ZV-1 člen 127, 129, 130, 131. ZV-1B člen 25. ZSRib člen 19.
vodno dovoljenje - izdaja vodnega dovoljenja - raba vode za proizvodnjo električne energije - pogoji za izdajo dovoljenja - koncesijski akt - koncesijska pogodba
Obveznost zagotovitve migracije vodnih organizmov je bila opredeljena kot pogoj že v koncesijskem aktu, Uredbi, na podlagi katere je bil določen za koncesionarja in na podlagi katere je bila oziroma sta bili sklenjeni koncesijski pogodbi v letu 2004 oziroma 2009, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbi, da gre za nedopustno nalaganje nove, dodatne obveznosti z izdajo vodnega dovoljenja saj je tožnik moral izpolnjevati pogoje, dogovorjene v pogodbi, kot tudi pogoje, določene v koncesijskem aktu, tj. Uredbi. V primeru neskladja med določbami pogodbe in uredbe.
Kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj (tim. kmet mejaš), ima pri uveljavljanju predkupne pravice prednost pred drugim kmetom.
Tožnik s svojimi navedbami o tem, da prizadeti stranki status kmeta ne bi smel biti priznan (ker naj ne bi izpolnjevala pogoja glede pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, zemljišč pa naj tudi ne bi obdelovala sama ali s pomočjo drugih), v predmetnem sporu ne more uspeti. Tožnik bi s tem povezane ugovore namreč lahko podal zgolj v (ločenem) postopku, v katerem se je ugotavljalo status prizadete stranke.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. ZKZ člen 56, 58, 58/3.
komasacija - predlog za uvedbo postopka - ničnost odločbe
Vezano na postopke komasacije iz določil prvega, drugega in tretjega odstavka 56. člena ZKZ izhaja, da uvedbo komasacijskega postopka lahko predlagajo lastniki zemljišč, v njihovem imenu pa komasacijski odbor, njihova skupnost na podlagi pogodbe, pravna oseba ali lokalna skupnost. Navedeni upravičenci vložijo predlog za uvedbo komasacijskega postopka na upravno enoto. Predlog za uvedbo komasacijskega postopka se lahko vloži, če se s komasacijo strinjajo lastniki kmetijskih zemljišč, ki imajo v lasti več kot dve tretjini površin kmetijskih zemljišč na predvidenem komasacijskem območju.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - vračilo trošarine za plinsko olje - delovni stroj - gradbeništvo - kamnolom
Pojem „statičen delovni stroj“ iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali se premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in jih ne moremo opredeliti kot „statične (stacionarne)“ delovne stroje. Torej je „statični delovni stroj“ v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1 le stroj, ki se ne premika. Delovni stroji demper, rovokopač in čelni nakladalec pa imajo kolesa in se tako lahko premikajo in tudi sicer njihova osnovna funkcija vključuje premikanje, to je nalaganje ali pa premikanje mineralnih snovi znotraj delovišča (kamnoloma). Demper, rovokopač in čelni nakladalec po predhodno navedeni razlagi tudi po presoji sodišča niso „statični (stacionarni) delovni stroji“ v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - soglasje pristojnega organa - napačna uporaba materialnega prava
Svetlobna vitrina postavljena na čakališču AP je bila postavljena še v času veljavnosti ZJC. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da prvostopenjski organ predmetne inšpekcijske ukrepe izrekel na podlagi 118. člena ter 41. točke in 73. točke 2. člena in 78. člena ZCes-1. Po navedenem, je prvostopenjski organ ugotovljeno dejansko stanje glede predmetne svetlobne vitrine tožnice, ki je bila nesporno postavljena še v času veljavnosti ZJC, presojal le po ZCes-1 in le na njegovi podlagi izrekel obravnavane inšpekcijske ukrepe, ne pa tudi na podlagi v času postavitve predmete svetlobe vitrine veljavnega ZJC, s čimer je po presoji sodišča materialno pravo napačno uporabil.
trošarina - vračilo trošarine - kamnolom - gradbena dejavnost - vračilo trošarine za energente
V tem pomenu je potrebno razumeti pojem „statičen delovni stroj“ iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki po povedanem pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali se premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in jih ne moremo opredeliti kot „statične (stacionarne)“ delovne stroje. Torej je „statični delovni stroj“ v smislu prvega odstavka 83. člena ZTro-1 le stroj, ki se ne premika. Delovni stroji demper, rovokopač in čelni nakladalec pa imajo kolesa in se tako lahko premikajo in tudi sicer njihova osnovna funkcija vključuje premikanje, to je nalaganje ali pa premikanje mineralnih snovi znotraj delovišča (kamnoloma). Demper, rovokopač in čelni nakladalec po predhodno navedeni razlagi tudi po presoji sodišča niso „statični (stacionarni) delovni stroji“ v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1.
