Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. ZMZ-1 člen 84. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost - uredba Dublin III - nesodelovanje v postopku - pridržanje za namen predaje - začasna odredba - nezakonito prehajanje mej
Tožnik je na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji (s skupino prebežnikov pod vodstvom tihotapca so v 24 urah prečkali Slovenijo, v gozdu, kjer uradnih oseb ni srečal, italijanski policisti, ki so ga ujeli, pa so ga vrnili v Slovenijo), kakor tudi, zakaj na Hrvaškem ni podal prošnje za azil. Da so bile razmere v tistem obdobju na Hrvaškem v zvezi z migranti kaotične, hrvaški policisti pa so nad migranti tudi izvajali nasilje, je razvidno tudi iz člankov, ki jih je predložil tožnik o vračanju migrantov iz Hrvaške v BIH.
Sicer drži (kar med strankama niti ni sporno), da za mednarodno zaščito ni zaprosil že na Hrvaškem in ob prvem prečkanju Slovenije, kar bi ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer lahko utemeljevalo njegovo znatno begosumnost, vendar je tudi za tako ravnanje navedel prepričljive in smiselne razloge.
Na tožnikovo znatno begosumnost pa po presoji sodišča ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način niti dejstvo, da v RS nima možnosti bivanja. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti, iz istega razloga pa logično kot begunci v RS tudi nimajo možnosti bivanja, sodišče pripominja še, da je po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo, kakor tudi tožnikova nemožnost bivanja v RS, zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni.
Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi nujna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.
Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - namenska raba zemljišč - postavitev reklamnih objektov
V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev, ali se lesena sušila dejansko uporabljajo v kmetijske namene, kot pomožni kmetijsko gozdarski objekt. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni sporno, da so sušila na eni strani opremljena z reklamnimi panoji dimenzij cca 12,00 m x 5,20 m, katerih namestitev je po presoji tožene stranke neskladna z zakonsko določeno namembnostjo pomožnega kmetijsko gozdarskega objekta, tožnik pa zatrjuje, da reklamni panoji predstavljajo zaščito sušil pred vetrom in v nobenem primeru ne gre za nenamensko rabo sušil. Ker torej v zadevi ni sporno dejstvo, da so lesena sušila opremljena z reklamnimi panoji, je po presoji sodišča tožnikovo zatrjevanje, da gre za namensko rabo lesenih sušil, neutemeljeno. Sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da postavitev reklamnih panojev ne predstavlja ne kmetijskega opravila, ne dejavnosti, ki se izvaja z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti in je zato posledično izrečeni ukrep utemeljen.
posvojitev - prepoved diskriminacije - istospolna usmerjenost - posvojitev otroka po istospolnih partnerjih - registrirana istospolna partnerska skupnost - največja korist otroka
Nosilci človekovih pravic iz tretjega odstavka 56. člena, kakor tudi ostalih določb 56. člena Ustave RS, so otroci. To izrecno izhaja iz besedila in vsebine določb tega člena, pa tudi njegovega naslova (pravice otrok). Tožnika, ki v upravnem postopku in upravnem sporu lahko uveljavljata le varstvo svojih pravic in svojih osebnih pravnih koristi, zato trditev o nedopustnem različnem obravnavanju pri uživanju človekovih pravic ne moreta opirati na navedeni člen Ustave, saj na njegovi podlagi ne uživata človekovih pravic. Pravica, kot jo uveljavljata tožnika, pa ne izhaja niti tretjega odstavka 53. člena Ustave, po katerem država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Ta določba, ki državi sicer nalaga aktivno ravnanje v korist družine in razmerij med starši in otroki, namreč predpostavlja obstoj navedenih razmerij in je zato ni mogoče razlagati tako, da vzpostavlja pravno varstvo želje osnovati družino. Iz enakih razlogov iz te določbe tudi ni mogoče izpeljati pravice do posvojitve, ki je (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) ne vsebuje niti ZZZDR. Glede na povedano pa za presojo, da v dani situaciji ne uveljavljata pravice iz navedene določbe Ustave, ni pomembno, da sta tožnika že starša deklice in zato z njo že tvorita družino, saj s tožbo ne uveljavljata pravnega varstva obstoječega družinskega razmerja, temveč pravico do osnovanja družine s posvojitvijo drugega otroka.
