Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
V izpodbijani odločbi je navedba razlogov, odločilnih za presojo novo predloženih dokazov, odločilnih za presojo, ali je tožnik že pred oddajo vloge kupil vozilo, v celoti izostala, kljub nespornemu dejstvu, da jih je toženka prejela, saj jih v odločbi primeroma našteva. Ker iz navedenega obrazložitev odločbe ne zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, se odločbe ne da preizkusiti.
Kot pravilno izhaja iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, višina odmerjenega komunalnega prispevka temelji na podlagah za odmero komunalnega prispevka, ki jih vsebuje program opremljanja. Tak način določitve podlag za odmero je v skladu z zakonom (tretji odstavek 75. člena ZPNačrt).
Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnik v tej smeri ni postavil kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost Odloka oziroma programa opremljanja.
ZPNačrt ne daje podlage za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme, kar tožnik smiselno uveljavlja z navedbami, da bo toženka iz naslova komunalnega prispevka prejela več, kot je vložila v predmetno komunalno opremo. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt).
Zakon ne določa, da bi bilo treba okoliščino, da bodo morda zgrajeno komunalno opremo nekoč v prihodnosti uporabljali tudi prebivalci občine, ki jih trenutno obračunsko območje ne zajema, upoštevati pri določitvi skupnih in obračunskih stroškov.
Iz enotne in ustaljene sodne prakse izhaja, da je ravnanje toženke, ki je pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala celotno površino zemljiške parcele, v nasprotju z določbami ZPNačrt in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka.
ZCes-1 člen 55, 66, 78, 125. Pravilnik o projektiranju cest (2005) člen 56.
objekt za obveščanje in oglaševanje - poseg v varovalni pas - soglasje za poseg v varovalni pas - oddaljenost objekta od križišča
Predlagan objekt stoji manj kot 100 m pred kanaliziranim križiščem, kar je po Pravilniku o projektiranju cest prepovedno. Pravilnik se lahko uporablja za vloge za izdajo soglasja, vložene po začetku veljavnosti ZCes-1. Določba 56. člena Pravilnika, v ničemer ne širi določb in ne presega namena zakona, zato se na podlagi prehodne določbe 125. člena ZCes-1 uporablja tudi po uveljavitvi novega zakona. ZCes-1 kot enega izmed kriterijev za izdajo soglasja k postavitvi objektov za oglaševanje določa varnost cestnega prometa, pa tudi iz 78. člena ZCes-1 smiselno izhaja, da je lahko ogroženo varstvo državne ceste in prometa na njej, če so objekti postavljeni v tam navedenih območjih. V tretjem odstavku 56. člena Pravilnika določen pogoj oddaljenosti objektov za oglaševanje od križišča torej pomeni zgolj konkretizacijo zgoraj navedenih zakonskih določb, katerih končni cilj je zagotovitev prometne varnosti, da pozornost voznika zaradi oglaševalnih površin ne bo motena oziroma odvrnjena.
zaščitena kmetija - pogoji za priznanje statusa zaščitene kmetije - namenska razlaga zakona - kriterij zaokroženosti zemljišč - kmetijska gospodarska enota - napačna uporaba materialnega prava
Samostojen objekt zaščite ne morejo biti gola kmetijska ali gozdna zemljišča (določene površine teh zemljišč), ampak širša entiteta - kmetija.
Člena 3 ZDKG ni mogoče razumeti zgolj kot pojasnila, kaj vse sodi v zaščiteno kmetijo, ampak tudi kot opredelitev, kaj vse (šele) vzpostavi kmetijo v smislu gospodarske enote, ki jo je treba določiti kot zaščiteno in s tem kot skupnost premoženja, ki je predmet dedovanja po tem zakonu. Kmetijska in gozdna zemljišča se ščitijo, če so in kolikor so del kmetije.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje odbitka - vsebina računa - vsebinska pomanjkljivost - formalna pomanjkljivost - dejansko opravljene storitve - zloraba sistema DDV
Ni dokazano, da so zaračunane storitve dejansko opravili drugi davčni zavezanci oziroma njihovi zaposleni in s tem tudi ne, da so podatki o obsegu in vrsti opravljenih storitev na računih, ki sta jih izstavili družbi A. in B. in s tem podatki, ki jih mora obvezno vsebovati račun za uveljavljanje odbitka DDV, resnični.
