brezplačna pravna pomoč - objektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči - presoja objektivnih okoliščin - nepopolna ali nerazumljiva vloga - dopolnitev vloge - poziv na dopolnitev prošnje
Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica finančni kriterij za dodelitev BPP izpolnjuje, je organ moral opraviti še presojo t.i. objektivnega kriterija po 24. členu ZBPP. Za njegovo celovito presojo, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, pa je bilo tudi po oceni sodišča treba tožnico pozvati, da svojo prošnjo dopolni.
brezplačna pravna pomoč - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nepopolna vloga
V dani procesni situaciji, ko je tožnica vložila prošnjo, ker je želela sprožiti obnovo postopkov na podlagi novega dejstva oziroma dokaza, ki pa ga organu ni predložila, je organ pravilno ocenil, da je vloga - prošnja nepopolna. Ker pomanjkljivosti v danem roku niso bile odpravljene, je organu določba drugega odstavka 67. člena ZUP narekovala, da prošnjo zavrže.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3. Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike (2007) člen 25, 26.
neposredna plačila v kmetijstvu - znižanje izplačila - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - kršitev načela kontradiktornosti postopka
Ob povzeti pripombi tožnika, dani že na zapisnik pri pregledu, bi moral organ še pred izdajo odločbe tožnika, bodisi seznaniti z nameravano odločitvijo in mu dati možnost, da se o tem izjavi, bodisi ga pozvati, da svojo izjavo, dano na zapisnik, pojasni, če je bila ta za organ nejasna, pri čemer pa bi se po oceni sodišča že iz te izjave lahko dalo sklepati, da do kršitve ni prišlo. Ker organ tako ni postopal, je zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
ZTuj-2 ??? UPB1 člen 51, 51/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 35.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - apatrid - oseba brez državljanstva - pravica do zasebnega in družinskega življenja - spor polne jurisdikcije
ESČP poudarja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja. Kot pravi ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje oziroma ustrezno sorazmerje med interesi posameznika in skupnosti kot celote. Uporabiti je torej treba načelo sorazmernosti. Pri tem pa je treba izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve.
Ob upoštevanju tožnikove posebne ranljivosti zaradi že navedenih izjemnih in zelo specifičnih okoliščin (tožnik je namreč oseba brez državljanstva, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS, je brezdomec, ki si je ustvaril svoje zasebno življenje v Sloveniji, kjer po ugotovitvah sodišča živi že 40 let, in sicer od izbrisa dalje pretežno nezakonito, vendar tolerirano, hkrati pa je star že 63 let), sodišče zaključuje, da tožnik ob upoštevanju določbe 35. člena Ustave RS in 8. člena EKČP izpolnjuje vse pogoje, določene v drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let.
V sporu polne jurisdikcije je sodišče odločilo ob upoštevanju narave stvari, to je, da gre v tem primeru za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, ki določa tudi iz tega statusa izhajajoče pravice, o čemer bo, skladno z odločitvijo sodišča v predmetni zadevi, moral izdati odločbo pristojni upravni organ tako, da bo izvršil predmetno sodbo oziroma odločitev sodišča v tej zadevi.
ZDoh-2 člen 51. ZDavP-2 člen 6, 296, 296/5, 297.a, 303.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčni obračun - statusno preoblikovanje - rok za priglasitev - materialni rok - izguba pravice
Rok, ki je določen za priglasitev davčne obravnave davčnemu organu po 303. členu in 297.a členu ZDavP-2, je po presoji sodišča materialni rok, saj predstavlja enega od zakonskih pogojev za uspešno uveljavljanje posebne davčne obravnave, ki se lahko na podlagi ZDoh-2 upošteva v primeru prenehanja opravljanja dejavnosti, če dejavnost nadaljuje druga oseba in so pri tem izpolnjeni še drugi pogoji.
Neizpolnjevanje pogojev ima glede načina uveljavljanja posebne davčne obravnave za posledico izgubo te pravice in ne pomeni nesorazmeren poseg oz. ne gre za kršitev načela sorazmernosti (6. člen ZDavP-2).
