Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala obstoja relevantnih elementov, na katere zakon veže pojem objekta. Prvostopenjski organ glede stalne povezanosti konstrukcije s tlemi svoj zaključek, da gre za objekt, izrecno opre na to, da iz statičnega izračuna izhaja, da je za postavitev nadstrešnice potreben AB temelj. V zvezi s tem sodišče navaja, da je za pravilno odločitev pomembna dejanska izvedba, ne pa izvedba, kakršna je potrebna po navedbah iz statičnega izračuna.
Tožnik je umrl že pred vložitvijo tožbe, zato ne more biti stranka obravnavanega upravnega spora.
Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako vedno in v vseh primerih.
Toženka bi morala v primeru, kot je obravnavani, šteti, da parcela objekta ni določena, v takem primeru pa jo je po tretjem odstavku 7. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica treba določiti na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. Če tudi to ni mogoče, se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5, kot določa tudi 5. člen Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka. Sklicevanje toženke izključno na površino katastrske parcele, je materialno pravno napačno. Povedano drugače: parcela objekta, na katero se sklicuje toženka, ne pomeni avtomatično tudi stavbnega zemljišča v smislu prej navedenih določb ZPNačrt in Pravilnika. Če tožnik projektne dokumentacije ne poseduje in ta dokumentacija tudi ni arhivirana pri organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje (pri katerem lahko toženka opravi poizvedbe), je potrebno upoštevati pravilo, da se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5.