Pomanjkanje spremljajoče dokumentacije prav pri omenjenih družbah (in za razliko od ostalih podizvajalcev), ni naključno, oziroma bi za kaj takega moral obstajati posebej utemeljen razlog, ki ga tožeča stranka ni uspela navesti. Čim pa je podano aktivno ravnanje tožeče stranke oziroma vsaj njena vednost v tej zvezi (o tem, da se listin ne sestavlja oziroma se jih, ko so in kakršne so, zamolči ali odstrani), pa je že podana tudi vednost tožeče stranke oziroma vsaj njena obveznost, da ve, da podatki v računih niso resnični in torej da gre pri izdanih računih za zlorabo sistema DDV oziroma za davčno goljufijo. Da je bila seznanjena s poslovanjem družb in s tem tudi z resnično vsebino prejetih računov, nenazadnje kažejo tudi dodatni dokazi, zbrani v predkazenskem postopku, ki jih povzema (na straneh od 53 do 55) in na katere se kot objektivne okoliščine sklicuje že davčni organ v izpodbijani odločbi, ko ugotavlja goljufivi namen pri tožeči stranki.
davek na dodano vrednost (DDV) - obnova postopka - obnovitveni razlog - novo dejstvo in nov dokaz
Tožnik okoliščin, da obstoji obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ni verjetno izkazal, saj je obnova izredno pravno sredstvo, ki se ne more predlagati zaradi kršitev pravil postopka, medtem ko pa je tožnik obnovo predlagal zaradi zaslišanj prič oz. izjav prič, ki so bile dane na zaslišanjih v kazenskem postopku od dne 11. 11. 2016 dalje, kar pa ni nov dokaz, temveč bi šlo lahko za kršitev pravil dokaznega postopka, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.
Tožnik v prošnji kot razlog za obnovo navaja „zaslišanje priče, ki bo izpovedala v korist prosilca“, v njeni dopolnitvi pa med drugim tudi navaja, da naj bi našel pričo, katere izjavo prilaga, ki naj bi izpovedala o tem, da ni „zagrešil očitanega kaznivega dejanja“. Po presoji sodišča je te tožnikove navedbe mogoče razumeti, da želi obnovo postopka predlagati tudi po 3. točki navedene določbe ZKP.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - neporavnane davčne obveznosti
Tožena stranka je pravilno zaključila, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v RS. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ima za 15.741,05 EUR neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, ki so nastale v času, ko je v RS opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik. Teh dolgov ni poravnal niti ni skušal poravnati ali na kakšen drugačen način urediti svojih obveznosti. Tožnik sicer trdi, da ne gre za njegov dolg, pač pa za dolg njegovega strica, ki mu je dal pooblastilo, na podlagi katerega je ta na njegovo ime registriral dejavnost in jo tudi dejansko vodil, sam pa je delal le kot delavec. Tako zatrjevanje ne more vplivati na odločitev, saj je bila dejavnost registrirana na tožnikovo ime in je zato odgovoren tudi za vse obveznosti iz te dejavnosti. Kolikor tožnikova trditev glede dejavnosti drži, pa to pomeni tudi to, da je svojemu stricu, ki je dejansko posloval kot samostojni podjetnik, omogočil, da je opravljal dejavnost mimo pravil o registraciji dejavnosti.
ZUS-1 člen 17, 17/1. ZIN člen 24, 24/4. ZUP člen 43, 229.
tožnik v upravnem sporu - stranski udeleženec - stranski udeleženec v upravnem postopku - procesne predpostavke za položaj tožnika v upravnem sporu - tožnik kot stranka v upravnem sporu (aktivna legitimacija)
Ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni imel formalno priznanega statusa stranskega udeleženca (ne pred prvostopenjskim in tudi ne pred drugostopenjskim organom), ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1, in zato nima procesne legitimacije za sprožitev predmetnega upravnega spora zoper v tem postopku izdano izpodbijano odločbo.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravni interes - pravnomočno končan postopek
Tožnik je obravnavano tožbo oddal priporočeno na pošto dne 20. 12. 2018, torej po tem, ko je bil upravni spor, v zvezi s katerim je prosil za dodelitev BPP, pravnomočno končan. S tem je tožnikova potreba za pridobitev BPP prenehala, posledično pa je odpadel tudi njegov pravni interes za upravni spor v zvezi z dodelitvijo te BPP.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUreP-2 Zakon o urejanju prostora (2017) člen 200.
akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - razlastitev - javna cesta - ni upravni akt po ZUS1
O uvedbi razlastitvenega postopka je po ZUreP-2 treba izdati sklep, pri čemer zakon uvedbo postopka in izdajo sklepa o tem veže izključno na pogoj popolne zahteve za razlastitev. To pomeni, da je treba v tej (prvi) fazi opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njeno vsebinsko utemeljenost glede obstoja materialnopravnih pogojev za razlastitev.