ZUS-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-7, 36/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1, 129/1-2. ZDen člen 25, 25/5, 73.
denacionalizacija - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - nevložitev pritožbe v upravnem postopku - pravni interes tožnika za pritožbo - zavrženje tožbe
Meritorna odločitev prvostopenjskega organa v 3. točki izreka prvostopenjske določbe ni pravilna ter bi jo bil tožnik mogel izpodbijati s pritožbo in bi za to pravno sredstvo izkazoval tudi pravni interes, saj bi s pritožbo lahko dosegel zanj ugodnejšo odločitev o zahtevah za vračilo kupnine in povrnitev vlaganj (formalno odločitev namesto meritorne). Ker pa pritožbe ni vložil, tožba ni dovoljena.
molk organa - molk prvostopenjskega organa - upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravna korist - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba je po vsebini (glede na to, da gre za zavrženje tožnikovega pravnega sredstva) sklep; vendar pa ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan in ki bi kot takšen lahko bil predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Postopek odločanja o glavni stvari (davčni inšpekcijski nadzor glede davka po 68.a členu ZDavP-2) namreč z izpodbijano odločbo ni bil končan, saj je bila že pred vložitvijo tožnikove tožbe pri prvostopenjskem davčnem organu izdana odmerna odločba, zoper katero bo tožnik vložil samostojno pravno sredstvo.
Tožnikova želja po ugotovitvi nezakonitosti, upoštevaje tudi, da je v zadevi že bila izdana prvostopenjska meritorna odločba, ne konstituira tožnikove pravne koristi. Četudi bi sodišče tožbi ugodilo, to tožnikovega pravnega položaja v ničemer ne bi spremenilo, saj je zatrjevani molk organa z izdajo meritorne odločbe prvostopenjskega davčnega organa prenehal.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 17.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - diskrecijska klavzula - zdravstveno stanje prosilca - družinsko življenje
Toženka je pravilno ugotovila, da za Zvezno republiko Nemčijo, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Po sodbi SEU v zadevi C-578/16 se ne šteje vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščtito kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“ in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. V konkretnem primeru pa temu ni tako. V osebnem razgovoru je tožnik navedel, da je imel v Nemčiji težave z depresijo, a tudi vso potrebno zdravstveno oskrbo; v Sloveniji pa je imel težave le, dokler mu je bilo omejeno gibanje.
Tožnik v tožbi razlogov za uporabo diskrecijske klavzule po presoji sodišča ni izkazal. Sklicuje se na to, da se želita s partnerko, pri kateri živi, poročiti. Pri tem pa je iz podatkov v spisu razvidno, da tožnik pri partnerki ne živi več kot dva meseca in torej ne gre za dalj časa trajajočo skupnost. Zato po presoji sodišča njegove tovrstne navedbe niso prepričljive. Pa tudi sicer to samo po sebi še ni razlog za uporabo diskrecijske klavzule. Poleg tega pravica iz 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) tudi ni absolutna pravica. Kakor izhaja tudi iz sodb SEU, je sklicevanje na to diskrecijo možno, vendar pa lahko pride do uporabe te klavzule le v izjemnih primerih (zadeva C – 576/16 PPU (C.K., H.F., A.S. Proti Republiki Sloveniji)).
ZVDZ člen 61, 64. ZLV člen 4, 40, 45, 46, 83, 98, 99, 100, 101. ZVRK člen 2, 2/1, 4, 4/1, 6, 14, 14/5, 40. URS člen 43, 156.
lokalne volitve - volilna pravica - varstvo volilne pravice - ugovor nepravilnosti pri delu volilnega odbora - glavna obravnava
Dostop do pravnega sredstva zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora po ZLV (98. člen) se ne ujema v celoti z dostopom do sodnega varstva (110. in 101. člen ZLV) zaradi omenjenih nepravilnosti. Zakonodajalec je za nadaljnji postopek pravnega in sodnega varstva očitno predpisal omejitev, da zoper odločitev občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora, preko katere lahko po 100. členu ZLV samo določene osebe v naslednji fazi postopka dosežejo dostop do sodnega varstva, ni upravičen vložiti pritožbe na občinski svet vsak volivec, ampak je do tega upravičen zgolj kandidat in predstavnik kandidature ali liste kandidatov, in sicer zoper tiste odločitve občinske volilne komisije o ugovoru zaradi nepravilnosti pri delu volilnih odborov, ki bi lahko bistveno vplivale na izid volitev.
