ZUP člen 2, 3, 3/2, 144, 144/1, 144/1-1, 144/1-2, 145, 145/1, 146, 207. ZUVza člen 7, 7/1, 9, 9/1, 9/2, 9/3. ZUS člen 23, 23/3, 60, 60/1, 60/1-3, 60/3. URS člen 3, 13, 33, 68.
obstoj vzajemnosti - skrajšani postopek - nakup nepremičnine
Ker tožena stranka ni v upravnem postopku seznanila tožnika glede ključne dejanske ugotovitve, do katere je prišla na podlagi primerjalno-pravne analize dveh pravnih redov, zato da bi se tožnika lahko do te bistvene dejanske okoliščine izrekla in s tem zavarovala svoje pravice že v upravnem postopku, je tožena stranka kršila določilo 1. odstavka 145. člena ZUP in 146. člen ZUP.
Glede na to, da gre za 40 različnih tožečih strank, ki izpodbijajo 40 upravnih aktov, ki jih je tožena stranka izdala poimensko, po presoji sodišča po določbah ZUS niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče obravnavalo tožbo kot eno tožbo in je sodišče zato na podlagi na podlagi 41. člena ZUS sprejelo sklep o razdružitvi tožbe tako, da je tožbo razdružilo na 40 posameznih zadev (tožb), ki jih bo tudi ločeno obravnavalo. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje, niti ne navaja, da je pred pristojnim organom (občino A) vložil zahtevo za odložitev izvršitve upravnega akta. Glede na navedeno, po presoji sodišča, tožnik ni izpolnil procesne predpostavke po določbi 69. člena ZUS.
ZGJS člen 22, 22/2. ZUS člen 1, 23, 23/3, 34. 34/1, 34/1-3, 72, 72/4. URS člen 157, 157/1.
dokončen posamičen akt - razrešitve in imenovanja
Da je posamični akt o razrešitvi lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora zadostiti temeljnemu kriteriju, ne samo da gre za dokončen akt, zoper katerega ni pritožbe v upravnem postopku, ampak mora biti tak akt samostojen in dokončen tudi v tem smislu, da pravno veljavno odloči o pravnem interesu oziroma pravici stranke.
Dejstvo, da je tožeča stranka kot zavezanka za vračilo premoženja z odplačnim poslom pridobila sporne poslovne prostore v večji izmeri, pa bi bilo za odločanje o utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka pravno pomembno le, če bi tožeča stranka v upravnem postopku zatrjevala in tudi izkazovala, da je bil del poslovnih prostorov, ki jih zaseda, izvzet iz nacionalizacije in da je njen pravni prednik ali sama, že pred uvedbo denacionalizacijskega postopka del poslovnih prostorov pridobila na podlagi pravnega posla sklenjenega z upravičencema. Tožeča stranka z dokazi, ki jih predlaga v tožbi, ne izkazuje dejstev, ki so za odločanje po 25. členu ZDen bistvena, to je da so bila njena vlaganja v nepremičnino, ki se upravičencema vrača v last in posest, večja od ugotovljenih v izpodbijani odločbi.
Tožena stranka je v skladu z 88. členom ZDavP od tožnika upravičeno prisilno terjala davčni dolg njegove žene, ki ga iz njenega premoženja ni bilo mogoče izterjati, in sicer v višini, ki ustreza vrednosti premoženja, za katerega je dokazano, da ga je od svoje žene dobil v letu ali po letu, v katerem je davčni dolg nastal.
Obstoj nekaterih elementov podobnosti nujno še ne pomeni, da so si znaki tudi kot celota med seboj tako podobni, da bi obstajala verjetnost zmede v javnosti, ki bi vključevala verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
Tožena stranka na pritožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev v izpodbijani odločbi, ni odgovorila, zato je kršila navedeno določbo ZUP. Istočasno pa je bilo v postopku tudi pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker se (povezano s kršitvijo procesnih pravil) ni ugotavljalo za kakšen promet v smislu določb ZDDV (ki je zadevi sporen), je šlo.