Glede na navedeno sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka iz prvega odstavka 200. člena ZUreP-2 ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena.2 Ker torej izpodbijani sklep predstavlja (le) odločitev procesne narave, ki ne pomeni zaključka odločanja o zadevi, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva.
davčna izvršba - odpis davčnega dolga - odlog davčnega dolga - tožba v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Dejstvo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe odpravljen ter odločitev prvostopenjskega organa (v ponovnem postopku), da se izvršba v zvezi z obveznostmi, ki so predmet izpodbijane odločbe, ne uvede, pomeni, da je tožniku med postopkom prenehal pravni interes za odločitev v zvezi z odpisom, delnim odpisom ali odlogom plačila davčnega dolga, ki ga je sicer imel ob vložitvi tožbe.
pravni promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla - sprejem ponudbe - obvestilo o postopku s ponudbo - pravilno vročanje
Obvestilo o tem, kdo je sprejel ponudbo, v ničemer ne vpliva na tek roka za vložitev vloge za odobritev pravnega posla. Ta se izteče za vse sprejemnike ponudbe s potekom 30 dni od izteka 30-dnevnega roka za podajo ponudb, ki je začel teči z dnem, ko je bila ponudba objavljena.
Ob upoštevanju drugega odstavka 21. člena ZKZ, ki izrecno določa pošiljanje obvestila s priporočeno pošiljko s povratnico in ne napotuje na uporabo ZUP, se določba 87. člena ZUP za vročanje v konkretni zadevi ne uporablja, toliko bolj, ker obvestilo o sprejemu ponudbe ne sodi med odločbe in sklepe, ki jih je treba vročiti v skladu z določbami ZUP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoj dejanskega življenja v RS
Tožnica ni izkazala pogoja dejanskega bivanja v RS za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, saj je bila od leta 1980 zaposlena v Švici, kamor je odšla s hčerko, si tam uredila priznanje pridobljene izobrazbe, se tam v letu 2007 upokojila, pridobila tamkajšnje državljanstvo, tam pa tudi še vedno prebiva, kar vse kaže, da je v Švici tudi ustvarila središče svojih življenjskih interesov. To, da se je tožnica prijavila v evidenco brezposelnih oseb v RS in da je lastnica stanovanja v Kopru sicer lahko izkazuje njeno željo, da bi živela v RS, ne pa tudi, da bi imela tu središče svojih interesov v smislu ZUSDDD.
ZGO-1 člen 74c, 74c/1. Odlok o nezahtevnih in enostavnih objektih na stavbnih zemljiščih v Mestni občini Koper (2016) člen 11.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - nezahtevni objekt - podporni zid
Sodišče je tožbo zavrnilo, saj iz upravnega spisa izhaja, da investitorja izpolnjujeta vse zakonsko določene pogoje za postavitev podpornega zidu kot nezahtevnega objekta.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - zemljiška knjiga - izbris zaznambe
Zahteva za izbris zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje ni identična zahtevi za izdajo ugotovitvene odločbe ter pobude za podajo predloga zemljiški knjigi, zato je ugotovitev toženke, da je bilo o zadevi, kot je obravnavna, že enkrat odločeno, nepravilna.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - legalizacija
Tožnica ne oporeka ugotovitvi, ki prav tako izhaja iz izpodbijane odločbe, da je bilo s pravnomočno inšpekcijsko odločbo že ugotovljeno, da je bil zgornji, mansardni del, po letu 1967 pozidan na novo, zato pomeni nelegalno gradnjo. Ob takšni ugotovitvi inšpektorja, ki je postala pravnomočna, in na katero je toženka vezana, pa ni mogoče uspeti z zatrjevanjem, da gre za rekonstrukcijo legalno zgrajenega objekta.
ZUP člen 297, 297/1, 297/2. ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
upravna izvršba - stroški upravne izvršbe - založitev predujma za stroške - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklep, s katerim se zaradi neizpolnjene obveznosti po sklepu o izvršbi naloži založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi, in obenem določi, da bo po opravljeni izvršbi izdan poseben sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov, ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje sfrj - pogoj dejanskega življenja - upravičena odsotnost
Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik v RS zaposlen od 6. 11. 1991, iz uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje izhaja, da je tožniku prenehala prijava stalnega prebivališča 26. 2. 1992, vendar je imel tožnik po izbirsu prijavljeno začasno prebivališče v RS. Tožnik razlogov upravičene odsotnosti ni izkazal. Tožnikov odhod iz RS leta 1994 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.