Drugi pritožnik bi kot kandidat na volitvah imel dostop do sodnega varstva volilne pravice v zvezi z nepravilnostmi iz njegovega tretjega ugovora (obveščanje o kandidatih na volišču) in četrtega pritožbenega ugovora (nezaščitenost volilnih skrinjic), če bi predhodno vložil ugovor po prvem odstavku 98. člena ZLV ali pa vsaj pritožbo po prvem odstavku 100. člena ZLV, pa tega ni storil. Ker torej drugi pritožnik ni izkoristil pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo (kot kandidat na volitvah), po prvem odstavku 98. člena ZLV niti po prvem odstavku 100. člena ZLV in ker je prvostopenjski sklep izdan na podlagi ugovora prvega pritožnika in je drugostopenjski organ odločal o pritožbi prvega pritožnika in ne o pritožbi drugega pritožnika, izpodbijani akt ne posega v pravno zavarovani interes drugega pritožnika.
Objektivna koncepcija sodnega varstva volilne pravice pomeni, da mora imeti tudi vsak volivec dostop do sodnega varstva pasivne volilne pravice, četudi ni bil kandidat ali predstavnik liste, in sicer po objavi rezultatov volitev ter glede nepravilnosti, ki bi lahko bistveno vplivale na kolektivni izid volitev, ali pa bi šlo za prizadetost objektivne poštenosti postopka, na primer zaradi diskriminacije, zaradi česar bi razumen človek podvomil v poštenost volilnega izida; upravičenec pa mora ob tem izkoristiti pravna sredstva, ki jih je predpisal zakonodajalec.
Kar zadeva prvi pritožbeni ugovor oziroma nepravilnosti glede nedovoljenega financiranja volilne kampanije Zorana Jankovića, drugi pritožbeni ugovor oziroma zatrjevano nepravilnost glede oglaševanja podpore treh verskih skupnosti za župana Zorana Jankovića ter peti pritožbeni ugovor, ki se nanaša na zatrjevane zlorabe pri vpisovanju novih prebivalcev na območju MOL, je povsem očitno, da pravno sredstvo kandidatov ali volivcev po prvem odstavku 98. člena ZLV tem vrstam nepravilnosti ni namenjen in ravno tako ni te možnosti v situaciji, v kateri je bil drugi pritožnik stranka, zakonodajalec predpisal zgolj s 101. členom ZLV. Vendar bi drugi pritožnik lahko vložil pritožbo na sodišče in bi prišel do sodnega varstva na Upravnem sodišču, če bi Občinski svet MOL zavrnil pritožbo drugega pritožnika zoper odločitev VKMOL. Zaradi upoštevanja objektivne koncepcije sodnega varstva volilne pravice iz 43. člena Ustave namreč odločitev občinske volilne komisije po 100. členu ZLV ni nujno samo tista odločitev, ki pomeni nadaljevanje postopka, ki ga ta-isti upravičenec začne z ugovorom po prvem odstavku 98. člena ZLV. Poleg te možnosti, če je drugi pritožnik menil, da so nepravilnosti iz njegovega prvega, drugega in petega pritožbenega ugovora vplivale na izid volitev, bi lahko vložil pravno sredstvo zoper akt o ugotovitvi končnega izida volitev v občini.
Tožnik je imel zoper poročilo o izidu zagotovljeno sodno varstvo na podlagi 2. člena ZUS-1 in za rezervo še zoper dejanje na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, pa tega ni izkoristil.
Na podlagi strogega testa sorazmernosti sodišče v konkretnih okoliščinah primera ni našlo takih pomanjkljivosti v zakonski ureditvi (ne na splošno, ampak v okoliščinah prvega pritožnika), ki bi nesorazmerno posegle v pritožnikovo pravico do varstva volilne pravice iz 43. člena Ustave.
Prvi pritožnik ni zatrjeval, da bi tekom glasovanja ali neposredno po glasovanju predstavnik njegove liste ali kateri koli drug predstavnik ali zaupnik kandidatov opozoril na nepravilno zaščitene skrinjice.