informacija javnega značaja - priznana dejstva - napaka pri vročanju - pravočasnost tožbe
Tožbene navedbe se nanašajo na nestrinjanje s samo vsebino dokumentacije, pravilnost vsebine pa ne more biti predmet postopka dostopa do informacij javnega značaja. Tožeča stranka ni izkazala, da ji prvostopenjski organ kakšne dokumentacije, ki bi predstavljala informacijo javnega značaja, ne bi pokazal oziroma da bi ji kaj prikril.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-1. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2022) člen 2, 2/1, 5, 5/1. ZUP člen 7, 237, 237/2, 237/2-3.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje veljavnosti izdanega dovoljenja - pogoji za izdajo dovoljenja - neizpolnjevanje pogojev - bistvena kršitev določb postopka - obrazložitev odločbe
Za zaključek toženke, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, ker toženka ni upoštevala plač, ki mu jih je delodajalec izplačal v gotovini, ni pravne podlage. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca po presoji sodišča tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel (enako sodba v zadevi III U 8/2015).
finančna pomoč - arbitražni sporazum - nepremičnina - državna meja
Obrazložitev izpodbijane odločitve kljub svoji obširnosti, zakonskemu standardu ne ustreza. Povedano drugače: toženka je navedla svoje zaključke, ni pa celovito navedla ugotovljenega dejanskega stanja, to je vseh konkretnih dejstev, ki jih je ugotovila v postopku, ter utemeljila, katera od njih in zakaj narekujejo njeno odločitev, ter katerim navedbam tožnika ne sledi in zakaj. Vsebino dokazov je pretežno samo povzela, čeprav bi jih morala obrazloženo presoditi skladno z 10. členom ZUP in se pri tem konkretno opredeliti (tudi) do vseh (tožnikovih) dokazov ter utemeljiti, zakaj posameznim od njih ni sledila. Glede na navedeno izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter je v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 podlaga za odpravo izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v tem delu v ponovni postopek.
Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 (ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 81/21), odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je namreč, da v tem (oziroma tovrstnih) primeru ne gre za kršitev prvega odstavka 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov). ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je pričel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katero je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev (lahko tudi ponavljajoče se) skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije (s čimer je bila pridobljena pravica) in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
gradbeno dovoljenje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odločitev o pritožbi - procesni akt
Odločitev iz 1. točke izpodbijane odločbe, s katero je toženka odpravila prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ampak gre zgolj za instančno odločitev. Sodišče pa ne presoja pravilnosti instančnega nadzora. Po presoji sodišča upravni spor ni dopusten niti zoper odločitev iz 2. točke izpodbijane odločbe, ki je po vsebini dejansko sklep, saj je toženka odločila, da odgovora na pritožbo ne bo vročila tožniku, kar je vprašanje postopka.
nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - odmera nadomestila - odločba gradbenega inšpektorja
V primerih, kot je obravnavani, zakonska ureditev predpisuje dva ločena upravna postopka: postopek, v katerem pristojni inšpekcijski organ najprej ugotovi nedovoljeno gradnjo (z izrekom inšpekcijskega ukrepa), ki jo, ko odločba o tem postane pravnomočna, pošlje pristojnemu organu za gradbene zadeve, ta pa (po uradni dolžnosti) na tej podlagi izda odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Tako vrsta in obseg nedovoljenega posega, kot tudi inšpekcijski zavezanec so torej že ugotovljeni s pravnomočno inšpekcijsko odločbo. Organ je na to odločbo pri odločanju o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora vezan, kar pomeni, da teh okoliščin ne ugotavlja sam, niti jih ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.
razlastitev - gospodarska javna infrastruktura - sklenitev pogodbe - javna korist - nujnost postopka - nujnost in sorazmernost razlastitve
Prvostopni organ lahko odločbo po 242., 243. in 244. ZUP (tj. novo odločbo, s katero nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo), drugostopni organ pa odločbo, s katero odpravi izpodbijano odločbo, izda šele po tem, ko je bila stranki z nasprotnim interesom dana možnost, da se je izjavi glede pritožbe. Iz določil ZUP pa ne izhaja zahteva, da bi moral upravni organ ob preizkusu pritožbe (prvostopni organ) oz. pred izdajo odločbe, s katero zavrne pritožbo (drugostopni organ), morebiti prejeto izjavo stranke z nasprotnim interesom o pritožbi vselej vročiti tudi pritožniku (in temu omogočiti tudi izjasnitev glede takšne izjave). Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da je takšno ravnanje upravnega organa, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, potrebno v primeru, ko namerava organ na podlagi prejete izjasnitve v svoji odločbi dopolniti razloge izpodbijane odločitve, pri tem pa navajati za odločitev pomembna dejstva in okoliščine, glede katerih pritožniku predhodno ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Položaj, v katerem pritožniku še pred izdajo drugostopenjske odločbe to ne bi bilo omogočeno, bi namreč predstavljal kršitev omenjenega načela.
