Pritožbena navedba, da postopek traja več kot šest let in šest mescev mescev, se nanaša na vprašanje, ali vračanje zadeve sodišču prve stopnje, namesto da bi sodišče druge stopnje samo opravilo novo sojenje, pomeni hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta sodni postopek res traja že dolgo, vendar je zadeva obsežna in dokazno zahtevna. Prav tako sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.
Razlogov za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje toženka v svoji pritožbi sploh ne napada, saj ne nasprotuje nosilnemu razlogu sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - da glede na naravo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP te kršitve ne more odpraviti samo.
Strinjati se je s toženko, da sodni postopek traja že dolgo, vendar je problematika v zadevi dokazno zahtevna. Sodišči druge in prve stopnje nista zavlačevali z reševanjem zadeve. Glede na vse okoliščine primera, upoštevajoč tudi to, da je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, ki še ni bila končna, je tudi sicer najbolj smotrna in racionalna vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Predsednik Vrhovnega sodišča v ravnanju predsednice višjega sodišča s prejeto vlogo z dne 3. 7. 2024 utemeljeno ni prepoznal nobene okoliščine, ki bi objektivno vzbujala dvom o njeni nepristranskosti. To, da na tožnikovo vlogo z dne 3. 7. 2024 ni posebej odgovorila, temveč jo je odstopila sodišču prve stopnje, pri katerem se je nahajala zahteva za izločitev predsednice sodišča prve stopnje, v ničemer ne utemeljuje obstoja razloga za izločitev. Enako velja za njeno odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za izločitev predsednice sodišča prve stopnje. Zgolj nezadovoljstvo tožnika s to odločitvijo ne utemeljuje zahtevane izločitve.
Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, ni pa se v sodbi do njih izrecno opredelilo. To pomanjkljivost bi lahko odpravilo sodišče druge stopnje. Enako velja za ugotavljanje, ali so bile v zvezi s tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS ter ali so postale dokončne in pravnomočne oziroma ali je tožnik v zvezi z njimi uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu. Ta vprašanja ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča bi lahko sodišče druge stopnje samo odpravilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odpravnine. To nasprotje je bilo posledica pisne oziroma računske pomote.