ZPP člen 19, 179, 274, 274/2, 19, 179, 274, 274/2.
stvarna pristojnost - tožba - nepopolna vloga
179. čl. ZPP določa, da se pravdni postopek začne s tožbo. Tožnikova vloga je v tožbo prerasla šele, ko je postala popolna, to pa je bilo dne 17.8.2005, ko je tožnik plačal še drugi obrok takšne obveznosti. Sodišče prve stopnje je tožnikovo vlogo z dne 9.6.2005 obravnavalo le kot nepopolno vlogo in ne kot tožbo, zato se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno v obravnavani zadevi.
Tožba spada med tista pisanja, ki se vročajo osebno stranki. Vročevalec ni ravnal niti po lastnih navodilih, saj je za poskus druge vročitve (ker prvič ni bil uspešen), dal 2 tožencu napotek naj bo v stanovanju dne 20.8.2002, sam pa je drugi poizkus vročitve opravljal dan prej, torej 19.8.2002. Vročitev tožbe ni bila pravilna, kar je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker jo je sodišče kljub temu izdalo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob uradnem preizkusu pa je sodišče 2. st. ugotovilo tudi, da je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče 1. st. v obrazložitvi ni navedlo katera pravnorelevantna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je takšno odločitev oprlo.
Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje štelo za umaknjeno napoved pritožbe, ni zakonit, saj temelji na razveljavljeni določbi 105.a člena ZPP (glej obseg razveljavitve omenjene določbe ZPP, razviden iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 22.09.2005, št. Up-258/03-14).
ZGD člen 394, 394/2, 394, 394/2. ZFPPod člen 27, 27/5, 27, 27/5.
odgovornost družbenikov - pooblastilo
Iz sklepa z dne 13.10.2003, s katerim je bila zavržena revizija tožene stranke, družbe A. d.o.o., ne izhaja, da bi bila revizija vložena s strani družbenice oz. da bi odvetnik priložil pooblastilo družbenice. Postopka torej družbenica izbrisane družbe kot njena univerzalna pravna naslednica ni prevzela.
neutemeljen ugovor - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - dokaz
Glede na to, da je upnica predlagala izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe ter upoštevaje dejstvo, da upnica zanika, da bi dolžnik dolg po izvršilnem naslovu poravnal, samo dokaz z zaslišanjem strank, ne zadostuje, da bi se dolžnikov ugovor lahko štel za utemeljenega.
Nadaljevanega kaznivega dejanja kazenski zakonik sicer ne določa, vendar ga je sprejela sodna praksa, ki pri tovrstnih kaznivih dejanjih, kjer so kršene osebnostne pravice oškodovanca, konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma zavrača ne pa tudi izključuje. Obravnavani primer, ko je obtoženec v obdobju dveh let izvrševal posilstva nad svojo hčerko, pa pravzaprav predstavlja tipičen primer nadaljevanega kaznivega dejanja, ko je obtoženec, po tistem, ko je z uporabo sile prvič strl oškodovankin odpor, le-to redno v povprečju dvakrat mesečno posiljeval nadaljnji dve leti. Dnevnik, ki ga je oškodovanka pisala o svojih intimnih doživljajih, nedvomno sodi med tako imenovana zasebna pisanja, ki so ne le ustavno pravno zaščitena, temveč predstavlja njihova nedovoljena objava celo kaznivo dejanje po 151. členu KZ. Kolikor bi torej sodišče brez privolitve oškodovanke na glavni obravnavi, pa čeprav ob izključitvi javnosti, prebralo oškodovankin dnevnik, ki je bil pridobljen nezakonito, bi takšen dokaz glede na določbo 2. odst. 18. člena ZKP v zvezi s 35. členom Ustave Republike Slovenije ne bil zakonit in se sodna odločba nanj ne bi smela opreti.
Iz povzetega izvedeniškega mnenja pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da naj bi mnenje utemeljeno in obrazloženo ugotavljalo azbestno bolezen. Izvedenec namreč po eni strani povzema ugotovitve rentgenologa, ki naj bi bil pristojen za razlago računalniške tomografije in rentgenogramov pljuč, po drugi strani pa sam zaključuje, da spremembe na pljučih in na plevri tožnice niso prepričljive. Tako podano mnenje povzroča dvom v oceno rentgenologa in dvom v oceno izvedenca, pri čemer pa je bil prav izvedenec tisti, ki mu je bila s strani sodišča določena naloga, da ugotovi, ali tožnica boleha za katero od bolezni, ki so posledica izpostavljanju azbestu in če je temu tako, za katero.
ZKP člen 420, 420/2, 422, 422/2, 420, 420/2, 422, 422/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - sklep o podaljšanju pripora
Res je tudi to, kar navajata obtoženca, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, vendar pa je naziranje obtožencev, da sta upravičeni osebi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nepravilno, saj jima tako funkcijo odreka dejstvo, da sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zoper odločbo, zoper katero takega pravnega sredstva ni moč vložiti. Tako je tudi neutemeljen tisti očitek, kjer obtoženca menita, da bi za presojo o tem, ali je njuna zahteva upravičena ali ne, bil pristojen edinole zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, ne pa predsednik senata. Tudi tako naziranje obeh pritožnikov ne drži, saj je po 2. odst. 422. čl. ZKP predsednik senata sodišča prve stopnje upravičen zavreči s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča, če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice ali če je prepozna.
objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost
Tožnik je bil poškodovan dne 18.3.1997, ko se je moral udeležiti treninga, in je izvajal vajo meta. Potrebno je bilo sodelovanje obeh, vsaka malenkost, že drugačen gib, je lahko povzročila drugačen padec in je ta bil lahko že posledica malenkostne nepazljivosti enega ali drugega. Sedaj vaj na moč, med katere je spadal tudi sporni met, prav zaradi številnih poškodb, več ne izvajajo. Te konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je ta aktivnost vsebovala elemente povečane nevarnosti, saj je kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihajalo do poškodb in padcev.