ZTel-1 je zaradi drugačne ureditve izvajanja mobilnih javnih radijskih storitev po presoji sodišča vplival na pogodbeno (koncesijsko) razmerje med tožečo stranko in Vlado Republike Slovenije, in sicer tako, da je določil, da se najkasneje po preteku enoletnega roka od njegove uveljavitve to razmerje začne ravnati po njegovih določbah. Ta sprememba je imela učinke za že obstoječo pravno razmerje za naprej, to je od uveljavitve ZTel-1 dalje in po presoji sodišča ni arbitrarno poslabšala položaja tožeče stranke oziroma posegla v njene pravice, kot ugovarja v tožbi.
ZUP (1986) člen 243. ZSZ člen 42, 42/4. Navodilo za izračun komunalnega prispevka člen 8.
plačilo komunalnega prispevka - uporaba materialnega prava
Splošno pravno načelo glede uporabe materialnih predpisov izhaja iz določbe 243. člena starega ZUP, kjer je določeno, da mora upravni organ druge stopnje ob morebitni pritožbi ugotavljati pravilno uporabo materialnega predpisa pri izdaji odločbe prve stopnje, kar pomeni, da morajo upravni organi pri svojem odločanju uporabljati materialne predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe prve stopnje. V obravnavanem primeru prvostopni organ o tožnikovi zahtevi za odmero komunalnega zahtevka ni odločil (molk organa) in je bilo prav z izpodbijano odločbo prvič meritorno odločeno o stvari. Iz tega razloga bi morala odločitev tožene stranke po presoji sodišča temeljiti na materialnih predpisih, ki so veljali v času izdaje izpodbijane odločbe.
ZUS člen 30, 30. ZUP člen 282, 282/2-1, 282, 282/2-1. ZTel-1 člen 4, 4. Pravilnik o načinu izračuna določenih pristojbin na področju telekomunikacij člen 20, 20.
izvršitev odločbe
Glede določitve višine koncesijske dajatve in dokončnega poračuna se izrek izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje na 2. alineo točke 7.1 koncesijske pogodbe, v kateri sta se stranki koncesijske pogodbe dogovorili, da bo merilo za višino koncesijske dajatve prihodek tožeče stranke iz dejavnosti, ki jo zajema koncesija, kajti koncesijska dajatev se plačuje v odstotku, in sicer 1% od celotnega prihodka tožeče stranke za preteklo četrtletje. Navedena opredelitev višine koncesijske dajatve v izreku izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča zadosti določena, da je po tem, ko tožeča stranka ponudi podatke o njenih celotnih prihodkih iz koncesijske dejavnosti za preteklo četrtletje, tudi izvršljiva.
dohodnina - znižanje davčne osnove za dohodnino - vplačila za delnice gospodarskih družb
Ker iz predloženih dokazil ne izhaja, da gre za nakup delnic na primarnem trgu vrednostnih papirjev, tožniku utemeljeno ni bilo priznano zmanjšanje davčne osnove.
upravni postopek - izdaja lokacijskega dovoljenja - nepopolna vloga - soglasje solastnikov - predložitev dokazov
Soglasje solastnikov je vsebinski pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vendar če stranka v določenem ji roku ne predloži dokazov, organ zaradi tega ne sme zavreči zahtevka, kot da ta sploh ni vložen, temveč mora postopek nadaljevati in v skladu s pravili postopka po materialnem predpisu odločiti o stvari.
ZVojI člen 3, 3/1, 6, 7, 7/2. ZUS člen 23, 23/3, 59, 59/3.
dokazna ocena - status vojaškega mirnodobnega invalida - dovoljena zasebna odsotnost po zvoji - okvara zdravja v zvezi z opravljanjem vojaške dolžnosti - dovoljena zasebna odsotnost po ZVojI
Dejstvo, da tožnik ni dobil dovoljenja starešine, da podaljša odsotnost, ampak je zgolj dal knjižico enemu od vojakov, ki naj bi jo nato dal dežurnemu vojaku, ni mogoče razlagati tako, da je bilo s tem tožniku dano dovoljenje za zasebno odsotnost v smislu ZVojI.