Nesporno dejstvo, da tožnik in prizadeta stranka razmerij v zvezi s spornimi zemljišči nista mogli urediti sporazumno, kaže vsaj na izpolnjenost pogoja po prvem odstavku 199. člena ZUreP-2, skladno s katerim je začetek razlastitvenega postopka možen šele v primeru, če razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve v 30 dneh po vročitvi ponudbe za odkup z lastnikom nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe o prodaji nepremičnine, pri čemer so razlogi, zakaj do sporazuma ni prišlo, nerelavantni.
Po presoji sodišča je bila v konkretni zadevi razlastitev zahtevana za nepremičnine, ki predstavljajo že zgrajene objekte in omrežja GJI, ki so jasno opredeljeni, ki so vpisani v kataster GJI in ki so tudi predmet odloka o zazidalnem načrtu, s čemer je izkazana javna korist za prevzem teh nepremičnin. Zatrjevano dejstvo, da naj do izgradnje komunalne infrastrukture ne bi moglo priti, če tožnik s prizadeto stranko v letu 2011 ne bi sklenil pogodbe o ustanovitvi služnosti, na navedeno ne more v ničemer vplivati.
Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je pričel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
koncesije - prenos koncesije - zdravnik - pravnoorganizacijska oblika - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
Tretja oseba ne more zahtevati odločanja o tuji pravici. Prvotožeča stranka ni bila upravičena oseba za predlaganje sprememb v zvezi s koncesijsko pogodbo drugotožeče stranke.
Prenos koncesije na podlagi ZZDej namreč ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.
razlastitev - izvedba pripravljalnih del - parcelacija - javna cesta - javna korist - pravica do pritožbe - pravica do izjave
V nasprotju z drugostopenjskim organom prvostopenjski organ v svoji odločbi o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del, izdanih na podlagi 201. člena ZUreP-2, še ni odločal o zahtevi za razlastitev. Iz tega razloga tudi drugostopenjski organ ni imel podlage (ne v prvem odstavku 252. člena ZUP, ne v kateri drugi določbi tega zakona), da bi odločil o zahtevi za razlastitev tožnika, pri čemer iz določbe 196. člena ZUreP-2 izhaja, da je bil o razlastitvi pristojen odločati prvostopni organ, drugostopni organ pa v pritožbenem postopku. Na ta način je bila tožniku onemogočena pravica do vložitve pritožbe zoper odločitev o razlastitvi, kot mu jo zagotavlja Ustava RS (25. člen), pa tudi določba ZUP (13. in 229. člen).
Pripravljalna dela (nabor določen v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2) pomenijo poseg v lastninsko pravico, in kolikor so izvršena brez podlage, so nedopustna. Brez podlage pa so, kolikor vsebinski pogoji za razlastitev niso izkazani in preizkušeni ob njihovi dovolitvi.
ZTuj-2 člen 51, 51/1, 73, 73/2, 73/2-1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
tujci - dovolitev zadrževanja - odstranitev tujca iz države - mladoletnik - zavarovanje koristi otrok
Izjemne in zelo specifične dejanske okoliščine tega primera, posebej otrok, bi po presoji sodišča organ moral upoštevati pri presoji utemeljenosti prošnje za dovolitev zadrževanja. Ob upoštevanju 8. člena EKČP in Konvencije o otrokovih pravicah, s tem njihovega zasebnega življenja v Sloveniji, namreč utemeljujejo prepoved vračanja družine in nujnost njihove udeležbe tožnikov v postopku pred državnimi organi v Republiki Sloveniji.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče je v drugi primerljivi zadevi (I U 131/2019) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker je menilo, da je izpodbijana ureditev spremembe trajanja koncesije v neskladju s 155. in 2. členom Ustave RS. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - motnje pri delovanju organa - napačna uporaba materialnega prava
Ker se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravnega vprašanja razmerja med normami glede posameznih upravičenj in omejitev iz navedenih sočasno veljavnih predpisov ni opredelila, je nepravilno uporabila materialno pravo. "Informacija javnega značaja" je pravni pojem, ki ga ureja ZDIJZ, in ne dejanski, zato je šele ob pravilni uporabi zakona mogoče ugotoviti, ali sploh gre za tako informacijo ali ne. ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij javnega značaja državnih organov, ampak je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z 2. odstavkom 39. člena Ustave.
ZPP člen 112, 112/8, 185. ZUS-1 člen 17, 17/5, 23, 24, 30, 31, 31/2.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - sprememba tožbe - tožena stranka - pravni interes - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
V upravnem sporu je po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Uradna oseba je (zgolj) vodila predmetni upravni postopek, ni pa v obravnavani zadevi izdal izpodbijane odločbe.
Izpodbijana odločba z dne 7. 3. 2018 se že v času vložitve tožbe ni več izvajala. Tožnik posledično ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje sodnega postopka zoper to odločbo.