Pritožnik v pritožbi ni z ničemer poskušal utemeljiti, da je obveščanje o seznamu kandidatov na listah nepravilno do te mere, da bi to lahko bistveno vplivalo na izid volitev, kajti gola trditev, da volivec ob glasovanju ni imel pred seboj seznama kandidatov, pač pa le seznam list, kar naj bi po njegovem mnenju predstavljalo kršitev oziroma oviranje preferenčnega glasovanja, ni zadostna utemeljitev pravno relevantne nepravilnosti - tudi ob upoštevanju pritožbene navedbe o "izredno nizkem številu oddanih preferenčnih glasov."
Prvi pritožnik ni predložil nobenih dokazov o tem, da bi kdor koli podal ovadbe za storjena kazniva dejanja nezakonitega vpisa stalnega prebivalstva z namenom nezakonito vplivati na volitve oziroma uresničevanje volilne pravice. Ker naj bi se ta dejanja dogajala tedne in mesece pred volitvami, je tudi prvi pritožnik imel možnost, da bi podal prijave na policiji, tako da bi sodišče v tej fazi postopka imelo izkazan verodostojen sum, da je morebiti šlo za nezakonitosti.
Za sodišče je ključno merilo v tej zadevi tisto, ki je uveljavljeno že približno od 1976 leta naprej v sodni praksi ESČP, in sicer na podlagi člena 3 Protokola št. 1 k EKČP. Po sodni praksi ESČP, ki jo Upravno sodišče jemlje kot navdih za interpretacijo 43. člena Ustave, ker gre v predmetni zadevi za lokalne in ne za parlamentarne volitve, da načelo svobodnega izražanja mnenja na periodičnih parlamentarnih volitvah sestavljata dva elementa. Prvi element je, da se volitve in volilna kampanija ne smeta izvajati pod pritiskom za izbiro določenega kandidata ali politično stranko, drugi element pa je, da se na nobenega volivca ne sme neprimerno vplivati, da tudi voli določenega kandidata ali politično stranko. To pomeni, da morata biti zagotovljena svoboda oblikovanja mnenja (volje) volivca in svoboda izražanja (iz)oblikovanega mnenja. Kar zadeva svobodo oblikovanja mnenja, institucije Sveta Evrope to opredeljujejo kot obveznost nosilcev javne oblasti (»state authorities«), da zavzamejo nevtralno držo, še posebej kar zadeva uporabo medijev, financiranja strank, shodov itd. Kar zadeva nedržavne subjekte pa je prepovedano vplivanje na volivce preko groženj. Znotraj teh okvirov Upravno sodišče ne najde elementov nepravilnosti v podpori določenemu kandidatu preko prospektov, v katerih so udeleženi predstavniki verskih skupnosti.
Zakonodajalec je jasno predpisal, da volilne kampanije za župana in njegovo listo ni dovoljeno financirati iz proračunskih sredstev občine.
Neposredno sklicevanje na lokalne volitve, kandidate na volitvah ter morebitne pred-volilne obljube ali predstavljanje projektov za čas po volitvah, katerih izid je v času pisanja prispevkov seveda neznan, pomeni volilno propagando, med tem ko obveščanje o tem, kaj je novega, kaj je bilo narejeno in kaj je v teku brez izrecnega ali neposrednega povezovanja z lokalnimi volitvami, pomeni normalno obveščanje o dogajanjih v občini, ki ni volilna propaganda.
Od vseh sedmih listov prilog le na enem listu, kjer je del intervjuja z Zoranom Jankovićem, v oktobrski številki glasila Ljubljana, je sodišče lahko ugotovilo, da je v treh od petih odgovorov (in v dveh vprašanjih) šlo za volilno-propagandno vsebino, čeprav se ta ne bi smela financirati iz proračunskih sredstev.
Pri ugotovljeni nepravilnosti ne gre za takšno nepravilnost, ki bi lahko bistveno vplivala na izid volitev, kajti Zoran Janković je na volitvah dobil 60,45% glasov volivcev, ki so volili, med tem ko je drugi najbolje uvrščeni kandidat dobil 29,50% glasov. Lista Zorana Jankovića je dobila 42,37% glasov ali 23 mandatov v mestnem svetu, druga najbolje uvrščena stranka pa je dobila 19,6% glasov ali 10 mandatov; lista »Davkoplačevalci se ne damo več!« je dobila 0,85% glasov in 0 mandatov. Razlike so torej tako velike, da sodišče lahko z zanesljivostjo ugotovi, da nepravilnost v omenjenem intervjuju z Zoranom Jankovićem ni mogla vplivati na kolektivni izid volitev.