ZPOmK člen 5, 5/1, 5/2, 5/3, 7, 7/1, 15, 15/2, 15/3, 33. ZUP člen 6. PES člen 81, 81/1, 81/3. ZZUO člen 22, 28. ZUS člen 23, 23/3, 59, 59/1.
urejanje konkurence - sporazum o cenah kot element urejanja konkurence - uveljavljanje posamičnih izjem
Iz sodne prakse Evropskega sodišča pravice (ESP) izhaja, da je v zvezi z vprašanjem, kakšne vrste sporazumi se lahko štejejo za sporazume v smislu določila 81. člena PES, ki ustreza določilu 1. odstavka 5. člena ZPOmK, ESP odločilo, da ni potrebno, da gre za formalne pravne sporazume ali pogodbe. Po praksi ESP neuresničitev sporazuma ne more biti podlaga za presojo, da niso podani pogoji iz določila 1. odstavka 5. člena ZPOmK, ker ima dejanska neuresničitev nekega sporazuma po stališču ESP lahko psihološke učinke, ki prispevajo k oviranju konkurence. Sporazumi o cenah so po praksi ESP večinoma prepovedani, vendar pa to ne drži v vseh primerih. V konkretnem primeru glede na sodno prakso ESP in glede na specifičnosti dejavnosti zasebnega varovanja ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da pozitivni učinki določanja minimalnih cen za storitve ne prinašajo dovolj pozitivnih učinkov, da odtehtajo morebitne negativne učinke, ki pa jih je treba v vsakem primeru ustrezno ugotoviti in utemeljiti. Vendar gre spričo prevladujoče prakse sodnih institucij Evropske skupnosti, po kateri so sporazumi o cenah prepovedani, za posamične izjeme, ki pa jih je po ZPOmK treba posebej uveljavljati na podlagi določila 7. člena ZPOmK. Če določbe 7. člena ZPOmK ne bi bilo, potem bi bila izpodbijana odločba nezakonita, ker tožena stranka ni ugotavljala, ali negativni učinki predmetnega sporazuma prevladujejo nad pozitivnimi učinki. Ker pa je imela tožeča stranka možnost vložiti pravno sredstvo po 7. členu ZPOmK, tožena stranka pa v upravnem postopku tega ni izkoristila, ampak je vztrajala na stališču, da ne gre za sporazum o cenah, sodišče ni našlo podlage za to, da bi tožbi ugodilo.
Ker je tožnik v Italiji prebival tudi na dan uveljavitve pogodbe med SFRJ in Republiko Italijo - Osimski sporazum (Uradni list SFRJ - MP, št. 1/77), se po presoji sodišča se neutemeljeno sklicuje na to, da mu državljanstvo SFRJ ni moglo prenehati ex lege z uveljavitvijo tega sporazuma.
Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
ZOFVI člen 96. Pravilnik o smeri in stopnji strokovne izobrazbe, ki jo morajo imeti učitelji in drugi strokovni delavci v programu elektrikar energetik (dualna organizacija). Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive člen 2.
pravni status napredovanja v pedagoški naziv
Glede na to, da je tožnik kot učitelj praktičnega pouka v programih elektrikar-energetik in elektrikar-elektronik poučeval praktični pouk s pridobljeno srednjo strokovno izobrazbo strojni tehnik in višjo strokovno izobrazbo organizator dela, za delovno mesto, ki ga je zasedal ob vložitvi predloga za napredovanje, ni imel predpisane ustrezne smeri strokovne izobrazbe.
Ob ugotovitvi, da je podržavljena nepremičnina v taki meri spremenjena (glede na namen uporabe, obseg, vrednost), da jo je šteti za novo, se je ne more vrniti v naravi.
Dejstvo, da tožnik zaradi slabega finančnega položaja stroškov pravnomočno končanega kazenskega postopka (stroškov toženčevega zagovornika in stroškov zastopnika oškodovanca) ne more plačati, ne predstavlja tistega objektivnega pogoja, ki bi v smislu 24. člena ZBPP (če je rešena zadeva razlog, da se je oseba znašal v življenjski stiski), bil relevanten za presojo upravičenosti do brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila teh stroškov.