Posvojitev zato že po naravi stvari ni pravica osebe, ki želi postati posvojitelj.
izločitev uradne osebe - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - nedopustna tožba - zavrženje tožbe
Tožnik izpodbija odločitev o zahtevi za izločitev uradne osebe, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
inšpekcijski postopek - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - opredelitev do pritožbenih navedb - obrazložitev odločbe
Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki se nanaša na izkazovanje zakonsko določenega pogoja, da je prišlo v konkretnem primeru do nezgode pri delu, v posledici katere je bil delavec B.B. nezmožen za delo več kot tri delovne dni, kar je podlaga za pravilno in zakonito izdano odločbo, ni popolno ugotovljeno, posledično pa je izostala tudi ustrezna obrazložitev tako izpodbijanega akta kot odločbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.
Sodišče ugotavlja, da sta prvostopenjski in pritožbeni organ v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi ustrezno obrazložila način izračuna zamudnih obresti, pri čemer je predvsem izpostaviti odločbo drugostopenjskega organa, v kateri so tudi na tabelarični način pojasnjeni vsi faktorji, ki vplivajo na izračun zamudnih obresti. Tako iz tabele na strani 4 obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja glavnica kot podlaga za izračun zamudnih obresti, ki se v celotnem obdobju, na katerega se nanašajo predmetne zamudne obresti, ni spremenila, saj tožnik z nobenim od izvedenih plačil ni plačal toliko, da bi se pokrivalo glavnico, ki predstavlja davek in obresti iz odmerne odločbe.
Pravilno so torej v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, kot to sledi tudi iz tabel kot sestavnega dela obrazložitve, upoštevani tako glavnica kot zapadlost posameznih neplačanih davčnih obveznosti po določenih časovnih obdobjih in število dni zamude ter vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev (skladno z 93. členom ZDavP-2), na podlagi česar so bile zamudne obresti pravilno obračunane in povsem zadostno obrazložene. Tožniku so na voljo vsi potrebni podatki, kot so znesek davka, posamezna plačila, višina obrestne mere, izvršljivost, da lahko preizkusi pravilnost izračuna zamudnih obresti.
Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi (2010) člen 2, 2/1. ZDavP-2 člen 153.
davčna izvršba - ravnanje po sklepu o izvršbi - evidentiranje sklepa o davčni izvršbi
Ravnanje bank in hranilnic podrobneje opredeljuje Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi. Slednji v prvem odstavku 2. člena določa, da mora ponudnik plačilnih sredstev, takoj ko prejme sklep o davčni izvršbi, zarubiti denarna sredstva na dolžnikovih računih, ki jih vodi, do višine dolga, navedenega v sklepu o davčni izvršbi. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da je za rubež denarnih sredstev na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe odločilen datum, ko sklep prejme banka, in ne datum, ko ta sklep prejme davčni dolžnik, niti ni odločilen nastop dokončnosti oziroma pravnomočnosti tega sklepa.
