zavrnitev doktorske disertacije - vrnitev doktorske disertacije v dopolnitev in popravo - negativna ocena
Po mnenju sodišča gre pri zavrnitvi doktorske disertacije brez dvoma za odločitev v zvezi s študijem in zato ima tožnik zoper takšno odločitev sodno varstvo v upravnem sporu.
Popravljeno oziroma dopolnjeno disertacijo se, v skladu s 16. členom Pravilnika o doktorskem študiju in doktorskem delu, posreduje komisiji v oceno in ne v dodatno popravljanje oziroma dopolnjevanje, saj so morali člani komisije za oceno doktorske disertacije, skladno s sedmim odstavkom 16. člena Pravilnika oddati poročila o oceni popravljene in dopolnjene disertacije v roku treh mesecev in je v tem obdobju tožnik tudi po mnenju sodišča imel možnost, da bi kontaktiral člane komisije in jih zaprosil za njihovo mnenje, pa očitno tega ni storil. Po presoji sodišča zato tožena stranka s tem, da ni izvedla doktorskega seminarja pred novo komisijo za oceno doktorske disertacije, ni kršila 9. člena ZUP.