Predmet tega postopka je vprašanje, ali bi zaradi omenjenega dela intervjuja, ki je pomenil volilno propagando, razumen volivec utemeljeno podvomil v poštenost celotnih volitev. Sodišče ne dvomi, je da zaradi nepravilnosti, ki jo je pritožniku na podlagi bremena utemeljevanja in dokazovanja uspelo izkazati v tem postopku, odgovor na to vprašanje negativen.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje ponovne prošnje - nova dejstva in dokazi
Novi razlogi, ki jih je tožnik navajal v svoji drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, in sicer da so njegovega očeta v letu 2008 ubili teroristi organizacije, katerega imena ne ve, ki pa delujejo tudi v Evropi, zaradi česar je tožnik ogrožen, da so nanj streljali v letu 2011 in 2016, ko je bil še v Alžiriji, česar pa v dosedanjih postopkih ni navajal, ker se je bal za svoje lastno življenje in za življenje svoje družine, se vsi nanašajo na čas, ko je tožnik še bival v Alžiriji, v postopkih, v času bivanja v Sloveniji pa jih ni nikoli omenil.
Novi dokazi oziroma nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da oseba izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člen ZMZ-1) morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, če so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj za njihovo uveljavljanje, da jih prej oseba ni mogla uveljavljati brez svoje krivde (tretji odstavek tega člena), česar pa tožnik ni izkazal.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2, 84/4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8/1, 8/2, 8/3, 8/3-e.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ukrep pridržanja - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja
Uporaba ukrepa pridržanja mora biti strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.
V dokazni oceni za utemeljenost ukrepa pridržanja je najprej bistveno to, kar je tožena stranka vključila v drugi odstavek obrazložitve in dokazne ocene tožene na strani 3 izpodbijanega akta. V tem delu obrazložitve tožena stranka pravi, da je bil tožnik leta 2019 s strani Policijske postaje Vič zaradi kršitve javnega reda in miru obravnavan dvakrat; prav tako pa so ga obravnavali policisti policijske postaje Ljubljana Center in sicer dvakrat zaradi kaznivega dejanja nasilništva, enkrat zaradi kaznivega dejanja tatvine, kar petkrat pa so ga obravnavali zaradi kršitve javnega reda in miru.
Tudi po oceni sodišča gre za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.
Ob spremenjenih poudarkih v utemeljitvi izpodbijanega akta sodišče ne vidi, da bi tožena stranka neustrezno upoštevala načelo sorazmernosti z elementom nujnosti - tudi kar zadeva uporabo milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Čeprav je ureditev manj prisilnih ukrepov v ZMZ-1 komaj še zadostna za obravnavano situacijo, ko gre za varstvo javnega reda, saj ZMZ-1 za tak primer ureja zgolj še omejitev osebne svobode na območje Azilnega doma, je očitno, da je bil ukrep omejitve osebne svobode na Center za tujce v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren v ožjem pomenu besede.
Toženka je sodišče 31. 12. 2018 obvestila, da je tožnik 21. 12. 2018 samovoljno zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku 3 dni, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
ZUS-1 člen 1, 2. ZDru-1-UPB2 člen 2,14. ZS člen 99. ZPP člen 1.
stvarna pristojnost - društvo - dovoljenje za javno prireditev - odvzem dovoljenja
V predmetni zadevi gre za spor med dvema enakopravnima subjektoma, med njima namreč ni razmerja avtoritarnosti ene stranke zoper drugo stranko. Gre za spor med dvema zasebnopavnima subjektoma, zaradi česar ga je potrebno uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" v smislu 1. člena ZPP, o katerih odloča sodišče splošne pristojnosti. V predmetni zadevi gre za spor med društvom, ki je član zveze društev in zvezo društev (KZS) v smislu 14. člena ZDru-1, o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti.