poseg v varovalni pas - soglasje h gradnji - obrazložitev odločbe
Iz te obrazložitve ni razvidno, katera so pravno relevantna dejstva za odločitev o zaprošenem soglasju, niti katerega od teh dejstev tožnik ni izkazal, niti zakaj je po oceni organa njegova dopolnitev vloge nerazumljiva, kar tožnik izpodbijani odločbi v tožbi izrecno očita.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - finančni pogoj - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka se z vprašanjem, ali imajo in v kolikšnem obsegu imajo zemljišča, katere lastnica ali solastnica je tožničina mati, status kmetijskih in gozdnih zemljišč, ni ukvarjala, ter ni ugotavljala, kakšen je morebitni katastrski dohodek iz naslova opravljanja kmetijske in gozdarske dejavnosti, čeprav so te okoliščine bistvenega pomena za sprejem zakonite odločitve. Glede kmetijskega in gozdnega zemljišča pri odločanju o tem, ali je tožnica upravičena do BPP, v skladu s temi določbami, namreč ni mogoče upoštevati vrednosti kmetijskega in gozdnega zemljišča (kot pri stavbnih zemljiščih), ampak dohodek iz kmetijske in gozdarske dejavnosti oziroma katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč.
prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora - varnostni zadržek - skrajšani ugotovitveni postopek - zaslišanje stranke
Glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 obstoj varnostnih zadržkov pomeni, da direktor zavoda sploh nima pooblastila, da bi tožnikovi prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora ugodil oziroma bi bila taka odločitev nezakonita.
ZKme-1 člen 68, 68/1. ZGO-1 člen 2, 2/1, 2/1-1, 95, 95/1, 95/1-3, 66, 66/1. Pravilnik o projektni dokumentaciji (2008) člen 7, 7/2. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
gradbeno dovoljenje - skladnost projekta s prostorskima aktom - razvrstitev objektov - obrazložitev odločbe
Samo trditev, da so projekt izdelale strokovno usposobljene osebe, ki za svoje delo odgovarjajo, namreč ne dokazuje tega, da gre za stavbo za dopolnilno dejavnost na kmetiji. Tudi dejstvo, da je investitor v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja objekt sam opredelil kot gospodarski objekt in ga klasificiral kot CC-SI 12714, druge nestanovanjske kmetijske stavbe, ne zadošča. Pojem dopolnilne dejavnosti na kmetiji je namreč opredeljen v veljavnih pravnih normah (prvi odstavek 68. člena ZKme-1, Uredba o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji), zato tudi pojma objekta, ki je namenjen taki dejavnosti, ni mogoče razumeti le v okviru njegovega jezikovnega pomena, temveč njegovo vsebino opredeljujejo tudi omenjene pravne norme; gre lahko le za objekt, ki po svojih značilnostih, posebej po zmogljivosti, ustreza pojmu dopolnilne dejavnosti na kmetiji.
Pravilna razvrstitev objekta glede na njegov namen uporabe (bodisi za dopolnilno kmetijsko dejavnost ali za industrijsko obrtno dejavnost) je pomembna zaradi ugotavljanja, ali ima PGD vse predpisane sestavine ter ali so bili za te vrste gradnjo pridobljeni potrebni projektni pogoji in soglasja k tem pogojem. Pri tem je upravni organ, in ne projektant, tisti, ki mora po prvem odstavku 66. člena ZGO-1 med drugim preveriti: - ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka), - ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka), - in ali ima projekt predpisane sestavine (4. točka).
V vsakem primeru pa mora upravni organ, kadar kateri od udeležencev v postopku ugovarja, da PGD nima potrebnih sestavin, konkretno obrazložiti, katere sestavine so za tisto vrsto objekta, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, potrebne in ali jih konkretni PGD vsebuje (4. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Šele na tej podlagi se namreč lahko ustrezno opredeli, ali so trditve udeleženca, da katera od potrebnih sestavin manjka, utemeljene, zato lahko le taka obrazložitev odločbe zadosti zahtevam iz 214. člena ZUP.
telekomunikacije - služnost v javno korist - prosta presoja dokazov - pavšalne navedbe
Tožbeni razlogi ostajajo povsem pavšalni, zato se sodišče do njih ne more podrobneje opredeliti, pripominja pa, da služnost postavitve predmetnega objekta sploh ni predmet izpodbijane odločitve, ki se nanaša zgolj na njegovo obratovanje in vzdrževanje.
