Po določbi 1. odst. 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj 5, največ pa 360 dnevnih zneskov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, pa največ 1500 dnevnih zneskov. Po določbi 2. odst. 38. člena KZ pa število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče, upoštevaje splošna pravila o odmeri kazni. Že iz dikcije te določbe je videti, da sodišče pač ne more biti vezano na sankcije, v konkretnem primeru denarno kazen predpisano v drugem zakonu, kar z drugo besedo pomeni, da lahko Okrajno sodišče izreče tudi nižjo kazen od tiste, ki je kot najvišja predpisana v Zakonu o varnosti cestnega prometa za določeno inkriminirano ravnanje, če bi bilo le to okvalificirano kot prekršek. Glede na navedeno se izkaže pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena.
Tožba, na podlagi katere predlagatelja postopka predlagata zaznambo spora, ni tožba, za katere 79. člen ZZK-1 predvideva zaznambo spora, saj se tožbeni zahtevek ne nanaša na ugotovitev prenehanja stvarne pravice. Tožeča stranka pa tudi ni oblikovala tožbenega zahtevka kot izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1.
Če so dela neodložljiva, saj bi sicer nastala škoda in je šlo po obsegu za večja popravila, nepravdni postopek zaradi pomanjkanja soglasja niti ni predviden (4. odst. 15. člena ZTLR).
Iz povzetega izvedeniškega mnenja pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da naj bi mnenje utemeljeno in obrazloženo ugotavljalo azbestno bolezen. Izvedenec namreč po eni strani povzema ugotovitve rentgenologa, ki naj bi bil pristojen za razlago računalniške tomografije in rentgenogramov pljuč, po drugi strani pa sam zaključuje, da spremembe na pljučih in na plevri tožnice niso prepričljive. Tako podano mnenje povzroča dvom v oceno rentgenologa in dvom v oceno izvedenca, pri čemer pa je bil prav izvedenec tisti, ki mu je bila s strani sodišča določena naloga, da ugotovi, ali tožnica boleha za katero od bolezni, ki so posledica izpostavljanju azbestu in če je temu tako, za katero.
Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje štelo za umaknjeno napoved pritožbe, ni zakonit, saj temelji na razveljavljeni določbi 105.a člena ZPP (glej obseg razveljavitve omenjene določbe ZPP, razviden iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 22.09.2005, št. Up-258/03-14).
ZGD člen 394, 394/2, 394, 394/2. ZFPPod člen 27, 27/5, 27, 27/5.
odgovornost družbenikov - pooblastilo
Iz sklepa z dne 13.10.2003, s katerim je bila zavržena revizija tožene stranke, družbe A. d.o.o., ne izhaja, da bi bila revizija vložena s strani družbenice oz. da bi odvetnik priložil pooblastilo družbenice. Postopka torej družbenica izbrisane družbe kot njena univerzalna pravna naslednica ni prevzela.
Nadaljevanega kaznivega dejanja kazenski zakonik sicer ne določa, vendar ga je sprejela sodna praksa, ki pri tovrstnih kaznivih dejanjih, kjer so kršene osebnostne pravice oškodovanca, konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma zavrača ne pa tudi izključuje. Obravnavani primer, ko je obtoženec v obdobju dveh let izvrševal posilstva nad svojo hčerko, pa pravzaprav predstavlja tipičen primer nadaljevanega kaznivega dejanja, ko je obtoženec, po tistem, ko je z uporabo sile prvič strl oškodovankin odpor, le-to redno v povprečju dvakrat mesečno posiljeval nadaljnji dve leti. Dnevnik, ki ga je oškodovanka pisala o svojih intimnih doživljajih, nedvomno sodi med tako imenovana zasebna pisanja, ki so ne le ustavno pravno zaščitena, temveč predstavlja njihova nedovoljena objava celo kaznivo dejanje po 151. členu KZ. Kolikor bi torej sodišče brez privolitve oškodovanke na glavni obravnavi, pa čeprav ob izključitvi javnosti, prebralo oškodovankin dnevnik, ki je bil pridobljen nezakonito, bi takšen dokaz glede na določbo 2. odst. 18. člena ZKP v zvezi s 35. členom Ustave Republike Slovenije ne bil zakonit in se sodna odločba nanj ne bi smela opreti.
objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost
Tožnik je bil poškodovan dne 18.3.1997, ko se je moral udeležiti treninga, in je izvajal vajo meta. Potrebno je bilo sodelovanje obeh, vsaka malenkost, že drugačen gib, je lahko povzročila drugačen padec in je ta bil lahko že posledica malenkostne nepazljivosti enega ali drugega. Sedaj vaj na moč, med katere je spadal tudi sporni met, prav zaradi številnih poškodb, več ne izvajajo. Te konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je ta aktivnost vsebovala elemente povečane nevarnosti, saj je kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihajalo do poškodb in padcev.
neutemeljen ugovor - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - dokaz
Glede na to, da je upnica predlagala izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe ter upoštevaje dejstvo, da upnica zanika, da bi dolžnik dolg po izvršilnem naslovu poravnal, samo dokaz z zaslišanjem strank, ne zadostuje, da bi se dolžnikov ugovor lahko štel za utemeljenega.
Iz določbe 219. člena ZOR, ki govori o imetniku, izhaja, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar to, da do nje nima pravice, bistveno je, da gre za izkoriščanje tuje pravice.