imenovanje notarja - pooblastila ministra - odločba o izbiri - ocena strokovne komisije - strokovna usposobljenost
Minister je z izpodbijano odločbo za notarko imenoval kandidatko, ki je na podlagi metodologije ocenjevanja, ki jo je oblikovala izbirna komisija, dosegla najvišje število točk. Izbor je skladen s stališčem VS RS (sodba I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018), da je v pristojnosti ministra izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi kandidati) izbere tistega kandidata, ki je v izbirnem postopku dosegel najvišje število točk.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - uredba Dublin III - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - prekluzija - begosumnost - začasna odredba
Toženka v upravnem postopku do izdaje odločbe nima razlogov, da ne bi upoštevala dokazov, ki jih predlaga stranka v postopku, saj določilo 20. člena ZUS-1, ki se nanaša na prekluzijo dokazov, velja za upravni spor, ne pa za upravni postopek.
Sodišče se zato na podlagi podanih ugotovitev o obstoju partnerske zveze tožnika s A.A. ne strinja z zaključki toženke, da obstaja, ob že navedenih določbah Dublinske uredbe III iz razlogov, ki jih navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, znatna nevarnost pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce.
Po presoji sodišča ne obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil.
Okoliščina, da je zaprosil v Italiji za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne more biti relevantna, saj je bila po njegovih izjavah in izpovedbi tista prošnja zavrnjena (čemur tudi toženka ni nasprotovala, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1) in mu zato ni mogoče očitati, da bi Italijo zapustil, še preden bi bilo o njegovi prošnji odločeno. Iz navedenega torej izhaja, da kaže na njegovo begosumnost izključno le to, da je v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito in ne počakal do odločitve. Vse ostale okoliščine pa govorijo proti njegovi begosumnosti. Tako ni mogoče spregledati, da je v Sloveniji sam od sebe odšel k pristojnemu organu in prosil za mednarodno zaščito. Če bi imel v resnici namen samovoljno zapustiti Slovenijo, potem ne bi prišel zaprosit za zaščito sam od sebe. Druga zelo pomembna okoliščina, ki kaže na to, da ne obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil, pa je ta, da v Sloveniji živi njegova partnerka, s katero celo pričakuje otroka in pri kateri bi lahko živel, zato je toliko manjša verjetnost, da bi Slovenijo zapustil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno.
Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.
Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.
V obravnavanem primeru iz tožbe, izpodbijanega sklepa in spisovne dokumentacije izhaja, da toženka arhivske dokumentacije (arhivskega fonda SI PAK KP 24 Okrajnega ljudskega odbora Koper), na katero je oprla svojo odločitev, pred izdajo sklepa ni vročila tožniku, da se do nje izjavi.
Sodišče je tožbi ugodilo, saj je obrazložitev sporne odločitve pomanjkljiva in je zato ni mogoče preizkusiti. Organ v svoji odločbi namreč ni obrazložil, zakaj naj bi bila tožničina vloga nerazumljiva, in tudi ne ugotovil, da bi v njej manjkala katera od sestavin iz prvega odstavka 66. člena ZUP. Pojasnil pa tudi ni, kateri drug zakon oziroma drug predpis določa, da so v pozivu organa zahtevani elementi (soglasje) obvezna formalna sestavina vloge, kot je tožničina.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja
Pravno odločilni dejstvi za izrek izpodbijanega ukrepa v tem primeru sta torej ugotovitvi, da je obravnavni objekt manj zahteven objekt, za katerega je treba pred začetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje, in da gradbeno dovoljenje zanj pred začetkom gradnje (niti v trenutku odločanja prvostopenjskega organa) ni bilo pridobljeno.
davek iz dobička od kapitala - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - čas odsvojitve kapitala - trenutek sklenitve pogodbe
Po določbi 102. člena ZDoh-2, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Čas odsvojitve kapitala je po navedenem določen glede na pravni temelj njegove odsvojitve. Ko gre za pogodbeni prenos (odsvojitev) kapitala, je čas odsvojitve po določbah ZDoh-2 vezan izključno na datum sklenitve pogodbe.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgledi za uspeh
Sodišče se strinja s toženko, da ne iz tožnikovih navedb ne iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi imel tožnik v navedeni zadevi verjeten izgled za uspeh in bi bilo zato razumno vlagati pravna sredstva.