Odločitev je utemeljena na določbah prvega, tretjega in četrtega odstavka 100. člena ZSV, po katerih so upravičenci in drugi zavezanci storitve institucionalnega varstva dolžni plačati, na zahtevo upravičenca do storitve pa center za socialno delo odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve, v skladu z merili, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. Merila so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev, po katerih lahko center za socialno delo upravičencu oziroma zavezancu, brez predhodnega soglasja plačnika storitve, določi višjo oprostitev, kot bi jo določil po merilih iz te uredbe, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja in življenja, če mu storitev ne bi bila omogočena, ali če to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma zavezanca.
Podlaga za prenos lastništva na nepremičninah ni bilo uveljavljanje predkupne pravice Mestne občine Koper na podlagi izpodbijanega Odloka, ampak pogodba, kot je bila odobrena s pravnomočno odločbo Upravne enote Koper z dne 18. 5. 2016, izdano na podlagi 22. člena ZKZ, ne glede na to, da je z njo odločeno le o odobritvi pravnega posla za zemljišče parc. št. 717/28 k.o. ... Zato tudi, če bi tožnica s predmetno tožbo uspela, in dosegla, da sodišče ugotovi nezakonitost 1. člena Odloka, na podlagi katerega ima toženka na določenih zemljiščih predkupno pravico, to ne bi vplivalo na tožničin pravni položaj.
davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova - ugovor zastaranja
V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157.člena ZDavP-2), katerega sestavni del je tudi potrdilo o izvršljivosti, zato sodišče enako, kot je to že storil drugostopenjski organ, tožbene ugovore, ki se nanašajo na obstoj oziroma veljavnost izvršilnega naslova zavrača kot neupoštevne.
Po presoji sodišča pa so neutemeljeni tudi tožničini ugovori, da naj bi pravica do davčne izvršbe zastarala. Sodišče kot pravilno šteje ugotovitve tožene stranke, da se v obravnavani zadevi v zvezi z zastaranjem uporabljajo določbe OZ.
Tožnica je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz sklenjenih pogodb za gotovinski kredit potrošnikom zaračunavala strošek v višini od 14,00 do 70,00 EUR, odvisno od višine kredita, ki po višini bistveno presega znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da je bilo poslovanje tožnice v nasprotju z 8. členom ZVPNPP, ker je tožnica nedopustno vplivala in v škodo potrošnikov zmanjšala ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika ter s tem povzročila ali utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - raba nepremičnine - nepravilna uporaba materialnega zakona
Finančni organ v konkretnem primeru ni ugotovil okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DDV in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine, zato je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
odvzem otroka - stari starši - aktivna legitimacija - Center za socialno delo (CSD) - prenos pristojnosti
Tožnica ima status stranskega udeleženca v postopku namestitve otrok v rejništvo, vendar pa ni aktivno legitimirana za vložitev predloga za prenos prostojnosti po 85. členu ZSV.
URS člen 87, 155. ZMZ-1 člen 11, 11/3. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 4.
mednarodna zaščita - stroški zastopanja stranke - retroaktivna uporaba predpisa
Sodišče ugotavlja, da se je navedeni pravilnik pričel uporabljati 13. 5. 2017, torej po pravnomočnosti odločitve Vrhovnega sodišča RS o zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila predmetni zahtevek oziroma stroškovnik. To pa pomeni, da tožnica utemeljeno ugovarja uporabi tega pravilnika za nazaj, torej za postopek, ki je bil nesporno pravnomočno končan pred njegovo uveljavitvijo. Skladno s 155. členom Ustave RS namreč zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.
Podzakonski predpis, to je Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce, glede na to, da ZMZ-1 v 11. ali kateremkoli drugem členu ne določa roka za uveljavljanje pravice do povrnitve stroškov in nagrade za svetovalce za begunce, roka sploh ne bi smel določiti, saj zakon (ZMZ-1) te obveznosti ni opredelil.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - status begunca - status subsidiarne zaščite
Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,1 bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Gano doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.